Jedro

Ker je bila s sklepom sodišča za imetnico stanovanjske pravice na spornem stanovanju določena toženka, je bila upravičena do odpravnine po določbi 126. člena SZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici za izpraznitev stanovanja na naslovu X plačati 1.552,77 EUR s pripadki od dneva prejema do plačila, kakor tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka zagotoviti tožnici stanovanjske prostore v obsegu zakonitega standarda v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka v znesku 504,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 8 dni.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo zavrže, o zadevi pa naj odloči Okrajno sodišče v Trbovljah. Navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo, ne da bi zaslišalo tožnico, na podlagi neverodostojnih podatkov Okrajnega sodišča v Trbovljah in odvetnika toženke. Okrajno sodišče v Trbovljah se je izločilo na podlagi neresničnih podatkov, navedlo je, da je tožnica zaposlena pri tem sodišču, v resnici pa se je z 2.7.2009 upokojila. Z napačnimi podatki je zavedlo Vrhovno sodišče RS, da je v tej zadevi določilo za sojenje drugo sodišče. Tožnici ni bila dana možnost, da se z zadevo seznani, pridobi podatke o poteku postopka pri morebitnem odvetniku umrlega prvotnega tožnika. S tem ji je bila kršena ustavna pravica do pravične obrambe. Sodba je nezakonita, saj jo je izdalo krajevno in stvarno nepristojno sodišče. Zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS se ne more pritožiti, zato naj pritožbeno sodišče odloči, da se sodba Okrajnega sodišča v Litiji zavrže, postopek pa naj nadaljuje Okrajno sodišče v Trbovljah. Toženka tudi ni bila obveščena ali je bilo prekinjeno zastopanje odvetnika, zato si ni mogla pridobiti dokumentacije, potrebne za ta postopek in si najeti pravnega strokovnjaka za zastopanje.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi (potem ko je v pravdo na strani tožeče stranke, po smrti prvotnega tožnika, vstopila njegova dedinja), je Vrhovno sodišče Republike Slovenije določilo Okrajno sodišče v Litiji. Zoper takšno odločitev ni pravnega sredstva, zato je nanjo vezano tudi pritožbeno sodišče. Okrajno sodišče v Trbovljah vrhovnega sodišča ni zavajalo - v predlogu je jasno zapisalo, da je bila tožnica s 1.7.2009 upokojena, pred tem pa zaposlena pri tem sodišču (predlog list. št. 40).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da tožnica z zadevo ni bila seznanjena, da jo sodišče ni zaslišalo. Dedič umrle stranke, ki vstopi v postopek (procesnemu nasledstvu se ne more upreti), mora namreč pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (1. odstavek 208. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Stanje pravde pa je bilo v konkretnem primeru takšno, da je na podlagi dotedanjega postopka sodišče prve stopnje lahko izdalo sodbo. Opravljen je bil že narok, na katerem so se izvajali dokazi, zaslišan je bil tudi tožnik in je bilo torej dejansko stanje že dovolj pojasnjeno, zato tudi zaslišanje tožnice ni bilo potrebno. Tožnica je bila že z dopisom z dne 10.2.2009 (list. št. 25) obveščena, da poteka pravda, ki jo je sprožil njen mož, seznanjena pa je bila tudi z dejstvom, da tožečo stranko zastopa odvetnik M. V. iz C., zato je imela do izdaje sodbe (4.11.2009) dovolj časa, da se s potekom in stanjem pravdnega postopka, seznani.

Odločitev je tudi materialnopravno pravilna. S sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Trbovljah, N 37/85 z dne 16.6.1986, je bila za imetnico stanovanjske pravice na spornem stanovanju določena toženka, zato je bila ona upravičena do odpravnine po določbi 126. člena Stanovanjskega zakona. Nobene podlage ni, da bi tožnik oziroma sedaj tožnica znesek odpravnine zahtevala od toženke. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz sklepa N 37/85 ne izhaja, da bi morala toženka prvotnemu tožniku zagotoviti stanovanjske prostore v obsegu zakonitega standarda. Sklep govori o najpotrebnejših prostorih. Ni bila izpodbijana trditev toženke, da se je prvotni tožnik iz stanovanja prostovoljno izselil že v začetku leta 1986. Pa četudi bi prvotni tožnik imel kakršnekoli zahtevke iz tega naslova, drži zaključek sodišča prve stopnje, da vse terjatve ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih in da je ta rok v konkretnem primeru (tožba vložena 18.9.2006) že zdavnaj potekel. Pritožba tožnice je po povedanem neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).