Jedro

Darovalec ne more zahtevati vrnitve darila na podlagi člena 210/4 ZOR, če ne zahteva razveljavitve darilne pogodbe. Podlaga za izročitev darila je darilna pogodba in če je ta veljavna, podlaga za izročitev darila ni odpadla.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna tožencu povrniti na 68.080,00 SIT odmerjene stroške odgovora na pritožbo v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da darilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 27.1.1994, nima pravnega učinka in na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter podrejeni tožbeni zahtevek na vrnitev darila, podarjenega po darilni pogodbi z dne 27.1.1994 in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnici je sodišče naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožnica v postopku nedvomno dokazala, da ni imela volje in da ji ni bilo znano, da bi s tožencem sklenila darilno pogodbo dne 27.1.1994. Takrat je mislila, da podpisuje oz. overja svojo oporoko z dne 2.8.1993. Njena volja je bila, da toženec postane lastnik stanovanja šele po njeni smrti.

Takšno dejansko stanje naj bi po presoji pritožbe izhajalo iz zaslišanja same tožnice, kot tudi iz izpovedbe njene hčerke B. C. Tušek ter vnukinje D. Z. in iz zaslišanja priče odvetnika P. B. Po mnenju pritožbe je torej šlo za čisti nesporazum, za situacijo iz 63. čl. ZOR, ki določa, da v takem primeru pogodba ne nastane.

Pritožba v zvezi s tem ne očita sodišču prve stopnje le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja temveč tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj naj bi dokazni postopek pokazal drugačno dejansko stanje, kot pa ga je ugotovilo sodišče. Sicer pa je po mnenju pritožbe v postopku nesporno ugotovljeno, da toženec od poletja 1996 dalje ne skrbi več za tožnico, ne opravlja več torej svojih pogodbenih obveznosti in je tako odpadla podlaga sklenjene darilne pogodbe ter bi moral toženec darilo na podlagi četrtega odst. 210. čl. ZOR tožnici vrniti. Pritožba še navaja, zakaj prvotno tožnica v tožbi zatrjuje, da je sklenila darilno pogodbo s tožencem, nato pa spremenila zahtevek, da taka pogodba sploh ni bila sklenjena.

Do tega je prišlo zato, ker je tožničin pooblaščenec kontaktiral pred vložitvijo tožbe z tožničino vnukinjo.

Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

O vprašanju, ali je tožnica s tožencem sklenila 27.1.1994 darilno pogodbo, ali pa je šlo za neporazum, torej o vprašanju, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje v celoti sprejema dokazno presojo prvostopnega sodišča, ki temelji na skrbni analizi vseh v postopku izvedenih dokazov in je logično in prepričljivo obrazložena v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, v njih pa je tudi vsebovan odgovor na zadevna pritožbena izvajanja, ki mu ni kaj dodati.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka, tako glede dejanskih ugotovitev, kot tudi pravnega stališča sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju tudi v tem delu sklicuje na jasne in izčrpne prvostopne razloge. Pritrditi je prvostopnemu stališču, da v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom veljavnosti darilne pogodbe tožnica ne izpodbija. Darilna pogodba pa je podlaga za izročitev darila, ta podlaga ni izpodbita in torej iz tega razloga tožnica na podlagi četrtega odst. 210. čl. ZOR ne more uveljavljati vrnitev darila. V tistem delu, ko po presoji sodišča prve stopnje darilna pogodba z dne 27.1.1994, glede na ustni dogovor pogodbenih strank vsebuje tudi odplačni del, pa tožnica ne uveljavlja zahtevka za razvezo preužitkarskega dela darilne pogodbe. Poleg tega pa je tudi pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožnica tožencu izročila solastninski delež na nepremičnini, tako zaradi sklenjenega dogovora o razdelitvi nepremičnin, katerih solastnici sta bili tožnica in njena sestra med toženca in njegovo sestro, toženčeve skrbi za tožnico pred sklenitvijo darilne pogodbe, kot tudi pričakovane skrbi toženca za tožnico po sklenitvi darilne pogodbe. To pomoč pa je v skladu z ustnim dogovorom toženec, bodisi sam, bodisi po svojem sinu tožnici tudi nudil, če pa jo je ta kasneje, ko je spet vzpostavila korektne medsebojne odnose s svojo hčerko, pričela odklanjati ter tožencu onemogočala izvrševanje njegovih na podlagi ustnega dogovora prevzetih obveznosti, takšno, po tožencu nezakrivljeno ravnanje tožnice ne more le tej dajati podlage za zahtevek za vrnitev darila zaradi odpadle podlage. Odločitev prvega sodišča je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in zakonita, tudi nobene v pritožbi zatrjevane ali uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ne najde in je zato na podlagi 368. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. in 154. čl. ZPP, pri čemer so stroški toženca odmerjeni v skladu z Odvetniško in taksno tarifo na podlagi priglašenih stroškov v odgovoru na pritožbo.