Jedro

Tožena stranka pravilno opozarja, da je v vlogi z dne 10. 9. 2021 zahtevala povračilo stroškov za udeležbo na naroku dne 1. 9. 2021, ki se ni izvedel, saj je pooblaščenec tožeče stranke nekaj minut pred začetkom glavne obravnave sporočil, da se naroka ne more udeležiti, ker se mu je na poti na narok pokvaril avto.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se po spremembi pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 3.475,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 27.715,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe) in da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti tudi stroške tega postopka v znesku 3.710,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožena stranka vložila pritožbo in v njej uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži povračilo stroškov pravdnega postopka. Podredno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki1 naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka tožene stranke. Te je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila, predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi ter priglasila stroške odgovora.

4. Pritožba je delo utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da odločitev sodišča prve stopnje nasprotuje vsebini listine, ki je podlaga tožbenemu zahtevku (pri tem je glede na kontekst razbrati, da ima tožena stranka v mislih Pogodbo o prevzemu dolga z dne 4. 10. 2018, ki sicer ni neposredni temelj zahtevka). Strogo gledano je to sicer res. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pisna pogodba ne vsebuje dogovora o odplačnosti. A ker je hkrati ugotovilo tudi, da med predstavniki pogodbenih strank nikoli ni bilo vprašljivo, da tožena stranka družbi A. d. o. o. dolguje plačilo zaradi izpeljanega prevzema dolga in je ravno slednje pravno odločilen razlog njegove sodbe, toženkin pritožbeni očitek ne more biti učinkovit. Dejstvo, da pogodbeni stranki (to sta družba A. d. o. o. in tožena stranka) ob sklenitvi pisne pogodbe v tej nista dogovorili plačilne obveznosti tožene stranke, nima pomena, kot mu ga pripisuje tožena stranka. Sklepanje tožene stranke, da okoliščina, da se pogodbeni stranki v pisni pogodbi nista dogovorili o plačilu, „kar avtomatično“ dokazuje, da med strankama glede odplačnosti ni bilo dogovorjeno nič drugega oziroma da sta pogodbeni stranki to nameravali dogovoriti kasneje, ni pravilno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru velja splošno pravilo obligacijskega prava o neobličnosti pogodb (prvi odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in da so zato ob obstoječi pisni pogodbi vsekakor dopustni tudi ustni dogovori (ki so pomembni za presojo vsebine pogodbenega razmerja), nenazadnje pa na podlagi izvedenih dokazov tudi pravilno ugotovilo, da je dogovor o plačilu za prevzeti dolg obstajal (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Pritožbena navedba, da v kolikor bi držala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo med pogodbenikoma od samega začetka dogovorjeno oziroma nesporno, da bo tožena stranka družbi A. d. o. o. povrnila prevzeti dolg2, bi pogodbeni stranki to zapisali v pogodbo3 je torej neutemeljena. Stranki sta se o plačilu za prevzeti dolg lahko (ustno) dogovorili poleg pisnega dogovora in ravno to je – kot že rečeno – v konkretnem primeru ugotovitev, na kateri je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev.

6. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka uveljavlja, da pogodbeni stranki odplačnosti prevzema dolga nedvomno nista dogovorili v pisni Pogodbi o prevzemu dolga z dne 4. 10. 2018 in da tožeči stranki tudi ni uspelo dokazati, da je bil sklenjen (kasnejši) ustni dogovor o odplačnosti4. V ta namen navaja, da to ne izhaja niti iz elektronske komunikacije niti iz drugih priloženih listin, pa tudi ne iz odpovedi (pravilno: izpovedbe) priče B. B., zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o. Ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta se pogodbeni stranki dogovorili o odplačnosti prevzema dolga z dne 4. 10. 2018, je torej napačno oziroma nepopolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP5. 7. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče citirane očitke zavrača. 8. Pritožbeno sodišče poudarja, da je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje nedvomno mogoče razbrati, kateri od pravdnih strank je uspelo dokazati _obstoj dogovora, ki ga zatrjuje, in zakaj_. O tem, da je bila dne 4. 10. 2018 sklenjena pisna Pogodba o prevzemu dolga in da ta o (ne)odplačnosti ne določa ničesar, namreč ni bilo spora – sporno v postopku je ostalo, kaj sta se pogodbeni stranki dogovorili poleg tega (tožeča stranka je namreč trdila, da _sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo tožena stranka nemudoma po prevzemu dolga družbi A. d. o. o. plačala znesek, ki ustreza višini prevzetih obveznosti, zaradi česar se je družba A. d. o. o. sploh odločila skleniti takšno pogodbo,_ tožena pa, da _se je z družbo A. d. o. o. izrecno dogovorila, da bo prevzem dolga formalno brezplačen in da bo tožena stranka poravnala povišane zavarovalne premije_6). Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča zato pravilno raziskovalo, kakšen je bil hkratni dogovor, na podlagi vseh izvedenih dokazov v zvezi z zatrjevanimi dejstvi pa za odločitev v zadevi navedlo tudi konkretne in jasne razloge. Pritožbeni očitek, da temu ni tako in da je posledično sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se zato izkaže za neutemeljenega.

9. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo tožene stranke, da se prvostopenjsko sodišče v zvezi z ugotavljanjem dogovora, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, ne bi smelo opreti na predloženo elektronsko komunikacijo. Iz omenjene dokumentacije (pa tudi ostalih listinskih dokazov) izrecno sicer res ne izhaja, da je bil sklenjen dogovor z vsebino, ki jo navaja tožeča stranka7, niti kdo konkretno in kdaj točno ga je sklenil, je pa na njeni podlagi ter ob upoštevanju še vseh ostalih izvedenih dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno mogoče ugotoviti, da je bila v zvezi s spornim prevzemom dolga dogovorjena odplačnost oziroma da med strankama Pogodbe o prevzemu dolga z dne 4. 10. 2018 nikdar ni bilo vprašljivo, da tožena stranka družbi A. d. o. o. dolguje plačilo zaradi izpeljanega prevzema dolga8 (višina obveznosti pa v postopku niti ni bila sporna). Na odplačnost prevzema dolga namreč poleg elektronskih sporočil (katerih vsebino je prvostopenjsko sodišče natančno povzelo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) kažeta tako izpovedbi prič B. B., zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., in C. C., enega od 50 % lastnikov tožene stranke, kot tudi ugotovljeno dejstvo, da predstavnika tožene stranke D. D. (drugi 50 % lastnik tožene stranke) in E. D. na niti en poziv na plačilo nista odgovorila, da tožena stranka plačila zaradi prevzema dolga ne dolguje, tožena stranka pa s predlaganimi dokazi tudi ni uspela dokazati nasprotnega, tj. dogovora, da bo na račun prevzema dolga poravnala povišane zavarovalne premije.

10. Dokazne ocene prvostopenjskega sodišča tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na domnevo o popolnosti listine. Na navedbe tožene stranke, da je šteti za resnično samo tisto, kar sta stranki dogovorili v pisni pogodbi, je materialnopravno pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (prim. 6. točko te obrazložitve), na trditve, ki so navedene v drugem odstavku na 3. strani pritožbe, katerih tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudila in zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati (gre za navedbe da že dejstvo, da sta pogodbo z dne 4. 10. 2018 podpisali obe stranki, dokazuje, da je bila pogodba v takšni obliki sklenjena po volji strank in da zato velja domneva o popolnosti listine; da dogovor o odplačnosti ne pomeni dogovora o stranskih točkah, saj gre za bistveno sestavino pogodbe ipd.). Pritožbena navedba, da iz izpovedbe priče D. D. izhaja, da sta se pogodbeni stranki sicer skušali dogovoriti o morebitni nasprotni dajatvi tožene stranke v smislu poplačila prevzetega dolga, da pa nobena od opcij na koncu ni rezultirala v dejanskem dogovoru, ki bi ga sprejeli oziroma potrdili obe pogodbeni stranki ter da skladno z navedenim med pogodbenima strankama poleg pisne pogodbe z dne 4. 10. 2018 (iz katere očitno ne izhaja odplačnost oziroma obveznost tožene stranke plačati prevzeti dolg družbi A. d. o. o.) ni obstajal nikakršen drug ustni dogovor, pa je celo v nasprotju s tem, kar je tožena stranka zatrjevala v odgovoru na tožbo pa tudi v vlogi z dne 10. 9. 2021, in sicer da _je bilo dogovorjeno, da bo prevzem dolga (samo) formalno brezplačen, da pa bo tožena stranka na račun prevzema dolga poravnala povišane zavarovalne premije_.

11. Sodišče prve stopnje je obstoj dogovora, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, pravilno ugotavljalo znotraj okvira njenih trditev in dokazov (pa tudi ugovorov tožene s tem v zvezi). To pa pomeni, da je upoštevalo tudi trditve o tem, med kom je potekala sporna komunikacija (oziroma kdo je bil „udeleženec korespondence po elektronski pošti“ - prim. list. št. 31 in 32) in iz katerega dokaza to izhaja. Ker se je sodišče prve stopnje na njihovi podlagi tudi lahko prepričalo, da _med predstavniki pogodbenih strank_ ni bilo vprašljivo, da tožena stranka družbi A. d. o. o. dolguje plačilo zaradi izpeljanega prevzema dolga, s pritožbenim „seciranjem“ izvedenih dokazov v smislu, da – priložena elektronska dokumentacija ne vsebuje nikakršnega dogovora o odplačnosti oziroma morebitnih obveznostih tožene stranke do družbe A. d. o. o., temveč zgolj enostranske pozive B. B. k plačilu, in da – tudi iz izpovedbe B. B. ni razvidno, da je z zakonito zastopnico tožene stranke F. D. ali z njene strani drugo pooblaščeno osebo dejansko sklenil takšen dogovor, tožena stranka v pritožbenem postopku ne more biti uspešna. Čeprav iz omenjene elektronske dokumentacije ne izhaja neposredno, kdo je sklenil sporni dogovor (glede plačila za prevzeti dolg) in je zaslišani zakoniti zastopnik družbe A. d. o. o. B. B. izpovedal (le), da je štel, da je bila pogodba sklenjena odplačno oziroma da ni dvomil, da bo dolg s strani tožene stranke poplačan, po presoji pritožbenega sodišča namreč ni mogoče spregledati pravilno ugotovljenega dejstva, da predstavnika tožene stranke D. in E. D., na katera so bili naslovljeni pozivi na plačilo, niti na en poziv nista odgovorila, da tožena stranka plačila zaradi prevzema dolga ne dolguje oziroma sta pozive ignorirala. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, bi logično namreč bilo, da bi v primeru neutemeljenega poziva k plačilu vsak dober gospodar odgovoril, da je poziv neutemeljen in da zatrjevani dolg ne obstaja. Pritožba, ki navedeni okoliščini pripisuje drugačen pomen, nima prav. Opustitev odgovora na poziv kaže na to, da je slednja soglašala z odplačnostjo oziroma da je tožena s tem konkludentno priznala, da je prevzem dolga odplačen.9 Če to ne bi bilo res, bi se plačilu nedvomno uprla. To pa ne glede na to, da je bil (eden od naslovnikov pozivov) D. D. 50 % družbenik tožene stranke in ne njen zakoniti zastopnik. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno – tako je namreč pojasnila F. D. (nečakinja D. D. in zakonita zastopnica tožene stranke) – da je ona zgolj formalna direktorica tožene stranke in da o vsem odločata lastnika tožene stranke D. D. in C. C., zaradi česar pritožbeno izpostavljena okoliščina nima teže, ki ji jo pripisuje tožena stranka. Trditev, da je poizvedbo B. B. v predloženi elektronski komunikaciji, kdaj bo dolg plačan, mogoče razumeti zgolj kot ponudbo k sklenitvi dodatnega (ustnega) dogovora o odplačnosti dolga, ki pa glede na molk zakonite zastopnice in drugih predstavnikov tožene stranke ni bila sprejeta, pa tožena stranka v postopku pred sodiščem ni navedla. Sodišče prve stopnje se zato do njih ni moglo opredeliti, pritožbeno sodišče pa se upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP ne sme. Tovrstne trditve namreč niso upoštevne.

12. Neutemeljene pa so trditve tožene stranke o tem, da priča C. C. o pravnem razmerju, ki je predmet tega postopka, ne more povedati nič relevantnega in da je zato sklicevanje na njegovo izpoved, v kateri je potrdil, da je bil sporni prevzem dolga odplačen, povsem neutemeljeno. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje sama zatrjevala, da je C. C. ožje povezana oseba z družbo A. d. o. o. oziroma njenim zakonitim zastopnikom B. B., s katerim je v svaštvu, in da je ves čas deloval kot _dejanski zastopnik družbe A. d. o. o. ter na dejanski ravni tudi sklepal vse dogovore_ zanjo. Tožena stranka se verodostojnosti omenjene priče v pritožbenem postopku tako po presoji pritožbenega sodišča upira le iz razloga, ker ta ni potrdila navedb, v zvezi s katerimi je zaslišanje priče C. predlagala ona.

13. Pa tudi če njene izpovedbe ne bi upoštevali, tj. da „je razumel, da je to treba plačati, saj je imel dolg proti G. d. o. o.“, je na podlagi ostalih izvedenih dokazov še vedno mogoče zaključiti, da je bilo dogovorjeno plačilo. Okoliščina, da na pozive B. B. predstavnika tožene stranke nista odgovarjala v smislu, da ni dogovorjeno plačilo za prevzem dolga, da so pozivi zato neutemeljeni in da obveznost v višini prevzetega dolga ne obstaja, je (sicer ob upoštevanju vseh preostalih ugotovljenih dejstev) tako pomembna, da sklep v zvezi z (ne)odplačnostjo ne more biti drugačen.

14. Kar se tiče navedb iz zadnjega odstavka na 4. strani pritožbe: - da iz dejstva, da ob sklenitvi pogodbe stranki nista določili roka, do katerega bi tožena stranka morala prevzeti dolg izpolniti družbi A. d. o. o.10, in tudi ne, v kakšni višini naj bi bila tožena stranka dolžna prevzeto obveznost poravnati, izhaja, da ni bila dogovorjena odplačnost, - da je povsem nelogično, da bi se tožena stranka družbi A. d. o. o. zavezala povrniti prevzeti dolg takoj po prevzemu le-tega in v isti višini, kot ga je omenjena družba prevzela, brez kakršnega koli diskonta – v takšnem dogovoru za toženo stranko namreč ne bi bilo nobene ekonomske koristi, saj bi se s tem dejansko spremenil zgolj upnik; - da se je tožena stranka za sklenitev Pogodbe o prevzemu dolga z družbo A. d. o. o. z dne 4. 10. 2018 odločila _prav iz razloga možnosti dogovora o alternativni izpolnitvi_ (ena od teh možnosti je bila kompenzacija iz naslova višje zavarovalnine, ki je odpadla na toženo stranko, po zvišanju v letu 2019), v zvezi s čimer sta se pogodbeni stranki sicer dogovarjali, vendar nikoli dokončno dogovorili11 pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zaradi česar nanje ni odgovarjalo.

15. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe v zvezi s prisojenimi obrestmi neutemeljeno uveljavlja, da v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe iz Pogodbe o prevzemu dolga ne izhaja, da naj bi glavnica v višini 25.172,41 EUR v plačilo zapadla dne 15. 10. 2018 oziroma da v obrazložitvi sploh ni pojasnilo, kako je prišlo do navedenega datuma domnevne zapadlosti, zaradi česar je (tudi) v tem delu podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v omenjeni točki obrazložitve namreč po presoji pritožbenega sodišča pravilno oprlo na delno ugotovljena in delno neprerekana dejstva v zvezi z zapadlostjo zadevne obveznosti, in sicer:

1. da je bilo med družbo A. d. o. o. in toženo stranko dogovorjeno, da bo tožena stranka nemudoma po prevzemu dolga plačala znesek, ki ustreza višini prevzetih obveznosti (pri tem je v opombi dopolnitve tožbe zapisano, da je tožeča stranka zaradi očitne pisne pomote pri navedbi datuma sklenitve Pogodbe o prevzemu dolga v korist tožene stranke obresti obračunala šele od dne 15. 10. 2018, tožena stranka pa se pojasnilom v tem delu ni upirala) in

2. da je tožeča stranka na podlagi točke I./1. Pogodbe o odstopu terjatve upravičena do glavnice v znesku 25.172,41 EUR, ki je zapadla v plačilo 15. 10. 2018, oziroma do zneska 27.715,57 EUR, ki predstavlja zneske glavnice skupaj z natečenimi zamudnimi obrestmi.

Razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z obrestnim delom zahtevka torej niso izostali in so drugačne navedbe tožene stranke neutemeljene.

16. Pritožba zoper odločitev o glavni stvari v obravnavanem primeru torej ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper I. točko izreka zato zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. 156. člen ZPP določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Sodišče lahko odloči, da mora zakoniti zastopnik ali pooblaščenec stranke povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Stranka, ki se ni udeležila pripravljalnega naroka, mora nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka.

18. Ker sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru o teh stroških ni odločilo, čeprav jih je tožena stranka priglasila (tožeča stranka pa se niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku povrnitvi teh stroškov ni upirala), je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena. Tožena stranka pravilno opozarja, da je v vlogi z dne 10. 9. 2021 zahtevala povračilo stroškov za udeležbo na naroku dne 1. 9. 2021, ki se ni izvedel, saj je pooblaščenec tožeče stranke nekaj minut pred začetkom glavne obravnave sporočil, da se naroka ne more udeležiti, ker se mu je na poti na narok pokvaril avto.

19. Separatne stroške je odmerilo pritožbeno sodišče. Pri tem je upoštevalo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in specificiran stroškovnik na vlogi z dne 10. 9. 2021. Za pristop na narok je toženi stranki tako priznalo 150 točk po tar. št. 20/3 OT, za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT 80 točk, za kilometrino na razdalji L. – N. – L. 2 x 70 km 51,80 EUR (140 km x 0,37 EUR/km), za stroške iz tretjega odstavka 11. člena OT 4,6 točk ter 22 % DDV. Skupaj ji je tako priznalo 234,92 EUR separatnih stroškov. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank (tožeči stranki odmerjenih z izpodbijano sodbo in po pritožbenem sodišču toženi stranki priznanih in odmerjenih separatnih stroških) je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 3.475,32 EUR pravdnih stroškov.

20. Pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka je zato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je znesek stroškov v višini 3.710,24 znižalo za znesek separatnih stroškov v višini 234,92 EUR.

21. Tožena stranka s svojo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela. Njen uspeh v pravdi se torej ni spremenil. V zvezi z odločitvijo o povrnitvi separatnih stroškov niso nastali drugi posebni stroški, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z s 165. členom ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke pa po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben (z njim namreč ni pripomogla k rešitvi pritožbe tožene stranke). Tožeča stranka je stroške pritožbenega postopka zato dolžna kriti sama (155. člen ZPP).

1 Očitno je, da gre za pisno pomoto. 2 Gre za neustrezno formulacijo in sodišče prve stopnje tega tudi ni zapisalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da (priložena elektronska komunikacija razkriva, da) med predstavniki pogodbenih strank nikoli ni bilo vprašljivo, da tožena stranka družbi A. d. o. o. dolguje plačilo zaradi izpeljanega prevzema dolga – prim. 13. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 3 Trditev, da bi vsaj družba A. d. o. o. po tem, ko ji je bila zadevna pogodba posredovana v pregled pred podpisom, izpostavila dejstvo, da pogodba ne vsebuje določil o odplačnosti prevzetega dolga oziroma dogovora o načinu in roku poplačila le-tega s strani tožene stranke, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. 4 Pri čemer tožena stranka v pritožbi priznava, da sta se o tem dogovarjali in da je bilo verjetnih več različnih opcij, kako bi se dolg poplačal. 5 Navedene kršitve tožena stranka ne konkretizira, zato pritožbeno sodišče nanjo ni odgovorilo. Če misli na nasprotje med samo listino, tj. pisno Pogodbo o prevzemu dolga, in ugotovitvijo, da je posel odplačen, pa ji je odgovoriti, da ne gre za tovrstno kršitev, saj prvostopenjsko sodišče v izpodbijano sodbo ni preneslo drugačnih podatkov, kot bi izhajali iz same pisne pogodbe z dne 4. 10. 2018. 6 Kaj ima tožena stranka pri tem v mislih, je natančno razvidno iz navedb na list. št. 40 in 41. 7 Tj. da bo tožena stranka nemudoma po prevzemu dolga družbi A. d. o. o. plačala znesek, ki ustreza višini prevzetih obveznosti. 8 Prim. 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru na podlagi zaključenega kroga indicev prišlo do spoznanja oziroma prepričanja, da je dogovor, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, obstajal. In da toženi stranki ni uspelo dokazati nasprotnega oziroma dogovora, ki ga je zatrjevala ona. 10 Ne gre za izpolnitev prevzetega dolga – gre za plačilo za prevzem dolga, ki naj bi znašalo enako kot prevzeti dolg. 11 Navedba iz zadnje alineje je v nasprotju s trditvami, ki jih je tožena stranka podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Takrat je namreč trdila, da tak dogovor je bil dosežen, tj. dogovor da bo družba A. d. o. o. prevzela dolg tožene stranke do družbe G. d. o. o. , in sicer na račun povišanja zavarovalnih premij. Sama je torej trdila, da je bil prevzem odplačen oziroma da bo na račun prevzema dolga poravnavala višje zavarovalne premije, do katerih naj bi prišlo zaradi izplačila odškodnine družbi H. d. o. o., ki je 100 % lastnica družbe A. d. o. o.