Jedro

Vrhovno sodišče izpostavlja, da je vročilnica javna listina v smislu prvega odstavka 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, to je, da je bilo pisanje vročeno naslovniku in kdaj je bilo dejanje opravljeno. Navedeno dokazno pravilo sicer ni absolutno - dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar pa mora stranka, ki dokazno informacijo javne listine izpodbija, v ta namen podati določne in z dokazi podprte trditve o razlogih za njeno neverodostojnost. To pomeni, da mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti dokaze, ki ob obravnavi pritožbe vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in drugim odstavkom 34. člena ZUS-1 zaradi neplačane sodne takse za tožbo ustavilo postopek upravnega spora, v katerem je tožnica izpodbijala odločbo Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, št. 35461-91/2025-2579-2 z dne 26. 5. 2025.¹ V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je iz podpisane vročilnice razvidno, da je bil tožničinemu pooblaščencu plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo v višini 148,00 EUR vročen 23. 6. 2025, a tožnica te v zakonskem roku 15 dni, ki se je iztekel 8. 7. 2025, ni plačala. Zato je štelo, da je tožbo umaknila. Na to posledico neplačila sodne takse je bila tožnica v plačilnem nalogu tudi opozorjena.

2.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, pritožnici pa vroči plačilni nalog. Trdi, da naloga za plačilo sodne takse ni prejela, zato naj sodišče opravi poizvedbe glede vročitve in primerjave podpisov ter ji predoči vročilnico, da se izjasni o podpisu na njej. Poudarja, da je teža posledic posega v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva glede na obveznost pritožnice, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, nesorazmerna s koristmi ugodnega javnofinančnega učinka oziroma je s tem zakonodajalec porušil ravnovesje med legitimnim državnim interesom zaračunavanja sodnih taks in nezakonitim finančnim jamstvom, da se lahko učinkovito dostopa do sodišča in učinkovito uveljavljajo pravna sredstva. Izpodbijana ureditev je zato v neskladju s pravicama do sodnega varstva in do pravnega sredstva, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po prvem in drugem odstavku 105. člena ZPP² mora biti ob vložitvi tožbe oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, plačana sodna taksa. V obravnavanem primeru ni sporno, da pritožnica ob vložitvi tožbe v upravnem sporu takse ni plačala, zato ji je sodišče poslalo nalog za njeno plačilo z dne 16. 6. 2025. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je bil plačilni nalog vročen pritožničinemu pooblaščencu 23. 6. 2025, oprlo na lastnoročno podpisano vročilnico o naslovnikovem sprejemu navedene pošiljke.³

5.Glede na navedeno Vrhovno sodišče izpostavlja, da je vročilnica javna listina v smislu prvega odstavka 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, to je, da je bilo pisanje vročeno naslovniku in kdaj je bilo dejanje opravljeno. Navedeno dokazno pravilo sicer ni absolutno - dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar pa mora stranka, ki dokazno informacijo javne listine izpodbija, v ta namen podati določne in z dokazi podprte trditve o razlogih za njeno neverodostojnost. To pomeni, da mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti dokaze, ki ob obravnavi pritožbe vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve.⁴

6.Pritožnica tega bremena z navedbami, ki niso določne in dokazno podprte, ni izpolnila. S tem ko navaja, da njen pooblaščenec (odvetnik) 23. 6. 2025 naloga ni prevzel na pošti, da mu ta ni bil vročen in da z njim ne razpolaga, le posplošeno zanika prejem navedenega pisanja. Ne zatrjuje pa nobene konkretne okoliščine, s katerimi bi izpodbila verodostojnost vročilnice glede datuma vročitve ali prevzemnika pisanja (npr. da podpis na vročilnici ni odvetnikov ali da ne gre za podpis osebe, ki jo je pooblastil za sprejemanje pošte).⁵ Prav tako ne trdi, da pooblaščenec po prejemu izpodbijanega sklepa in seznanitvi z razlogom za ustavitev postopka ni imel možnosti seznanitve z vročilnico (npr. z vpogledom v spis ali z zahtevo sodišču, da ga na drug način seznani z njo), kar pomeni, da ne zatrjuje niti okoliščin, ki bi preprečevale vložitev določnih pritožbenih navedb. Ker tudi ne obstaja splošna dolžnost sodišča, da stranke seznanja z vročilnicami, je neutemeljena zahteva, naj sodišče pritožnici predoči vročilnico. Ob odsotnosti pritožbenih navedb, ki bi kazale na neopravljeno vročitev strankinemu pooblaščencu, pa sodišče tudi ni dolžno opravljati poizvedb glede vročanja plačilnega naloga, kar prav tako neutemeljeno predlaga pritožba.

7.Pritožnica še izpostavlja, da je teža posledic posega v njeno pravico do sodnega varstva in do pravnega sredstva glede na predmet spora nesorazmerna, zaradi česar naj bi bila ureditev, po kateri se zaradi neplačila sodne takse postopek upravnega spora ustavi, neustavna.

8.Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da iz pravice do sodnega varstva in iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo in brezplačno vlaganje pravnih sredstev.⁶ Določitev sodne takse kot procesne predpostavke pa bi bila z vidika navedenih človekovih pravic lahko ustavno sporna, če bi bilo plačilo sodne takse za tožbo določeno v taki višini ali takem roku, ki bi stranki zelo otežilo ali celo onemogočilo dostop do tega pravnega sredstva.⁷ Pritožnica, ki je gospodarska družba, ne zatrjuje, da ji naložena obveznost plačila sodne takse v višini 148,00 EUR v roku 15 dni onemogoča ali nesorazmerno otežuje dostop do sodišča, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

9.Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14. V tej odločbi je sodišče presodilo, da je bil prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah v neskladju s pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva, ker ni omogočal, da sodišče stranko oprosti plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, pa bi bila tudi z delnim plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Kakšno zvezo ima pritožničin položaj s stališči iz te sodbe, ki se nanaša na oprostitev plačila sodnih taks socialno šibkih posameznikov, ki niso upravičeni do denarne socialne pomoči, iz pritožbe ne izhaja, poleg tega pritožnica v tej zadevi ni zaprosila za oprostitev plačila sodne takse. Tako je za ustavitev postopka v obravnavanem primeru pomembno le, da je vsebinsko neobravnavanje tožbe posledica ravnanja stranke, ki se je z opustitvijo plačila sodne takse (ob vložitvi tožbe oziroma po pozivu sodišča) sama odpovedala sodnemu varstvu v upravnem sporu. S tem v zvezi se zato ne more uspešno sklicevati na težo posledic izpodbijane odločitve.

10.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

-------------------------------

1Z navedeno odločbo je bilo tožnici kot nosilki skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za leto 2025 določeno finančno jamstvo za izvajanje skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami v višini 1.408.298,05 EUR.

2Določbe ZPP se v upravnem sporu uporabljajo, kolikor ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

3Gre za vročilnico, pripeto k list. št. 10 sodnega spisa.

4Tako sklepa Vrhovnega sodišča I Up 278/2016 z dne 18. 1. 2017 in I Up 123/2024 z dne 22. 5. 2024.

5Na obravnavani vročilnici je tudi podpis vročevalca, ki potrjuje, da je plačilni nalog vročen naslovniku in da je ta zapisal pravilen datum prejema.

6Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-112/98, 6. točka obrazložitve, št. U-I-191/14-16, 10. točka obrazložitve in št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006, Uradni list RS, št. 13/06, in OdlUS XV, 2, 29. točka obrazložitve.

7Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 137/2020 z dne 25. 11. 2020.