Jedro

Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje v sodbi, izdani v novem sojenju, ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ampak se je le sklicevalo na obrazložitev iz sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je bila prva sodba razveljavljena. Kadar je sodba razveljavljena, jo je potrebno v celoti napisati na novo in se opredeliti do vseh očitanih kršitev, ki so predmet izredne odpovedi, sicer pomanjkljive sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita (1. tč. izreka). Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 14. 12. 2009, temveč traja še naprej (2. tč. izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za ves čas od dne 14. 12. 2009 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz naslova delovnega razmerja in mu za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico (3. tč. izreka); nadalje mu je dolžna za vsak mesec od 14. 12. 2009 do vrnitve nazaj na delo obračunati pripadajočo bruto plačo 1.329,45 EUR, mu obračunati in plačati vse davke in prispevke ter mu za vsak mesec izplačati pripadajočo neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, ter mu obračunati in izplačati pripadajoči regres za letni dopust za leto 2010, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (4. tč. izreka); tožena stranka je dolžna tožniku plačati nadalje znesek 228,74 EUR bruto, mu od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke za mesec november 2009 ter mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 12. 2009 dalje do plačila; znesek 124,91 EUR bruto, mu od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke za mesec december 2009 ter mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 9. 1. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (5. tč. izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 486,00 EUR na račun Delovnega sodišča, št. ..., sklic na št. ... v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma ju razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakonita, saj ne vsebuje odločilnih dejstev v zvezi z zakonitostjo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na prvi dve tožniku očitani kršitvi. Ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo tožene stranke razveljavilo v celoti, mora sodba sodišča prve stopnje izdana v ponovljenem postopku obsegati razloge o vseh odločilnih dejstvih. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku po razveljavitvi sodbe ponovilo vse v prvem postopku izvedene dokaze tudi v zvezi s prvima dvema kršitvama, se do teh ni opredelilo, niti ni navedlo odločilnih dejstev, zato ima sodba v tem delu takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Prav tako pa tudi glede tretje tožniku očitane kršitve ne podaja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje glede te kršitve ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, saj ni ocenilo izpovedi A.A. in tudi ne izpovedi A.B. v povezavi z izpovedjo A.A.. Kot odločilno je navedlo le okoliščino, ali je tožnik s A.B. govoril dovolj glasno in zgolj v tem delu ocenjuje izpovedi prič A.B. in A.C., vendar A.C. izpoved povzame drugače kot izhaja iz zapisnika o izvedbi dokaza. Izpoved priče A.C. namreč ne daje podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da A.B. ne verjame. Če priča dogajanja ni mogla slišati zaradi hrupa, sodišče lahko zaključi le, da priča ne more potrditi, da se je kršitev zgodila, ne pa da se kršitev ni zgodila. Prav tako je nelogičen, in neživljenjski zaključek sodišča prve stopnje, da se priča A.B. ni mogla počutiti ogrožene, če je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen že sedem let in da razlog, ki ga je navedla kot tistega, zaradi katerega je tožnikov klic razumela kot grožnjo zoper svoje življenje (govorice o tožnikovih povezavah z mafijo in o tem, da je bil v zaporu), ni prepričljiv. Prestrašenost in ogroženost A.B. zaradi tožnikovega klica je bila ugotovljena tako s strani A.A. kot tudi A.C., zato ne more biti sporna. Tako bi sodišče prve stopnje moralo izpovedi vseh prič presojati širše ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih navajajo.

Nadalje je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja v smislu izdaje sodbe po 118. členu ZDR, napačno pa je tudi uporabilo materialno pravo, prav tako pa se tudi ni izreklo o odločilnih dejstvih, ki jih je v zvezi s tem na prvem naroku za glavno obravnavo navedla tožena stranka. Razloga za uspešno nadaljevanje delovnega razmerja sodišče namreč ne more iskati med sodelavci, s katerimi naj bi delal tožnik po vrnitvi nazaj na delo, ampak v okoliščinah na strani pravdnih strank. Tožena stranka je opozorila, da je tožnik zasedal odgovorno delovno mesto „vodja prevzema“ in da je vanj v celoti izgubila zaupanje. Tožnik je namreč toženi stranki dne 2. 11. 2009 povedal, da je bil seznanjen z odtujevanjem blaga v preteklem obdobju, pa vodstva na to ni opozoril, nadalje je v poslovanju z blagom kršil pravila poslovanja, čeprav je bil kot „vodja prevzema“ zadolžen za zagotavljanje pravilnih postopkov sprejema blaga in natančno delo v oddelku. Njegov odnos do tožene stranke in vodstva pa izhaja tudi iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 2. 11. 2009, ko tožnik prokuristu A.D. in drugim vodilnim očita nezakonito poslovanje. Vse te okoliščine pa kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni možno.

O tej zadevi je sodišče prve stopnje že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. I Pd 54/2010 z dne 15. 4. 2011 ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, zaradi česar je ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 228,74 EUR bruto, mu od le-tega obračuna in plača vse davke in prispevke za mesec november 2009 ter mu izplača pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2009 do plačila ter znesek 124,91 EUR bruto, mu od tega zneska obračuna in plača vse davke in prispevke za mesec december 2009 ter mu izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2010 do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo neto zneska iz zneska 1.329,45 EUR bruto po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2010 do plačila. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zoper ugodilni del sodbe s sklepom opr. št. Pdp 878/2011 z dne 27. 10. 2011 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da je bilo dejansko stanje glede tretje tožniku očitane kršitve nepopolno ugotovljeno, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu neprepričljiva in zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik očitane kršitve ni storil, pa preuranjena. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj dejansko stanje razčisti na obravnavi tako, da bo lahko prepričljivo ugotovilo in v obrazložitvi svoje odločitve pojasnilo, ali verjame A.B. ali ne.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep (v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Utemeljeno opozarja pritožba, da bi se moralo sodišče prve stopnje v sodbi izdani po novem sojenju v celoti opredeliti do vseh odločilnih dejstev in se ne le sklicevati na obrazložitev iz sklepa pritožbenega sodišča s katerim je bila prva sodba razveljavljena. Kadar je namreč sodba razveljavljena, jo je potrebno v celoti napisati na novo. Tako se sodišče prve stopnje dejansko ni opredelilo do prvih dveh tožniku očitanih kršitev (z dne 31. 10. 2009, ko naj bi tretji osebi izdal agregat, ne da bi mu ta predložila ustrezno dokumentacijo in izdaje ni zabeležil v izhodno knjigo in z dne 20. 11. 2009, ko naj bi iz prostorov delodajalca odtujil poslovno dokumentacijo), zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako je utemeljena pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje o tretji tožniku očitani kršitvi, ko naj bi dne 20. 11. 2009 A.B. po telefonu izrekel grožnje zoper njeno življenje in telo ter zoper življenje A.A.. Sodišče prve stopnje ni skrbno ocenilo vseh izvedenih dokazov, na kar utemeljeno opozarja pritožba, saj ni ocenilo izpovedi zaslišane priče A.A., prav tako pa tudi ne izpovedi A.B. glede na izpoved A.A.. Sodišče svojega zaključka, zakaj tožnik dne 20. 11. 2009 po telefonu A.B. ni izrekel groženj, oziroma zakaj se A.B. ni mogla počutiti ogrožene, ni prepričljivo obrazložilo, saj ni ocenilo vseh okoliščin, o katerih so izpovedale zaslišane priče. Šele na podlagi takšne dokazne ocene bi lahko pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Prav tako so utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke o tem v sodbi sploh ni opredelilo. Zaključek, da odnosi med strankama niso skrhani do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo možno, je preuranjen, pri čemer se sodišče prve stopnje strinja s pritožbo, da je potrebno pri tem upoštevati predvsem okoliščine v razmerju tožnik – tožena stranka, teh pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča, opraviti dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in o zadevi ponovno odločiti, pri tem pa se bo moralo v sodbi opredeliti do vseh tožniku očitanih kršitev in v primeru če bo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, tudi do s strani tožene stranke zatrjevanih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni možno.

Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izpodbijani sklep o stroških postopka, saj bo moralo sodišče o teh odločiti ponovno (3. točka 365. člena ZPP).