Jedro

Značilnost navidezne pogodbe, kot jo ureja 50. člen OZ, je, da stranki simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve ne želita. Njuno soglasje ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama, takšna pogodba ni nična, temveč je neobstoječa. Ker je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), pritožbeno sodišče ni problematiziralo dejstva, da tožnik s trditvami o navideznosti pogodbe napačno uveljavlja njeno ničnost (pogodba ni nična zato, ker je navidezna). Pri navidezni pogodbi gre torej za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, med pravdnima strankama sklenjena 30. 12. 2013, v obliki notarskega zapisa SV 698/2013, nična (točka I izreka), ter tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 4.514,00 EUR (točka II izreka).

2. Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni (ter ugodi tožbenemu zahtevku) oziroma (podredno) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik sodišču očita, da ni izvajalo dokazov v smeri ugotavljanja resničnosti njegovih trditev, da toženka ni razpolagala s sredstvi za posojilo (ni opravilo poizvedb na centru za socialno delo (CSD) glede socialnih transferjev, niti poizvedb o prometu na toženkinem računu do dneva sklenitve pogodbe). Toženka naj bi 15.000,00 EUR (iz naslova dediščine) prejela leta 2009, 25.000,00 EUR (iz naslova kupnine) pa leta 2011. Prav zaradi velike časovne oddaljenosti bi se moralo sodišče s pomočjo ustreznih poizvedb prepričati o tem, ali je toženka v času sklenitve posojilne pogodbe razpolagala s sredstvi za posojilo. S tem, ko je sledilo vsem toženkinim dokaznim predlogom, ne pa tudi tožnikovim, je sodišče pravdni stranki postavilo v neenakopraven procesni položaj. Tožnik je izpovedal, da je P. P. navajal neresnična dejstva, ker se mu je želel maščevati. Sodišče je napačno interpretiralo okoliščino, da P. P. (zaslišan na podlagi tožnikovega dokaznega predloga) ni potrdil tožbene navedbe o neizročitvi denarja. Tožnik za pričo nikoli ne bi predlagal osebe, za katero bi vnaprej vedel, da bo pričala v njegovo škodo. P. P. izpovedba, da ne pozna večjega prevaranta od tožnika, kaže na P. P. izrazito odklonilen odnos do tožnika. Ta odnos priči jemlje kredibilnost. Tožnik je izpovedal, da je (tudi) kot posojilojemalec nastopal zato, ker je zastavil svojo nepremičnino. Kot prava neuk ni mogel vedeti, da lahko podpiše le kot zastavitelj, poleg tega mu je P. P., ki je bil v osebnem stečaju, rekel, da mora biti tudi dolžnik. Iz izpovedbe V. V. izhaja, da je P. P. denar posodil preden ga je posodil tožniku, in da mu je P. P. dolg poravnal leta 2016. S tem pa je potrdil tožnikove navedbe, da je imel P. P. v času sklenitve sporne posojilne pogodbe do V. neporavnano obveznost, ki je bila tudi razlog za sklenitev sporne posojilne pogodbe. To pa tudi pojasnjuje P. P. prisotnost ob podpisu posojilne pogodbe. Čeprav drži, da je bil V. V. v času sklepanja posojilne pogodbe direktor firme s sedežem v Nemčiji, je sodišče spregledalo, da V. V. sredstev družbe ni mogel prosto dvigovati in jih trošiti za osebne potrebe. Sodišče se do tožnikovih trditev glede nemožnosti dvigovanja denarja iz firme, ki posluje kot družba z omejeno odgovornostjo, ni opredelilo. Tudi V. V. torej ni mogel prispevati sredstev za posojilo. Sodišče je nekritično presojalo toženkino izpovedbo. Toženka je najprej izpovedala, da so bile ob izročitvi denarja prisotne tri osebe (ona, njen partner in P. P.), nato pa se je popravila, da so bili prisotni štirje (tudi tožnik). Nerazumljivo je tudi, da toženka ob izročitvi denarja ni zahtevala potrdila o prejemu. Ker tožnik v času sklenitve posojilne pogodbe ni imel blokiranega transakcijskega računa, ni bilo ovir za nakazilo denarja (toženka je izpovedala, da je tožnik nakazilo zavrnil). Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da so dogovori glede domnevnega posojila trajali kar nekaj časa. Toženkina izpovedba, da je za podpis posojilne pogodbe od partnerja izvedela par dni prej, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da sta se partnerja glede posojila odločala skupaj (oziroma da je bilo posojilo skupno premoženje toženke in V. V.).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljuje s trditvami o navideznosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, saj naj bi bila dejanska pogodbena volja strank drugačna od zapisane. Pravni posel naj bi pravdni stranki sklenili z namenom zavarovanja terjatve, ki jo je imel toženkin partner V. V. do tožnikovega prijatelja P. P. Toženka je takšen namen zanikala, trdila je, da je pravni posel izraz prave in resnične volje pogodbenih strank.

6. Značilnost navidezne pogodbe, kot jo ureja 50. člen Obligacijskega zakonika (OZ) je, da stranki simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve ne želita. Njuno soglasje ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama, takšna pogodba ni nična, temveč je neobstoječa.1 Ker je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), pritožbeno sodišče ni problematiziralo dejstva, da tožnik s trditvami o navideznosti pogodbe napačno uveljavlja njeno ničnost (pogodba ni nična zato, ker je navidezna). Pri navidezni pogodbi gre torej za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik tega dokaznega bremena ni zmogel. 7. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izpovedb toženke, prič V. V. in P. P. ter listinskih dokazov) je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje: P. P. je tožnika, ki je potreboval posojilo, seznanil z V. V. kot potencialnim posojilodajalcem. V. V. najprej ni pristal na zavarovanje posojila s hipoteko na tožnikovem (že obremenjenem) poslovnem prostoru, pristal pa je na zavarovanje s hipoteko na dveh tožnikovih stanovanjih. Tožnik je izbral notarsko pisarno in organiziral sestanek pri notarki. Dne 30. 12. 2013 sta tožnik kot posojilojemalec in zastavitelj ter toženka (V. V. partnerka) kot posojilodajalka in upnica sklenila posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v notarskem zapisu (priloga A2). Tožnik se je zavezal, da bo posojilo v višini 60.000,00 EUR posojilodajalki vrnil najkasneje do 28. 2. 2014. Predmet zavarovanja (s hipoteko in vpisom zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa ter z notarsko hrambo listin, na podlagi katerih je tožnik postal lastnik stanovanja, ki ni vknjiženo v zemljiški knjigi) sta bili nepremičnina z ID znakom 000-1 in stanovanje št. 20 v II. nadstropju stanovanjske hiše na Cesti. Posojilo je bilo tožniku izročeno v gotovini, v pisarni notarke Z. Z., ob podpisu pogodbe, v prisotnosti toženke, V. V. in P. P. Po zapadlosti dolga je komunikacija glede vračila dolga (preko sms sporočil; priloga B3) potekala med tožnikom in V. V. Ker tožnik toženki posojila ni vrnil (z izjemo 600,00 EUR, ki jih je toženki prinesel domov), je bil zoper njega sprožen postopek izterjave.

8. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik graja dokazno oceno (sodišče prve stopnje naj bi bilo nekritično do toženkine izpovedbe in pretirano kritično do tožnikove izpovedbe, poleg tega ni zaznalo neusklajenosti med posameznimi izpovedbami), je strnjeno mogoče povzeti kot očitek o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in o posledično napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Vendar tožnik s pritožbenimi navedbami ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Zaključek o nedokazanosti trditev o navideznosti pogodbenega razmerja temelji na celoviti, jasni in prepričljivi dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je posamezne dokaze presojalo najprej same zase, nato skupaj z ostalimi dokazi, do prepričanja o odločilnih dejstvih pa je prišlo na podlagi celotnega dokaznega postopka.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik podal neprepričljivo, mestoma notranje neskladno izpovedbo, ki nima dokazne vrednosti, in da tudi noben drug izvedeni dokaz ni potrdil tožbene trditve, da je bila pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank zaigrana. Okoliščina, da je bil P. P. v času sklenitve sporne posojilne pogodbe v pogodbenem (posojilnem) razmerju z V., ne pomeni, da je bil njegov dolg do V. razlog za sklenitev fiktivnega pogodbenega razmerja med tožnikom in toženko. P. ni potrdil tožnikove izpovedbe, da je imelo njegovo pogodbeno razmerje z V. V. elemente oderuštva (da je njegov dolg zaradi obresti narasel na 55.000,00 EUR). P. P. je svoj dolg do V. V. že poravnal (kar izhaja iz izpovedb obeh). Ni logično, da bi posojilodajalec realiziral zavarovanje (sprožil izvršilni postopek zoper tožnika) v zvezi z dolgom, ki mu je bil plačan. P. P. prisotnost ob podpisu sporne pogodbe pojasnjuje dejstvo, da sta bila s tožnikom prijatelja in da je bil on tisti, ki je tožnika povezal z V. V. Odsotnost potrdila o izročitvi/prejemu denarja ne pomeni, da denar tožniku ni bil izročen. Glede na zapis v 1. členu posojilne pogodbe, da „se pogodbenika dogovorita, da bo posojilojemalka na dan podpisa notarskega zapisa posojilojemalcu posodila znesek v višini 60.000,00 EUR“, izdaja takšnega potrdila ni bila potrebna. Da je bil denar tožniku dejansko izročen, izhaja tudi iz P. P. izpovedbe. Pritožbeni očitek, da gre za neverodostojno pričo, z željo po maščevanju, je nekonsistenten, saj tožnik, ki trdi, da je posojilno pogodbo sklenil zaradi zavarovanja prijateljevega dolga (oziroma da je s svojim premoženjem jamčil v P. P. korist), ne pojasni, zakaj se je prijateljstvo s P. P. razdrlo, oziroma zakaj naj bi bil P. P. maščevalen. Posebej upoštevajoč dejstvo, da je tožnik tisti, ki se prikazuje kot žrtev prijateljstva (dobrote), lastne naivnosti (nepremišljenosti) in pravne nevednosti (torej bi imel on razloge za odklonilni odnos do P. P.). P. P. odklonilni odnos do tožnika sam po sebi še ne izkazuje neverodostojnosti njegove izpovedbe. Nasprotno, v njegovi izpovedbi, da „je tožnik na ta način prevaral 10 ljudi in da večjega prevaranta od tožnika v življenju še ni srečal“, je mogoče prepoznati iskrenost, ne maščevalnosti. Izročitev denarja ob podpisu posojilne pogodbe oziroma obstoj tožnikovega dolga iz naslova posojilne pogodbe dokazuje tudi vsebina kasnejše korespondence med tožnikom in V. V. (v njej V. V. tožnika poziva k plačilu in ga opozarja, da bo v primeru neplačila sprožil izvršbo) in delno plačilo na račun dolga v višini 600,00 EUR. Tudi tožnikova pojasnila, - da se je kot posojilojemalec (ne le kot zastavitelj) zavezal zato, ker je mislil, da bo le tako dosežen namen (zavarovanje tujega dolga), - da je izmenjava sms sporočil dejansko potekala med V. V. in P. P., kateremu je tožnik dal svojo naročniško številko in - da 600,00 EUR toženki ni plačal na račun dolga, temveč kot povrnitev stroškov notarskih storitev, so neprepričljiva, brez vsake dokazne opore.

10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je toženka svojo vlogo v posojilnem razmerju (pred in po sklenitvi posla) prepričljivo opisala: da se je s tožnikom o posojilu pogovarjal njen partner, ki jo je o tem obvestil šele nekaj dni pred sestankom pri notarju, da je šlo za skupno voljo/odločitev partnerjev, da tožniku posodita denar oziroma njuna skupna sredstva, in da je tožnik, ki se je po zapadlosti dolga izogibal klicem njenega partnerja, zagotavljal, da bo posojilo vrnil. Z izpostavljanjem posameznih (nebistvenih) delov toženkine izpovedbe poskuša tožnik prikazati, da je toženkina izpovedba kot celota notranje neskladna in posledično neprepričljiva. Pritožbeno sodišče mu ne sledi in pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je toženkina izpovedba v vseh delih in kot celota konsistentna.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni sledilo tožnikovim dokaznim predlogom, kršilo njegovo pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka zaslišalo pravdni stranki in priče ter vpogledalo listinsko dokumentacijo. Ostale dokazne predloge je zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo dejansko stanje obravnavane zadeve na podlagi izvedenih dokazov že razjasnjeno. V takšni obrazložitvi so zajeti tudi razlogi za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga za izvedbo poizvedb (pri CSD in banki). Obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar ta dolžnost ni neomejena (absolutna). Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki jih šteje za nepotrebne. Sodišče prve stopnje je presojalo toženkine trditve glede virov posojila, ter ugotovilo, da je toženka v letu 2009 razpolagala s 15.000,00 EUR, v letu 2011 pa s 25.000,00 EUR, in da je v času sklenitve posojilne pogodbe razpolagala še vsaj z delom tega premoženja. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka (pravilno) štelo za dokazano, da je bil tožniku ob podpisu posojilne pogodbe denar izročen, ni bilo potrebe po še strožji presoji toženkinih finančnih zmožnosti. Zaradi istega razloga se sodišču prve stopnje utemeljeno ni porodil dvom v drug zatrjevan vir posojila (glede sredstev, ki jih je prispeval V. V.). Ob dokazanem dejstvu, da je bil denar tožniku izročen, je po presoji pritožbenega sodišča pravno nepomembno vprašanje, ali je toženka tožniku posodila tuja ali lastna sredstva (oziroma sredstva skupnega premoženja). Zadostuje ugotovitev, da je v razmerju do tožnika nastopala kot posojilodajalka in da je o tem obstajalo soglasje volj pogodbenih strank (tožnik ne trdi, da je posojilna pogodba navidezna zato, ker je bil dejanski posojilodajalec V. V.). Vsebina dogovora med toženko in V. ne vpliva na presojo glede pravne učinkovitosti spornega pravnega posla.

12. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi stroške v zvezi z njo.

1 Prim. II Ips 96/2018, II Ips 121/2017, II Ips 1015/2008.