Jedro

Prodajalec za skrite napake, ki se pokažejo potem ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena, ne odgovarja, tako da kupčeva obveznost plačila kupnine, ki je še ni izpolnil, še vedno obstaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Ig 621/95 z dne 04.05.1995 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 249.555,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Sodbo pravočasno izpodbija tožena stranka iz "vseh" pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). V obrazložitvi pritožbe navaja, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, ker je tako glavnico kot obresti, čeprav po obrokih in z zamudo in navkljub velikemu številu neuporabnih glasbenih čipov, že poplačala. Edini relevantni račun po njenem mnenju je račun št. 151/91 z dne 24.10.1991 in že plačan znesek 5.200,00 DEM, ne pa kakršenkoli drug račun, ki ji je bil izstavljen s strani tožeče stranke, saj sama sploh ni mogla biti uvoznik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke v tem postopku. V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedbam tožene stranke glede neobstoja terjatve tožeče stranke ne gre slediti, saj iz vseh izvedenih dokazov skupaj in vsakega posebej izhaja, da se je tožena stranka obvezala tožeči stranki plačati skupno 10.500 USD in ne samo polovico tega zneska. Za realizacijo poslovnega dogovora o prodaji oziroma nakupu 35.000 glasbenih čipov (modulov) sta bila seveda relevantna tako račun št. 151/91 z dne 24.10.1991 (priloga B2) kot tudi račun št. 94741 z dne 31.12.1991 (priloga A7), samo slednji pa je tisti, ki je ostal neporavnan in je v nasprotju s pritožbenimi navedbami edina relevantna podlaga tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Prvih 5.250 USD je bilo namreč fakturiranih in plačanih preko uvozne družbe iz Ljubljane, preostalih 5.250 USD pa se je tožena stranka zavezala plačati direktno tožeči stranki. To izhaja iz zadnjega odstavka sporočila tožene stranke tožeči, poslanega po telefaksu z dne 19.02.1992 (priloge A13 oziroma A5 in A11). Poleg tega tožena stranka v vseh dopisih v obdobju pred začetkom tega postopka tožečo stranko prosi za potrpljenje oziroma odlog plačila (isto telefaks sporočilo kot prej pa dopis z dne 20.03.1992 - priloga A10), šele v dopisu z dne 12.02.1993 (priloga A14), torej kar leto dni po opominu tožeče stranke pred tožbo (priloga A12), nedvomno pa več kot šest mesecev po izročitvi blaga, tožena stranka tožeči pojasnjuje, da dolžnega zneska ne more odplačati, ker naročena pošiljka glasbenih čipov (modulov) ni kvalitetna. Pritožbene navedbe v smeri relevantnosti le prvega, že v obdobju od leta 1992 do leta 1994 plačanega zneska 5.250 USD, glede na pravkar opisano vsebino poslovnega dogovora med pravdnima strankama, torej ne morejo biti utemeljene. Delno plačilo v višini 5.250 USD po računu št. 151/91 ni predmet tega postopka, če pa je bilo dobavljeno blago res nekvalitetno, je tožena stranka glede na določbo drugega odstavka 482. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78) tožečo stranko na to opozorila po poteku predpisanega objektivnega roka. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem tudi ni napravilo nobene izmed po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Določila zveznega zakona o obligacijskih razmerjih je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91), po katerem se ta predpis v Sloveniji smiselno še uporablja kot republiški predpis.