Jedro

Prvostopenjskim razlogom za zavrnitev teh dokaznih predlogov pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljena procesna kršitev ni podana, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Lendavi obdolženega A. A. pod točko A) izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko B) izreka pa kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po določbah 57., 58., 63. in 64. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je za kaznivo dejanje grožnje določilo kazen treh mesecev zapora in kazen sedmih mesecev zapora za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da oškodovancu B. B. v roku šestih mesecev povrne 300,00 EUR škode, ki mu jo je povzročil s kaznivim dejanjem. Določilo mu je tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let z navodili po 7., 8., in 6. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1, in sicer prepoved približevanja oškodovancu B. B. na razdaljo, krajšo od 100 m, prepoved dostopa na naslov njegovega prebivališča in prepoved navezovanja neposrednih in posrednih stikov z njim, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan obdolženec plačati oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v znesku 300,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter odločb o premoženjskopravnem zahtevku in kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik z navedbami, da sodišče ni sledilo obdolženčevemu dokaznemu predlogu za zaslišanje predlaganih prič, s čimer naj bi mu kršilo pravico do obrambe, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik nima prav. Z zavrnitvijo obdolženčevih dokaznih predlogov, kar je sodišče prve stopnje natančno in tehtno obrazložilo v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, pravica do izvedbe dokazov v korist obrambe ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev problematiziranih dokaznih predlogov obrazložilo s tehtnimi argumenti, in sicer da je za potrditev istih dejstev o tem, da se je obdolženec v inkriminiranem času nahajal na delu v M. in ne v Č., slednji predlagal tudi pridobitev podatkov od družbe P. d.o.o. ter opravo poizvedb pri Zavodu RS za zaposlovanje, pri čemer pa iz pridobljenih odgovorov izhaja, da obdolženec v inkriminiranem obdobju ni bil zaposlen oziroma se ni usposabljal na delovnem mestu, zaradi česar dokazovanje istih dejstev s pričami ni bilo potrebno. Prvostopenjskim razlogom za zavrnitev teh dokaznih predlogov pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljena procesna kršitev ni podana, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano.1

5. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter na tej podlagi tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženemu A. A. storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana. Takšno odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, ter glede na pritožbene navedbe zagovornika dodaja:

6. Bistvo pritožbe je v navedbi, da očitani kaznivi dejanji obdolžencu nista bili dokazani, pri čemer zagovornik glede kaznivega dejanja pod točko A) izreka sodbe v okviru pritožbenih navedb izpostavi, da sta oškodovanec in priča C. C. glede časovnih in krajevnih okoliščin izpovedala drugače. 7. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da se izjave oškodovanca nekoliko razlikujejo o tem, kje je obdolženec stal, ko mu je ponazoril predmetne grožnje (ali pred pokopališčem ali na pločniku ob parkirišču pokopališča ali na parkirišču pokopališča), vendar ob tem sodišče prve stopnje s prepričljivimi razlogi pojasni, da oškodovanec kaznivega dejanja grožnje policiji ni naznanil neposredno po dogodku in da glede na časovno oddaljenost v času njegovega zaslišanja ter glede na kratek čas trajanja predmetnega dogodka, celo med vožnjo avtomobila, tudi ni mogoče pričakovati, da bi si zapomnil vsako podrobnost. Glede časovne opredelitve pa se je oškodovanec ob zaslišanju skliceval na zapis v policijskem poročilu (da je bil ponedeljek 4. 4. 2022 ali četrtek 31. 3. 2022 ali petek 1. 4. 2022, ko se je peljal iz službe nekje med 14.00 in 15.00 uro), pri čemer je pojasnil, da če je morebiti kaj drugače povedal glede ure, je to zato, ker je že pozabil, je pa bila grožnja čez teden, ker se drugače z avtom ne vozi iz D. v E., moralo pa je biti nekje med 16.00 in 18.00 uro. Kot izhaja iz opisa dejanja, se je predmetni dogodek zgodil v bližini pokopališča v D. točno neugotovljenega dne v času od konca meseca marca do začetka meseca aprila 2022, v popoldanskem času med 14.00 in 18.00 uro. Upoštevaje navedeno tudi ni nobenega neskladja med izpovedbo oškodovanca B. B. in priče C. C., ki je glede krajevnih in časovnih okoliščin verodostojno izpovedal, da se je obravnavani dogodek zgodil pri pokopališču v času od septembra 2021 do junija 2022, ko je obiskoval šolo, kar pomeni, da je slednji podal zgolj širšo časovno opredelitev dogodka, ki vključuje tudi inkriminirano obdobje iz opisa dejanja, zato se drugačna pritožbena izvajanja izkažejo za povsem neutemeljena. Kot brezpredmetne pa se izkažejo tudi pritožbene navedbe glede gestikulacije z roko, češ da ni težko, da oškodovanec priči pokaže oziroma pove, kako naj to na sodišču predstavi. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da priča C. C. gestikulacije z roko na naroku za glavno obravnavo ni prikazal samoiniciativno, temveč po tem, ko ga je zagovornik vprašal, ali lahko to pokaže, kar pomeni, da predhodno ni mogel vedeti, da bo od njega kdo zahteval takšno ponazoritev dogajanja.

8. Glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari pa zagovornik v pritožbi navaja, da se izpovedbi oškodovanca in priče F. F. ne skladata, saj da je oškodovanec izpovedal, da je obdolženca videl skozi okno, kako je vrgel kamen in nato obležal, priča F. F. pa je izpovedala povsem drugače, in sicer da sta z oškodovancem spala in da slednji sploh ni gledal skozi okno.

9. Zagovorniku tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da niti oškodovanec (kljub drugačnim pritožbenim navedbam, ki so protispisne) niti F. F. nista videla obdolženca, da bi obravnavanega dne vrgel kamen v oškodovančevo vozilo. Sta pa slednja izpovedala, da ju je prebudil čuden pok in takoj za njim še eden, pri čemer sta na kraju videla le obdolženca. K drugačnim zaključkom tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vplivati dejstvo, da je F. F. sprva izpovedala, da oškodovanec ni pogledal skozi okno, ampak se je le na hitro oblekel. Slednja je namreč v nadaljevanju pojasnila, da se je vse dogajalo zelo na hitro in da v tisti paniki sama niti ne ve točno, kaj vse je on takrat videl oziroma ali je pogledal skozi okno ali ne, s čimer je sodišče prve stopnje (v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe) določno pojasnilo razhajanja v njeni izpovedbi, ki sicer niso bistvena in zato ne morejo povzročiti dvoma v verodostojnost njenih izpovedb. Medsebojne skladnosti izpovedbe oškodovanca in priče pa tudi ni mogoče interpretirati na način, kot je to opisal zagovornik, saj iz izpovedbe oškodovanca med drugim izhaja, da je slednji ob pogledu skozi okno spalnice videl obdolženca, ki je bežal. Pri tem pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da ne najde razloga, da bi dvomilo v resničnost takšne izpovedbe, tudi zato, ker je oškodovanec v zvezi s tem enako navedel že na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe. Pritožbeno sodišče ob tem zgolj dodaja, da je glede teh okoliščin bistvena njegova lastna zaznava, pri čemer pa bi oškodovanec težko opisal, kako je bil obdolženec tega dne oblečen (v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), če ga dejansko ne bi videl na kraju dogajanja, kar pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je prav obdolženec tisti, ki je razbil zadnje steklo na oškodovančevem avtomobilu, pravilen, pritožbene navedbe pa tudi v tem delu neutemeljene.

10. Pritožnik graja še odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, pri čemer navaja, da premoženjskopravni zahtevek v znesku 300,00 EUR ni bil izkazan v takšni višini. Tudi takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Premoženjskopravni zahtevek v navedenem znesku je namreč sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo v plačilo v posledici izreka obsodilne sodbe ter ugotovitve, da je obdolženec s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari oškodovancu povzročil 307,50 EUR škode. Kot izhaja iz podatkov spisa (priloga C1), gre za znesek za zamenjavo razbitega stekla na vozilu po predračunu G. d.o.o. Navedeno pa pomeni, da je sodišče prve stopnje oškodovancu pravilno priznalo premoženjskopravni zahtevek v priglašeni višini 300,00 EUR (priloga A3), ki je ni prekoračilo, zato se tudi te pritožbene navedbe izkažejo za povsem neutemeljene.

11. Zgolj posplošeno brez vsakršne obrazložitve zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanih kaznivih dejanj, stopnje obdolženčeve krivde ter ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), slednjemu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave. Kot olajševalno okoliščino je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca, medtem ko obteževalnih okoliščin ni zasledilo. Določilo mu je ustrezno dolgi kazni zapora za vsako posamezno kaznivo dejanje in nato po pravilih o steku še enotno kazen, kot tudi ustrezno preizkusno dobo ter posebni pogoj, da oškodovancu v roku šestih mesecev povrne 300,00 EUR škode. V okviru pogojne obsodbe mu je na podlagi 63. in 64. člena KZ-1 izreklo tudi varstveno nadzorstvo ter pri tem določilo dveletno trajanje navedenega ukrepa, ob katerem je obdolžencu po 7., 8., in 6. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 določilo še navodila. Kot izhaja iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pri izreku varstvenega nadzorstva pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil obdolženec po storitvi predmetnih kaznivih dejanj kaznovan tudi zaradi storitve kaznivih dejanj na škodo oškodovančevega sina C. C. in hčerke D. D., kar kaže na posebnosti in dinamiko njihovih medsebojnih razmerij in odnosov, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča prikazujejo obdolženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj na škodo članov družine B. B. Glede na navedeno ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

12. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je bila obdolžencu v postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (šesti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah).

1 Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.