Jedro

Ker je bil predmetni daljnovod zgrajen in nato v uporabi od leta 1965 dalje, je treba uporabiti pravna pravila paragrafov 1460 do 1464 in paragraf 1479 ODZ v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča SFRJ št. 3/60 z dne 4. 4. 1960 ter 54. člen ZTLR. Ti za priposestvovanje stvarne služnosti zahtevajo njeno dejansko izvrševanje 20 let brez nasprotovanja lastnika služeče stvari. Ker je tožeča stranka brez odpora tedanjega lastnika nepremičnin postavila daljnovod ter ga nato nemoteno uporabljala in vzdrževala, je v letu 1985 priposestvovala služnost, katere ugotovitev zahteva v tej pravdi. Gre za t.i. nepravo priposestvovanje služnosti, pri katerem se ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, da se služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Na nepremičnini tožene stranke, družbe X, d. o. o., matična št. ..., kot lastnika služeče nepremičnine ID znak 001, obstaja služnostna pravica postavitve, uporabe in vzdrževanja že zgrajenega daljnovoda DV 110 kV Y, katerega trasa poteka v smeri vzhod – zahod v njenem skrajnem severnem delu v korist služnostnega upravičenca – tožeče stranke E., d. d., matična št. ...

2. Na nepremičnini tožene stranke, družbe X, matična št. ..., kot lastnika služeče nepremičnine ID znak 002 obstaja služnostna pravica postavitve, uporabe in vzdrževanja že zgrajenega daljnovoda DV 110 kV Y, katerega trasa poteka v smeri vzhod – zahod po njeni južni polovici v korist služnostnega upravičenca – tožeče stranke E., d. d., matična št. ...

3. Na nepremičnini tožene stranke, družbe X, matična št. ..., kot lastnika služeče nepremičnine ID znak 003 obstaja služnostna pravica postavitve, uporabe in vzdrževanja že zgrajenega daljnovoda DV 110 kV Y, katerega trasa poteka v smeri vzhod – zahod po njeni južni polovici v korist služnostnega upravičenca – tožeče stranke E., d. d., matična št. ...

4. Na nepremičnini tožene stranke, družbe X, matična št. ..., kot lastnika služeče nepremičnine ID znak 004 obstaja služnostna pravica postavitve, uporabe in vzdrževanja že zgrajenega daljnovoda DV 110 kV Y, katerega trasa poteka v smeri vzhod – zahod po njenem skrajnem južnem delu v korist služnostnega upravičenca – tožeče stranke E., d. d., matična št. ...

5. Na nepremičnini tožene stranke, družbe X, matična št. ..., kot lastnika služeče nepremičnine ID znak 005 obstaja služnostna pravica postavitve, uporabe in vzdrževanja že zgrajenega daljnovoda DV 110 kV Y, katerega trasa poteka v smeri vzhod – zahod po njeni južni polovici v korist služnostnega upravičenca – tožeče stranke E., d. d., matična št. ...

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 828,25 EUR stroškov tega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev obstoja služnostne pravice postavitve, uporabe in vzdrževanja že zgrajenega daljnovoda po točno določenih nepremičninah tožene stranke v korist tožeče stranke in za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke ter naložilo stroške postopka v plačilo tožeči stranki.

2. Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na ugotovitve v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe tožbenemu zahtevku ugoditi, saj je ugotovilo oba pogoja, ki sta potrebna za priposestvovanje služnosti. Brez opore v zakonskih določbah in sodni praksi je stališče sodišča, da je pri priposestvovanju služnosti potrebna zavest, da priposestvovalec izvršuje služnost. Za nepravo priposestvovanje zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja služnosti ni nepošten. Posebna volja ali vedenje priposestvovalca glede pridobitve služnostne pravice ni potrebna. Ob stališču, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, oseba, ki ni seznanjena z vsebino 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma s pravno ureditvijo priposestvovanja služnosti, te ne bi mogla nikoli priposestvovati. V zvezi z vprašanjem vedenja glede priposestvovanja služnosti je sodišče spregledalo izpoved priče A. A. in dopis Zavoda za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje ... z dne 28. 8. 2009. Iz navedenih dokazov izhaja, da je tožeča stranka skušala s pogodbo urediti že obstoječo služnostno pravico. S pogodbami so skušali stvari urediti na sporazumen način, s plačilom določene odškodnine, da bi se izognili sodnim postopkom. Dejstvo, da so skušali urediti razmerja in doseči vpis že obstoječe služnosti v zemljiško knjigo, ne potrjuje, da tožeča stranka ni imela zavesti, da izvršuje služnost. Tožena stranka ob nakupu nepremičnin ni bila v dobri veri, saj je v naravi jasno vidno, da po nepremičninah poteka vod. Služnost je bila pridobljena še predno je tožena stranka kupila nepremičnine, torej ji prodajalec ni mogel prodati neobremenjenih nepremičnin. Zato je neutemeljen očitek sodišča o ravnanju v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja ter splošnimi pravnimi načeli. Dejstvo, da je najprej skušala sporno razmerje urediti na pogodben način, tožeči stranki ne more iti v škodo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da je za dejansko izvrševanje služnosti potrebna zavest priposestvovalca, da izvršuje služnost, in da predlog za sklenitev pogodbe, s katero bi tožeča stranka pridobila služnostno pravico, kaže na to, da predhodno uporabe ni štela kot izvrševanje služnosti. Sklicuje se na sodbo VSL I Cp 2035/2009. Bistven je odnos domnevnega priposestvovalca do njegovih lastnih ravnanj. Tožeča stranka je predlagala sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, ne pa pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Za sklenitev pogodbe je ponujala odškodnino kot nadomestilo za ustanovitev služnosti, sporna je bila le višina odškodnine. Tudi če je tožeča stranka priposestvovala služnost, jo je le v dosedanjem obsegu, ne pa za rekonstrukcijo daljnovoda. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek na trditvah, da je zgradila ter nato več kot 40 let „uporabljala“ in vzdrževala daljnovodno omrežje, in s tem priposestvovala služnost v javno korist. Glede na te trditve gre za nepravo stvarno služnost, saj zgraditev, „uporaba“ in vzdrževanje električnega omrežja po vsebini predstavlja stvarno služnost, ki je ustanovljena v korist določene osebe – 226. člen SPZ. Ker SPZ predpisuje, da se glede nastanka in prenehanja neprave stvarne služnosti uporabljajo določila, ki urejajo osebne služnosti, teh pa ni mogoče priposestvovati, je (bilo) sporno, ali je mogoče priposestvovanje nepravih stvarnih služnosti. Teorija(1) in sedaj že ustaljena sodna praksa(2) sta zavzeli stališče, da je možno, in sicer na podlagi pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (ODZ), določb Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) ali določb SPZ o priposestvovanju stvarnih služnosti; odvisno od tega, kdaj se je neprava stvarna služnost izvrševala.

6. Za razsojo relevantna dejstva med strankama niso sporna in jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Daljnovod, ki poteka (tudi) po parcelah, ki so od 11. 3. 2009 v lasti tožene stranke, je tožeča stranka, ki izvaja gospodarsko javno službo distribucije električne energije, zgradila leta 1965, in ga vse od zgraditve naprej tudi „uporabljala“ in vzdrževala. Za gradnjo daljnovoda so bila pridobljena soglasja takratnih lastnikov parcel in vsa potrebna dovoljenja. Pravni predniki tožene stranke tudi niso nasprotovali, ko je tožeča stranka dostopala do daljnovoda in ga vzdrževala. Tožena stranka je bila ob sklenitvi pogodbe za nakup predmetnih nepremičnin seznanjena z dejstvom, da po njih poteka daljnovod, saj je vsakomur viden.

7. Ker je bil predmetni daljnovod zgrajen in nato v uporabi od leta 1965 dalje, je treba uporabiti pravna pravila paragrafov 1460 do 1464 in paragraf 1479 ODZ v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča SFRJ št. 3/60 z dne 4. 4. 1960 ter 54. člen ZTLR. Ti za priposestvovanje stvarne služnosti zahtevajo njeno dejansko izvrševanje 20 let brez nasprotovanja lastnika služeče stvari. Ker je tožeča stranka brez odpora tedanjega lastnika nepremičnin postavila daljnovod ter ga nato nemoteno uporabljala in vzdrževala, je v letu 1985 priposestvovala služnost, katere ugotovitev zahteva v tej pravdi. Gre za t.i. nepravo priposestvovanje služnosti, pri katerem se ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, da se služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten. Za nepravo priposestvovanje torej obstoj pravnega naslova ni relevanten. Uzakonjena je domneva, da če lastnik služeče nepremičnine dalj časa dovoli dejansko izvrševanje služnosti in se temu ne upre, pristane na njen nastanek.

8. Na podlagi priposestvovanja se služnostna pravica pridobi na originaren način in je njen vpis v zemljiško knjigo le deklaratoren. Tožeča stranka je torej vtoževano služnost pridobila več kot dve desetletji pred nakupom nepremičnin s strani tožene stranke. Tožena stranka je kupila obremenjene nepremičnine. Ob dejstvu, da je daljnovod v naravi vsakomur viden, se tožena stranka na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati. Neutemeljeno je tudi njeno sklicevanje na dejstvo, da je tožeča stranka najprej poskušala razmerje urediti s sklenitvijo pogodbe in plačilom odškodnine. Tožeča stranka bi se, ker je služnost priposestvovala, lahko vpisala v zemljiško knjigo kot služnostni upravičenec že predno je poskušala s toženo stranko urediti sporno razmerje na sporazumen način. Prav ima zato pritožba, da ji njena pripravljenost, da toženi stranki plača odškodnino, ne more iti v škodo.

9. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka kljub ugotovitvi, da je tožeča stranka vse od zgraditve leta 1965 do leta 2008 daljnovod nemoteno, brez nasprotovanj lastnikov parcel, preko katerih poteka daljnovod, uporabljala, do njega dostopala in opravljala vzdrževalna dela, je po obrazloženem materialno pravno zmotna. Institut priposestvovanja omogoča, da tisti, ki določen čas služnost dejansko izvršuje, pravico izvrševanja služnosti pridobi tudi formalno pravno(3). Odločba, na katero se sklicuje tožena stranka(4), se ne nanaša na povsem primerljivo situacijo kot je tu obravnavana(5). Stališča ene odločbe višjega sodišča, ki niti niso zavzeta v zvezi z enakimi vprašanji, kot se obravnavajo v tej pravdi, ne utemeljujejo niti stališča tožene stranke o potrebnosti niti o odsotnosti zavesti tožeče stranke za izvrševanje služnosti.

10. Ker je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. V zvezi z navedbami odgovora na pritožbo o rekonstrukciji daljnovoda višje sodišče pojasnjuje, da je s to sodbo odločeno le o obstoju služnosti v obsegu, kakršnem se je izvrševala že doslej.

11. Sprememba izpodbijane sodbe o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka, ki je v pravdi propadla, mora tožeči stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnikov tožeče stranke, podanih na zapisnik ob koncu glavne obravnave in v pritožbi, upoštevajoč določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Priznalo je vse priglašene stroške postopka, saj ugotavlja, da so priglašeni skladno z ZOdvT. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka. V kolikor jih tožena stranka v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Gl. dr. M. Tratnik: Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa št. 24 z dne 16. 6. 2005 Op. št. (2): Gl. sodbo in sklep VS RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012, sodbo VSL I Cp 2103/2014 z dne 15. 10. 2014, sklep VSL I Cp 1617/2015 z dne 7. 10. 2015 Op. št. (3): Prim. odločbo VS RS II Ips 1022/2008, tudi II Ips 210/2014 Op. št. (4): Sodba VSL I Cp 2035/2009 Op. št. (5): Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje s trditvami, da je po prenehanju družbene lastnine oživela pred nacionalizacijo pridobljena služnost.