Jedro

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A.:

- za kaznivo dejanje pod točko I/2 določena kazen zniža na 6 (šest) mesecev zapora;

- za kaznivo dejanje pod točko II/1 za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora;

- za kaznivo dejanje pod točko II/2 določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora;

- izrečena enotna kazen pa zniža na 3 (tri) leta zapora.

II.V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega:

- pod točko I/1 kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora in

- pod točko I/2 za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen 8 (osem) mesecev zapora;

- pod točko II/1 za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen 9 (devet) mesecev zapora in za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora;

- pod točko II/2 pa za kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen 5 (pet) mesecev zapora.

Upoštevaje pravila o steku je obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 3 (tri) leta in 5 (pet) mesecev zapora. V tako izrečeno kazen mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo v priporu in hišnem priporu prebit čas od 2. 11. 2022 dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper navedeno sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve temeljnih človekovih pravic po Ustavi RS in EKČP. Višjemu sodišču je predlagala naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje novemu senatu. Predlagala je, naj višje sodišče obtoženca in zagovornico povabi na pritožbeno sejo.

3.Od pravilno obveščenih strank se je pritožbene seje udeležila le obtoženčeva zagovornica, kar pa glede na določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP ni pomenilo ovire, da senat ne bi imel seje.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Višje sodišče je po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov ugotovilo, da pritožnica kljub uveljavljanju in utemeljevanju številnih zatrjevanih kršitev, ki naj bi jih v postopku zagrešilo prvostopenjsko sodišče, teh dejansko ni zagrešilo, in je bilo pritožbi moč slediti le v delu glede izrečene kazenske sankcije.

6.Obtoženčeva zagovornica neutemeljeno navaja, da je nezakonita odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je na naroku 30. 3. 2023 združilo zoper obtoženca voden postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. III Kp 70733/2022, s postopkom vodenim pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V K 53164/2021, pri čemer je kot bistveno okoliščino obtoženčeva obramba izpostavila dejstvo, da se je obtoženec v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani nahajal v priporu, zadeva pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pa ni bila priporna. Zato je po oceni obrambe združitev pomenila dejansko oteževanje in zavlačevanje kazenskega postopka, širjenje dokazne materije v luči iskanja materialne resnice ter s tem poseganje v pravice obdolženca, da se ta brani in z vsemi sredstvi dokazuje svojo nedolžnost.

7.Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena. Sprejeta odločitev prvostopenjskega sodišča o združitvi postopkov je temeljila na dejanski in pravilni zakonski podlagi. Neutemeljeno pa je tudi navajanje pritožnice, da se postopka nista nahajala v istem stadiju, saj je v času združitve postopkov bila obtožnica v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani že pravnomočna, postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pa je tudi bil v stadiju razpisane glavne obravnave. Ne glede na navedeno pa višje sodišče, ugotavlja še, da se sklep o združitvi postopka ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo.

V obravnavani zadevi so združitev postopkov narekovali ne le razlogi ekonomičnosti, ko je med kaznivimi dejanji sicer na škodo treh različnih oškodovank, obstajala določena povezava zaradi deloma istovrstno izvedenih dokazov z zaslišanjem posamičnih prič, razen tega pa je združitev postopkov omogočala tudi pravilno uporabo zakonskih določb o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku. Sama združitev postopkov po oceni višjega sodišča tudi ni v ničemer vplivala na hitrost vodenja postopka, čeprav je obramba v zvezi s tem opozorila na določbo 200. člena ZKP, za katero zatrjuje, da ta ni bila spoštovana in da je navedeno vplivalo na zakonitost sodbe, pri čemer ni pojasnila natančneje, v kakšnem pogledu naj bi zatrjevana kršitev 200. člena ZKP vplivala na zakonitost sodbe.

8.Obtoženčeva zagovornica je z obsežnimi navedbami v pritožbi zatrjevala tudi nezakonitost sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Su 329/2024 z dne 8. 4. 2024, s katerim je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil zahtevo obrambe za izločitev okrožne sodnice svetnice Polonce Valentinčič v navedeni kazenski zadevi opr. št. IV K 70733/2022. Višje sodišče brez zadržkov pritrjuje navedbam pritožnice, kolikor je ta povzemala bistvene poudarke posameznih ustavnih odločb, da je nepristranskost sodnika osnovna zahteva ter ustavno jamstvo poštenega sojenja; da za odločitev o morebitni pristranskosti slovenska sodna praksa uporablja subjektivni in objektivni test; da mora biti sodnik izločen, če je ugotovljen obstoj katere od taksativno naštetih okoliščin, ki so naštete v zakonu; da je pravica do nepristranskega sojenja ustavno varovana pravica iz 23. člena Ustave RS, po določbi katere ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnosti ter v obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče; da nepristranskost sodnika pomeni, da sodnik, ki odloča ni zainteresiran za izid postopka in ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, pri čemer mora sodnikova odločitev temeljiti zgolj na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka; da pričakovana nepristranskost sodnika predstavlja sodnikov subjektivni odnos do vsakokratnega predmeta odločanja v postopku in da je pomembno tudi, da sodišče zagotavlja videz nepristranskosti, tako da je izključen vsak razumen dvom, da o pravicah in obveznosti strank odloča nepristransko sodišče; da je v zvezi z nepristranskostjo sojenja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) uveljavljen subjektivno objektivni kriterij; da tudi v skladu s sodniško etiko sodnik v sodnih postopkih ohranja nepristranski videz z zadržanostjo, strpnostjo in neopredeljenostjo do sprejema odločitve ter z varovanjem dostojanstva vsakogar in vzdrževanjem enakosti orožja med strankami; da mora sodnik upoštevati vse osebe s katerimi se v postopkih sreča in zagotoviti, da so vse enako obravnavane.

9.Obtoženčeva zagovornica je v pritožbi navedla tudi kronologijo procesnih odločitev sprejetih na posameznih narokih glavne obravnave oziroma pred tem na predobravnavnem naroku, ter navedla konkretna ravnanja predsednice senata, s katerimi je utemeljevala njeno pristranskost, in sicer: ignoriranje pripomb in procesnih predlogov obrambe, zavračanje protokolacije pripomb na zapisnik, zastraševanje, kaznovanje in zasmehovanje zagovornice in obtoženca; očitno drugačno obravnavo državnega tožilstva in pooblaščenke oškodovanke v primerjavi z obrambo; že pred zaključkom glavne obravnave izkazano in ustvarjeno mnenje ter onemogočenja dostopa do posnetkov narokov glavne obravnave.

10.Višje sodišče glede na takšne navedbe v pritožbi ugotavlja, da gre za vsebinsko enake navedbe, s katerimi je obtoženčeva zagovornica utemeljevala tudi predlog za izločitev predsednice senata, ki je bila predmet odločanja s strani predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, stališče v zvezi s tem pa zavzeto v sklepu z dne 8. 4. 2024, razen kolikor so se posamezne navedbe nanašale na zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, do katerih se bo višje sodišče v tej odločbi opredelilo v nadaljevanju.

11.Sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 4. 2024, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je glede na določbo četrtega odstavka 42. člena moč izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo, kar pomeni, da bi pritožnica morala izpodbijati razloge zavrnitve, ki so navedeni v tem sklepu (točke 8-13), takšnega izpodbijanja pa višje sodišče zgolj v ponovnem navajanju okoliščin, ki so obrambo vodile že k podaji predloga za izločitev razpravljajoče sodnice ne prepoznava in zato ni moč šteti, da zgolj s ponavljanjem svojih stališč izpodbija razloge sklepa o zavrnitvi izločitve dokazov. In tega tudi ne zatrjuje, pač pa navaja le nezakonitost navedenega sklepa. Višje sodišče zato pravilnosti sprejete odločitve o zavrnitvi predlagane izločitve predsednice senata pritrjuje in ugotavlja, da nakazana kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP že iz razloga predlagane izločitve in zavrnitve le-te ni podana, prav tako tudi ne kot relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

K pritožbenim navedbam glede kaznivih dejanj na škodo C. A.:

12.Pritožnica utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki napačno navedlo, da obtoženčeva mati, oškodovanka C. A. v preiskavi ni pričala, ker se je kot privilegirana priča odpovedala pričanju zoper sina, vendar v takem zapisu napačno prepoznava zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navajanjem, da je sodba obremenjena s kritično in pomembno neobrazloženostjo v delu oškodovankinih izpovedb.

13.Višje sodišče glede na spisovne podatke ugotavlja, da je bila oškodovanka C. A. pred preiskovalnim sodnikom nedvomno zaslišana 18. 11. 2022, da je podala celostno izpovedbo v zvezi s posamičnimi dogodki očitanimi obtožencu in da gre za očitno napačen zapis, da ta v preiskavi ni pričala. Razen tega je bila priča zaslišana tudi na glavni obravnavi, njeno izpovedbo pa je prvostopenjsko sodišče vsebinsko celostno ocenjevalo, ne le samo zase in podano v posameznih fazah kazenskega postopka, temveč tudi v povezavi z drugimi dokazi.

14.Prav tako po vsebini ne gre za zatrjevano bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi "neobrazloženosti dela oškodovankinih izpovedb", saj gre za zatrjevano kršitev le, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; če sodba nima razlogov ali, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zaradi že navedene celostne presoje njene izpovedbe tudi ni v nobenem pogledu zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Točno je tudi navajanje pritožnice, da je o obtoženčevi grožnji z ubojem oškodovanke C. A. na policijski postaji 1. 11. 2022 izpovedovala le priča C. A., medtem ko D. D., ki je oškodovanko pospremila na policijsko postajo zaradi podaje prijave zoper obtoženca in policistka E. E., ki je na policijski postaji, kamor je prišel tudi obtoženec in sestra, zaradi ustvarjanja distance med oškodovanko in razburjenim obtožencem, slednje skušala medsebojno distancirati, navedenih groženj nista slišali. Čeprav je navedba oškodovanke v tem delu povzeta tudi v opis kaznivega dejanja z dne 1. 11. 2022 in njena izpovedba v tem delu z izpovedbama prič, ki sta se nahajali v bližini, ni potrjena, višje sodišče ugotavlja, da ne gre za protispisen zaključek sodišča brez kakršnekoli dokazne podlage, saj je o navedenem izpovedala oškodovanka sama, priči tega lahko tudi le nista slišali, ker pa je bila njena izpovedba celostno ocenjena kot prepričljiva, ni videti razumnega razloga, da ji sodišče ne bi sledilo tudi v tem delu. Razen tega pa naveden zapis v opisu kaznivega dejanja ni bistvenega pomena niti za dokazanost elementov kaznivega dejanja pod to točko, niti za presojo pomena kriminalne količine kaznivega dejanja v le-tej. Tudi dejstvo, da se je oškodovanka po tem, ko se je na policijski postaji pojavil še razburjen obtoženec s sestro, želela odpraviti domov, in da na policijski postaji priči D. D. in E. E. nista opazili nobenih poškodb na oškodovanki (bila pa je jokava, razburjena), po oceni višjega sodišča nima nobenega bistvenega pomena, saj si je oškodovanka glede podaje kazenske ovadbe tistega trenutka pač lahko premislila. Ne preseneča niti neopaženje vidnih poškodb, ker je oškodovanka bila pred tem udarjena po telesu in tistih delih na katerih je imela oblačila. Sta pa priči D. D. in E. E. izpovedovali o oškodovankinem stanju, da je bila ta objokana, da je navajala, da jo je sin udaril, priči D. D. je navajala udarce z roko po roki in nogi, policistka E. E. pa je izpovedovala o tem, da je bila oškodovanka razburjena, da je jokala, o obtoženčevem stanju pa, da je vpil in nastopal s povzdignjenim glasom, kar je tudi vodilo k temu, da je posredovala na način, da je obtoženca in oškodovanko medsebojno fizično ločila.

Izostanek razlogov o odločilnih dejstvih pritožnica prepoznava tudi v navajanjih, da izpodbijana sodba nima razlogov o agresivnih ravnanjih same oškodovanke z dne 1. 11. 2022 zoper F. A., ko je v navedenem moč prepoznati prispevek oškodovanke h konfliktni situaciji in nenazadnje način ugotavljanja nastalih poškodb, ki jih je tega dne utrpela oškodovanka, saj bi se lahko ta tudi samopoškodovala oziroma poškodbe utrpela ob sočasnem odvračanju njenega napada na obtoženca ali F. A. Višje sodišče na ta del pritožbenih navedb odgovarja, da pri takih navajanjih pritožnica prezre bistveno okoliščino, da je začetno konfliktno situacijo tega dne sprožil prav obtoženec z vzetjem telefona oškodovanki C. A. in vztrajnim ponavljanjem zahteve, da pove kodo le-tega zato, da bo preveril vsebino sporočil izmenjanih z G. G. Oškodovankina nepripravljenost to povedati in hkrati obtoženčeva nepripravljenost vrniti ji zahtevan telefon, je privedla do uporabe fizične sile obtoženca zoper oškodovanko, pri čemer tudi morebitno reagiranje oškodovanke v smislu izraženega odgovora na fizično nasilje zoper obdolženca oziroma F. A., ni posebej presenetljivo, ob dejstvu, da je bil oškodovanki vzet ne le telefon, da ji ta ni bil vrnjen in da se je znašla pred zaprtimi vhodnimi vrati tudi brez ključev. Izostanek posebnih zaključkov o ravnanju oškodovanke zoper obdolženca, njegovo sestro (oziroma oškodovankino hčerko) in zoper vhodna vrata, zato ne predstavlja izostanka razlogov o odločilnih dejstvih kaznivega dejanja očitanega obtožencu. O tem, da se oškodovanka ni sama poškodovala, pa so razlogi v izpodbijani sodbi navedeni, tako upoštevaje njeno izpovedbo, izpovedbe prič, ki so jo videle poškodovano in ugotovitve izvedenca o vrsti in načinu zadobljenih poškodb.

Z navajanjem, da je bila oškodovanka v svojih ravnanjih vztrajna, močno prepirljiva in da ji je obtoženec dejansko očital, da se grdo pogovarja z F. A. in da vedno nekaj komplicira, da se je celo po tem, ko je obtoženec oškodovanko pripeljal k H. H., ta želela z njima vrniti domov, nakazuje na to, da se slednja obtoženca ni bala in da v razmerju do njega tudi ni bila v podrejenem položaju. S tem pritožnica ni mogla uspeti, ker je ocena verodostojnosti oškodovankine izpovedbe prepričljivo podana v točki 15 izpodbijane sodbe, ocena izpovedb prič F. A., I. A. in J. J. v točkah 16 in 17, vrsta, obsega in način zadobitve oškodovankinih poškodb pa v točkah 17 in 18, vse v povezavi z oceno obtoženčevega zagovora kot neprepričljivega in izpodbitega (točka 21). Zato v celoti prepričajo tudi zaključki o tem, da je oškodovanka, ne glede na izpostavljena ravnanja, kot jih navaja pritožnica, v inkriminiranem obdobju, dejansko bila v podrejenem položaju in je obtoženčevo psihično in fizično nasilje v navedenem času doživljala v vlogi podrejenega družinskega člana, ki se mu več kot pol leta ni znala in upala upreti. Razlogom v navedenih točkah zato tudi višje sodišče v celoti pritrjuje. Na drugačno oceno ne more vplivati navajanje pritožnice, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo poglobljene dokazne presoje izvedenih dokazov, ker v sodbo ni povzelo izpovedb prič v delih, ki so obtožencu v korist in da jih ni soočilo z nasprotujočimi izjavami oškodovanke. Višje sodišče v takih navedbah prepoznava predvsem vsiljevanje lastnih stališč in izraženo nestrinjanje z oceno obtoženčevega zagovora v točki 21, pri čemer ni odločilno, niti v zvezi z nadaljnjim navajanjem pritožnice, da so v sodbo povzete celotne izpovedbe posameznih prič, temveč, da so te dokazno ocenjene in da je razvidno, da jih sodišče pri dokaznih zaključkih ni prezrlo. Že res, da je priča J. J. obsežno izpovedovala v svojem videnju odnosov v družini A. in da je iz njene izpovedbe bilo zaznati naklonjenost in razumevanje obtoženca, vendar pa je dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča v zvezi z izpovedbo navedene priče, ki se je v zvezi z njeno izpovedbo omejilo zgolj na vprašanja, ki so relevantna za ugotovitve dejanskega stanja obtožencu očitanih kaznivih dejanj, povsem upravičen in tudi pravilen. Pravilnost take ocene je očitna že iz razloga, ker je neizpodbitno dejstvo, da pri nobenem od dogodkov očitanih obtožencu na škodo oškodovanke ta ni bila prisotna, temveč je lahko izpovedovala le o svojem videnju situacije in upravičenosti ravnanj posameznih članov družine A. V sprejeti dokazni oceni priče J. J. ni moč prepoznati niti zatrjevane protispisnosti s strani obtoženčeve zagovornice, ki jo slednja prepoznava v ugotovitvi sodišča, da je nerazumno, da bi neka tuja oseba do podrobnosti poznala družinsko dogajanje kot je to skušala prikazati priča J. J., ker gre pri taki ugotovitvi za dokazni zaključek sodišča, s katerim se pritožnica očitno ne strinja. Oporo za tak zaključek sodišča pa je moč zaslediti tudi v očitno napačni percepciji priče J. J., kako je kljub zatrjevanemu poznavanju posameznih družinskih članov, obtoženčevo "družino" z G. G. smatrala kot popolno in jo je šokiralo, ko ji je F. A. povedala, da sta šla narazen. Že v navedenem je moč prepoznati vsaj določeno mero nekritičnosti in prizanesljivosti navedene priče do obtoženca in upoštevaje, da so ji dinamiko družinskih odnosov posamezni člani družine opisovali različno, sama pa se je odločila slediti obtoženčevim navedbam in navedbam njegove sestre F. A. Višje sodišče zato dokazni presoji navedene priče, kot jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, v celoti pritrjuje. Nobenih resnih pomislekov v dokazno oceno priče J. J. ne more vnesti niti navajanje pritožnice, da je ta bila izpostavljena neprimernim komentarjem predsednice senata pri njenem zaslišanju in v zvezi s predočeno ji njeno predhodno pisno izjavo. Dejstvo, da prvostopenjsko sodišče ni povzemalo celotne izpovedbe navedene priče, je bilo v tej odločbi že ocenjeno, je pa taka odločitev pravilna, saj izpovedovanje o okoliščinah, ki niso relevantne za samo zadevo in dokazovanje znakov obtožencu očitanih kaznivih dejanj, niso odločilnega pomena, zato je neutemeljeno zavzemanje pritožnice v smeri, da bi prvostopenjsko sodišče moralo povzeti (in tudi upoštevati) celotno izpovedbo priče J. J., vključno z vsemi okoliščinami, ki nimajo nobene posredne ali neposredne zveze z očitkom kaznivih dejanj obtožencu, saj s tem uveljavlja le drugačno videnje ugotovljenega dejanskega stanja. Drugačna ocena sodišča verodostojnosti posamezne priče od tiste, kot jo zavzema obramba, pa ni upošteven pritožbeni razlog.

Obtoženčeva zagovornica glede na opis kaznivega dejanja (pod prvo alinejo točke I/1 opisanega kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi) v delu "da bi ji prepovedal jemati hrano" zatrjuje, da sodišče ni imelo na razpolago nobenega dokaza, ki bi slednje potrjeval, enako velja tudi za navedbo, da naj bi obtoženec mamo podil iz skupnega bivališča. Višje sodišče na te pritožbene navedbe odgovarja, da je oškodovanka že zaslišana pred preiskovalnim sodnikom navajala tudi obtoženčeve očitke glede odpiranja oziroma zaužitja piškotov, ki naj bi bili namenjeni otroku K., o preganjanju iz skupnega prebivališča pa najzgovorneje priča dejstvo, da so ji bili vzeti oziroma neizročeni ključi hiše, v katero ni mogla vstopiti in da ji je bil vstop onemogočen toliko časa, kolikor je to želel in vztrajal obtoženec oziroma njegova sestra. V izpovedbi same oškodovanke je torej zadostna podlaga za zapis takšnih obtoženčevih ravnanj v opisanem kaznivem dejanju.

Neobrazloženost sodbe in s tem zagrešeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožnica zatrjuje tudi s tem, da sodba nima razlogov o izpovedbi izvedenca zaslišanega na glavni obravnavi 11. 10. 2023, na katerem, da je predsednica senata celo onemogočala postavljanje vprašanj izvedencu, ki so bila namenjena ugotavljanju možnosti nastanka posameznih poškodb, diagnosticiranih pri oškodovanki. Zatrjevana kršitev ni podana, ker je prvostopenjsko sodišče v točkah 18 in 19 pravilno in celo obširno povzelo ugotovitve izvedenskega mnenja, tako glede vrste in obsega poškodb ter mehanizma le-teh, pri čemer je bil izvedenec na glavni obravnavi tudi zaslišan in je njegovo izpovedbo potrebno povezati tudi s predhodnimi ugotovitvami izvedenskega mnenja, v katerem je po vsebini dejansko vztrajal in zanesljivo ugotovil, da je oškodovanka prejela več udarcev, vsaj tri, lahko s pestjo ali odprto dlanjo, ki so povzročili poškodbe obeh predelov očesa, nosu in leve ličnice ter poškodbo zgornje ustnice; z vsaj enim močnim udarcem je bila povzročena poškodba leve strani prsnega koša; poškodba levega stegna pa z največjo verjetnostjo povzročena z brco. Opredelil se je tudi do načina nastanka palčeve strani dlani (posledica udarca v dlan z roko ali brco, ko se je branila), poškodb leve podlahti pa kot posledica močnega prijema ali udarca z roko. Nenazadnje je o tem kam je prejemala udarce, da je zaradi udarca udarila tudi v avtomobilsko šipo z glavo, kar izkazuje povsem jasno vzročno zvezo med obtoženčevim ravnanjem - udarcem in zadetjem oškodovankine glave v šipo, kar vse ne dopušča nobenega dvoma, tudi v povezavi z izpovedbami prič G. G. in H. H. o zunaj vidnih poškodbah (po obrazu), neposredno potem ko se te bile prizadejane. Zato je bilo izvedensko mnenje upravičeno in pravilno ocenjeno kot strokovno in takšno, da mu je lahko sodišče v celoti sledilo kot je to navedlo v točki 19 izpodbijane sodbe. Da sodišče ni sledilo dodatnim pojasnilom izvedenca o možnih mehanizmih nastanka poškodb, ne predstavlja nobene kršitve, saj so bile te nakazane le kot hipotetična možnost, pri čemer sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo pustiti vnemar siceršnjih in dopolnjujočih dokazov - izpovedb same oškodovanke in posameznih prič, ki so dajale ugotovitvam izvedenskega mnenja dodatno težo in pomen v smislu pravilnosti.

Zmotno je tudi navajanje v pritožbi, da so okoliščine nastanka poškodb z dne 1. 11. 2022 preveč nerazjasnjene glede na to, da je tudi oškodovanka odrivala in grabila obdolženca in F. A., saj navedeno ne spreminja dejstva, da je bila oškodovanka poškodovana, da je natančno pojasnila od koga in na kak način, da so njena navajanja v zvezi s tem potrjena tudi z ugotovitvami izvedenskega mnenja in da je nenazadnje v postopku bil obravnavan obtoženec zaradi njemu očitanih kaznivih dejanj.

Tudi v zvezi z dogodkom z dne 2. 2. 2022, glede katerega so razlogi navedeni v točki 22, obramba problematizira dokazanost le-tega iz razloga, ker nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi takrat videla kakršnekoli poškodbe oškodovanke, slednja pa tudi ni obiskala zdravnika. Navedeno sicer drži, vendar obramba tudi pri tem očitno prezre, da je o tem dogodku ves čas postopka v bistvenih delih enako izpovedovala sama oškodovanka in tudi pojasnila, da jo je bilo sram, da bi o nasilju sina nad njo komurkoli govorila ali se potožila, šele kasneje je tudi o tem dogodku in siceršnjem izvajanju nasilja nad njo povedala priči H. H. in L. L. Pri tem dejstvo podane ovadbe po enem tednu nima nobenega vpliva na presojo njene verodostojnosti o tem, če se je dogodek resnično zgodil. Odločilnega pomena pa nima niti okoliščina, da policija v zvezi s konkretnim dogodkom ni ugotovila znakov prekrška.

Enaka ugotovitev ob zadostni dokazni podlagi v izpovedbi oškodovanke C. A., velja tudi za dokazanost obtoženčevega izvršitvenega ravnanja z dne 23. 10. 2022, o katerem je oškodovanka skozi ves čas kazenskega postopka v bistvenem izpovedovala enako in prepričljivo, zato zatrjevana bistvena kršitev v smislu nezadostne obrazloženosti v tem delu prav tako ni upoštevna.

K pritožbenim navedbam glede kaznivih dejanj na škodo G. G. in M. M.:

Obtoženčeva zagovornica oporeka pravilnosti presoje prvostopenjskega sodišča, da je bila izpovedba oškodovanke G. G. verodostojna, v podkrepitev takšnega stališča pa navaja, da je bila izpovedba navedene oškodovanke v zvezi s posamičnimi dogodki v posameznih fazah kazenskega postopka različna glede posameznih okoliščin, predvsem pa je izostalo pojasnilo oškodovanke zakaj je do določenih konfliktnih situacij sploh prihajalo; da je tudi sama potrdila, da je bila do obtoženca žaljiva, da se je tudi on verjetno počutil ponižanega ("z razlogom", kot je dodala), o navedenem pa izpodbijana sodba nima razlogov. Razlogi so po oceni pritožnice izostali tudi v zvezi z uveljavljanjem stališča obrambe, da je bil dogodek z dne 20. 9. 2020 predhodno že obravnavan in obtožencu izdan plačilni nalog, zato je potrebno uporabiti pravilo ne bis in idem, o dogodku z dne 20. 9. 2020 pa oškodovanka tudi sicer pri podaji kazenske ovadbe in zaslišana pred preiskovalno sodnico ni povedala ničesar.

Višje sodišče zatrjevanih kršitev ne prepoznava. Pri presoji dokazanosti kaznivega dejanja sodišče upošteva izvedene dokaze (tudi izpovedbe prič), ne le na način kolikor so ti dokazi prepričljivi sami po sebi, temveč jih presoja tudi v korelaciji z drugimi dokazi. Izpovedbe prič so res lahko podvržene različnemu izpovedovanju o posameznih okoliščinah, v primeru, ko gre za večje število dogodkov, daljše časovno odmaknjenost, različno intenzivnost posamičnih dogodkov in podobno. Zato je pomembno verodostojnost prič ocenjevati skozi prizmo njihove konstantnosti, verodostojnosti in prepričljivega izpovedovanja o bistvenih dejstvih. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje po navedenem kriteriju ocenjevalo tudi izpovedbo oškodovanke G. G. in da je iz sodbenih zaključkov v točkah 26-29, 30-34 in 35-37 moč ugotoviti, da je bila verodostojnost navajanj oškodovanke G. G. presojana ne le sama po sebi, temveč v bistvenih delih, pomembnih za sprejem ocene o dokazanosti kaznivih dejanj, tudi z izpovedbami prič in drugimi dokazi, kot izhaja iz navedenih zaključkov in ki jim višje sodišče pritrjuje. Ker se je izpovedba oškodovanke izkazala za verodostojno tudi v delu, ko je to bilo moč preveriti in potrditi z izvedenskim mnenjem o vrsti in načinu zadobljenih poškodb, ni videti prepričljivega razloga, da oškodovanki ne bi bilo moč verjeti tudi za ostale primere nad njo izvajanega psihičnega oziroma fizičnega nasilja, kar je tudi prvostopenjsko sodišče pravilno prepoznalo. Opredelitev sodišča do nebistvenih razlik v izpovedbi oškodovanke zato nima nobenega odločilnega pomena in po vsebini ne pomeni izostanka obrazložitve in razlogov glede odločilnih dejstev kaznivega dejanja in s tem tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Glede dogodka z dne 20. 9. 2020 pritožnica sicer utemeljeno navaja, da ta ni bil naveden v zapisniku o podaji kazenske ovadbe z dne 20. 1. 2020 (pravilno: kazenska ovadba zoper obdolženca je bila s strani oškodovanke podana 20. 2. 2021), je pa oškodovanka G. G. zaslišana v preiskavi 11. 5. 2022 navajala nad njo izvršeno nasilje s strani obdolženca v septembru 2020 (list. št. 60 v pridruženem spisu VIII Kp 3164/2021), na podlagi česar je bil tudi dogodek z dne 20. 9. 2020 povzet v obtožni predlog, vložen zoper obdolženca z dne 28. 10. 2020.

Glede izdanega plačilnega naloga v zvezi z dogodkom z dne 20. 9. 2020, je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče v točki 40 izpodbijane sodbe, v zvezi s tem pa tudi višje sodišče najprej ugotavlja, da iz plačilnega naloga (B91-B92) izhaja, da je A. A. na izvenzakonsko partnerico (bivšo) kričal in jo zmerjal z besedami "kurba in podobno" in se je vedel na nasilen način, tako da je G. G. odrinil, zaradi česar se je G. G. počutila prestrašeno, ogroženo, ponižano in prizadeto. Iz opisa navedenega dogodka v izpodbijani sodbi pa izhaja, da je obdolženi A. A. "dne 20. 9. 2020 G. G. na njenem domu prijel za glavo in za lase in jo z glavo udaril ob okno, na njo je kričal in jo vlekel za lase, ko pa je posredoval njen sin N. pa je le-tega potisnil v steno in ga udaril v obraz". Navedena opisa izkazujeta drugačen dejanski stan obdolženčevih ravnanj v navedenih aktih, kar že samo po sebi pomeni, da ne gre za vsebinsko istovrstno naslovitev očitkov obtoženemu v zvezi s tem dogodkom. Razen tega višje sodišče ugotavlja še, da v zvezi s predloženim plačilnim nalogom s strani obrambe ni izkazano nič več in kaj drugega kot dejstvo, da je bil ta obdolžencu poslan, ne pa tudi kako se je postopek v zvezi s tem sploh zaključil oziroma, da je bil znesek po le-tem dejansko plačan. Navedeno je dodatna okoliščina, ki višje sodišče prepričuje v pravilnost stališča v izpodbijani sodbi v točki 40.

V zvezi z dogodki z dne 21. 11. 2020, v januarju 2021 in februarju 2021 pritožnica povzema izpovedbo G. G. in kot predhodno opozarja na posamezne različnosti v podanih opisih, ter izraža začudenje, da oškodovanka ni pojasnila čemu bi se obtoženi sploh vedel agresivno, kar tudi po oceni višjega sodišča dejansko ni okoliščina o kateri bi lahko izpovedovala prav ona, temveč bi morebitne razloge za to, če bi seveda želel, lahko pojasnil sam obtoženec. Dejstvo, da je sama oškodovanka potrdila, da je v posameznih primerih tudi sama bila do obtoženca žaljiva, na njeno siceršnjo verodostojnost v ničemer ne vpliva temveč jo prej utrjuje.

Izostanek razlogov o zavrnitvi izvedbe dokaza v zvezi s predloženimi listinami obrambe, da sta se obtoženec in oškodovanka še po dogodkih v februarju 2021, v juliju 2021 skupaj nahajala v toplicah v O., nima bistvenega in upoštevnega pomena glede na časovni okvir obtožencu očitanih kaznivih dejanj, ki sega od septembra 2020 do februarja 2021, in zato ugotavljanje okoliščin v zvezi s tem prvostopenjsko sodišče upravičeno ni štelo za potrebno in jih zato tudi ni raziskovalo.

Na različno izpovedovanje oškodovanke je obramba opozorila tudi v zvezi z dogodkom iz februarja 2021, v zvezi s katerim je v posameznih delih navajala tudi dele izpovedbe M. M., P. P. in F. A., vendar tudi v zvezi s tem na podlagi navedenih izpovedb navaja predvsem lastne dokazne zaključke, drugačne od tistih, ki jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, kar ne more biti upošteven pritožbeni razlog, ker je sodišče prve stopnje svoje zaključke o dokazanosti kaznivih dejanj na škodo G. G. in M. M. utemeljilo z bolj prepričljivo in z vsestransko dokazno presojo izvedenih dokazov v zvezi s temi dejanji.

Pritožbeno navajanje, da je G. G. v preiskavi na izrecno vprašanje, če je bila obtožencu podrejena, navedla, da mu ni bila podrejena, je sicer točno, vendar ta izjava, glede na celoten kontekst izpovedbe ne le pred preiskovalnim sodnikom temveč tudi na glavni obravnavi in v zvezi s posamičnimi dogodki nakazuje, da je ta lahko bila podana tudi nagloma in v drugačnem razumevanju kot kazenskopravnem, saj je oškodovanka sicer vztrajno in skozi ves čas postopka in pri vseh zaslišanjih izpovedovala o tem, da se je zaradi obtoženčevega nepredvidljivega obnašanja in izvajanega fizičnega in psihičnega nasilja nad njo, počutila slabo, prestrašeno in ogroženo, da se mu je umikala in podobno, kar vse izkazuje dejansko podrejen položaj žrtve v razmerju do storilca in kar je nenazadnje rezultiralo tudi v podanih kazenskih ovadbah zoper njega. Razlogi izpodbijane sodbe v točki 41 zato višje sodišče v celoti prepričujejo.

Neizpolnjenost znakov kaznivega dejanja grožnje na škodo M. M., pritožnica uveljavlja z navajanjem, da je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo neraziskano, ker sodišče ni ugotavljalo, da je med drugim tudi M. M. poškodovala obtoženca, sicer pa izpovedala tudi o tem, da je po "prespanju" zadeve ugotovila, da obtoženi z njo nima nič in da ona ni ogrožena. Tem navedbam višje sodišče ne sledi. Odločitev o dokazanosti kaznivega dejanja grožnje, je prvostopenjsko sodišče oprlo na izpovedbo M. M. (točka 26 izpodbijane sodbe), izpovedbo G. G. in zaključke o izpolnjenih zakonskih znakih pravilno utemeljilo z razlogi v točki 43. Tem v celoti pritrjuje tudi višje sodišče, kasnejša percepcija priče o tem, če se še boji obtoženca ali ne, pa ne vpliva na drugačno oceno okoliščin in njenih zaznav in izpovedbe v času izvršenega kaznivega dejanja. Nobenega upoštevnega pomena nima niti dejstvo, da naj bi tudi oškodovanka M. M. poškodovala obtoženca, saj je ta - ko je, če je in kolikor bil poškodovan, v dogodku, ko je sam izvajal agresivna ravnanja zoper dve oškodovanki, vpričo otroka in brez omembe vrednega soprispevka oškodovank pri tem. Fizično izvajano nasilje (prizadejanje lahke telesne poškodbe in grdo ravnanje - udarec M. M.) pa dodatno podkrepil še s pretnjo, naj se tudi ona "pazi".

Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnice o izostanku razlogov o krivdi obtoženca, saj se ti razlogi nahajajo v točki 44 izpodbijane sodbe in očitno na vsa kazniva dejanja, ki so bila obravnavana v konkretnem postopku. Izrecno sta tudi omenjeni obe oškodovanki, v točki 45 tudi oškodovanka M. M., v nadaljevanju pa tudi dokazno ovrednotene ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, ki so se nanašale na ugotavljanje obtoženčevih osebnostnih lastnosti in njihove povezave z izbruhi nasilja. Upoštevaje navedeno je sodišče pravilno zaključilo tudi, da je bila obtoženčeva sposobnost razumevanja in obvladovanja njegovih ravnanj intaktna in da je njegova krivda zaradi predhodnih ugotovitev v točkah 44 do 46 podana.

Po vsebini pritožnica zatrjuje kršitev pravic obrambe tudi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe, pri čemer, da je sodišče o nekaterih odločilo v točki 48 izpodbijane sodbe, o nekaterih pa sploh ni odločilo. Po oceni pritožnice je zaradi neizvedbe predlaganih dokazov izdelava (skice s strani prič G. G. in M. M. v zvezi z dogodkom z dne 19. 2. 2021, ne vpogleda v fotografije domnevno poškodovanih vrat hiše na R. 3 in strgano verižico F. A.), zavrnitvijo zaslišanja S. S. v zvezi z dogodkom z dne 20. 9. 2020, zavrnitvijo vpogleda v e-sporočilo PP T. z dne 23. 1. 2024 in priložene fotografije dogodka z dne 19. 2. 2021 in 21. 11. 2020 ter postavitev izvedenca travmatologa za obdolženca v zvezi z zadobljenimi poškodbami, ki izhajajo iz fotografij po oceni obrambe to vodilo tudi v nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Upoštevaje utrjeno ustavno sodno prakso, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki so predlagani s strani strank, temveč le tiste, ki so materialnopravno relevantni in utemeljeni z zadostno stopnjo prepričljivosti s strani predlagatelja, da bi lahko pripomogli k bistveno boljši ali drugačni pojasnitvi dejanskega stanja, višje sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v točki 48 do predlaganih dokazov (sedaj ponovljenih v pritožbi) celostno in vsebinsko pravilno opredelilo. Iz argumentacije je razvidno, da je ocenilo, da izvedba tako predlaganih dokazov ni potrebna zaradi dokazanosti že z drugimi dokazi, zaradi dejstva, da domnevno ravnanje oškodovanke C. A. (brcanje v vrata svoje hiše) ni inkriminirano, da se navajanje okoliščin strgane verižice F. A. ne nanaša na obtoženčevo ravnanje; da je dogajanje z dne 20. 9. 2020 dovolj pojasnjeno že z izpovedbama zaslišanih prič G. G. in U. S. in da ugotavljanje poškodb (po fotografijah in z izvedencem, ki naj bi jih dne 19. 2. 2021 utrpel obdolženec) ni bilo predmet obravnavanja konkretnih obtožbenih očitkov. Razlogi zavrnitve so zato tudi po oceni višjega sodišča povsem pravilni in so dodatna izvajanja dokazov v nakazani smeri, zaradi zadostne razjasnitve dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj nepotrebna in neproduktivna.

Pritožnica izpodbijani sodbi očita tudi zavrnitev dokaznega predloga obrambe v smeri, da je obramba na naroku 3. 7. 2023 predlagala, da ji sodišče omogoči postavljanja vprašanj oškodovanki C. A. o njenih subjektivnih občutkih ogroženosti in strahu v primeru odprave pripora obtožencu, upoštevaje oškodovankino pisno izjavo z dne 27. 4. 2023 ter zaslišanje C. A. v zvezi z zaslišanjem priče H. H., kar je bilo prav tako zavrnjeno, sodba pa v tem delu glede zavrnjenih dokaznih predlogov nima razlogov in je zato neobrazložena.

Višje sodišče glede na take navedbe in spisovne podatke ugotavlja, da je bila C. A. dejansko zaslišana 3. 7. 2023 (list. št. 607) v povezavi z list. št. 575 (zapisnik o glavni obravnavi s tega dne), iz katerega izhaja, da pravzaprav ni šlo za podan dokazni predlog, temveč za vprašanje dovoljenosti vprašanja, o katerem je sodišče odločilo v okviru procesnega vodstva na način, da vprašanja obrambe oškodovanki C. A. v zvezi z okoliščinami, ki so se nanašale na izvajanje pripora, ni dovolilo. Enaka ugotovitev se nanaša tudi na predlog zagovornice za postavitev vprašanj C. A. v zvezi z izpovedbo priče H. H., pri čemer je bil predlog obrambe še povsem nekonkretiziran. Ne glede na to pa je bila C. A. dejansko zaslišana tudi na naroku 20. 7. 2023 (list. št. 611, 645-646), ko je zagovornica tudi imela možnost oškodovanki postavljati želena vprašanja in je to v obsegu kot izhaja iz zvočnega prepisa zaslišanja oškodovanke C. A. tudi storila.

Ker je obtoženčeva zagovornica v pritožbi, v delu, ko je navajala razloge, ki so obrambo vodili k podaji predloga za izločitev predsednice senata, navajala tudi okoliščine za katere je ocenjevala, da pomenijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, se je višje sodišče po predhodni ugotovitvi v točki 10 te odločbe, da razlogov sklepa s katerim je bila zahteva za izločitev sodnice dejansko zavrnjena, pritožnica ni izpodbijala, do teh opredeljuje na tem mestu.

Izostanek razlogov v izpodbijani sodbi o tem, da si je oškodovanka v oktobru 2023 na CSD prizadevala, da se stiki z mladoletnim K. določijo enakovredno in da pripomb na obdolženca ni imela, ne pomenijo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, upoštevaje, da so se stiki nanašali na obtoženca in mladoletnega otroka in da ni videti razlogov, da ti ne bi bili izvajani v dogovorjenem obsegu, ob izostanku kakršnihkoli pomislekov o primernosti le-teh v razmerju med obtožencem in otrokom. Tehnične težave, ki so se pojavljale na naroku 4. 1. 2024, na katerih je prihajalo do prekinitve zveze, ni moč pripisati razpravljajoči sodnici ali njenemu procesnemu vodstvu, je pa razumna odločitev, da je bilo zaslišanje oškodovanke v taki situaciji prekinjeno in določen nov termin obravnave. Navajanje pritožnice, da je sodnica sprva zavrnila predlagano protokolacijo njenega predloga, nato pa mnenje spremenila, pomeni le, da je sodnica predlogu zagovornice sledila in v navedenem ni moč prepoznati nikakršnega procesno problematičnega postopanja.

V zvezi z narokom dne 17. 5. 2023, na katerem obtoženec ni bil navzoč, je po navedbah pritožnice sodišče zasliševalo oškodovanko G. G. brez prisotnosti zagovornice, ker je bila ta napotena iz sodne dvorane, kar na prepisu zvočnega posnetka naroka z navedenega dne in tudi na zapisniku naroka z dne 17. 5. 2023 ni razvidno, to pa pomeni, da se je del naroka glavne obravnave tega dne izvajal v nenavzočnosti obtoženca in njegove zagovornice, čas nenavzočnosti zagovornice pa tudi ni protokoliran, prav tako je izostal procesni sklep sodišča o navedenem dejanju.

Višje sodišče na te navedbe odgovarja, da je res na navedenem naroku priča G. G. bila zaslišana, njena izpovedba pa zvočno snemana, pri čemer se je snemanje njene izpovedbe pričelo ob 10.36.35 in se z vmesnimi prekinitvami končalo ob 12.04.55 uri (list. št. 484 spisa). V zvezi z zatrjevano napotitvijo obtoženčeve zagovornice iz razpravne dvorane, višje sodišče ugotavlja, da iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z navedenega dne na list. št. 512 izhaja, da je predsednica senata odredila prekinitev glavne obravnave za pet minut in v zvezi z napovedano prekinitvijo napotila navzoče iz razpravne dvorane, pri čemer je bilo zvočno snemanje prekinjeno ob 11.49.41 uri. Tudi iz zapisnika o glavni obravnavi s tega dne na list. št. 484 izhaja, da je bilo snemanje prekinjeno ob 11.50.03 uri in se je nadaljevalo ob 11.53.32 uri, medtem ko iz zvočnega prepisa naroka na list. št. 512 izhaja časovni zamik 32 sekund, torej ponovno zvočno snemanje ob 11.53.00 uri, ko je predsednica senata pozvala pričo G. G., da odgovori na postavljeno vprašanje. Tak zapis je razviden tudi iz zapisnika o glavni obravnavi na list. št. 484, iz katerega izhaja, da je predsednica senata spraševala od 11.53.34 ure dalje, zagovornica pa od 11.56.56 ure dalje, kar zadostno izkazuje, da v času prekinitve obravnave (za vsega 3 minute) ni bilo izvajano nobeno procesno dejanje, še najmanj takšno, da zagovornica ne bi bila navzoča. Iz zapisnika o naroku, tudi iz zvočnega prepisa posnetka kaj takega na nobenem mestu ne izhaja. Glede izostanka procesnega sklepa pa velja ugotoviti, da je šlo zgolj za krajšo prekinitev obravnave, ne pa posebno disciplinsko ukrepanje, zato je takšno postopanje moč pripisati "umirjanju situacije" v zvezi z podanimi pripombami zagovornice na izpovedbo priče oziroma predsednici senata, kar pa je še vedno v okviru vzdrževanja procesnega reda in miru na naroku. Zato poseben sklep v zvezi s tem ni bil potreben, saj gre za primerljivo situacijo, ko je odrejen pripor. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

Prav tako ne držijo navedbe v pritožbi, da bi bilo obtoženemu A. A., vsakič ko je po zaslišanju posamičnih prič slednjemu bilo postavljeno kakšno vprašanje, potrebno vnovič podati pravni pouk in ga poučiti o pravici do privilegija zoper samoobtožbo, kar ni bilo storjeno. Stališče pritožnice višje sodišče zavrača kot neutemeljeno. Upoštevaje določbo 227. člena ZKP mora biti obtoženec ko se zaslišuje prvič, med drugim poučen tudi o tem katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev ter poučen, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na posamezna vprašanja, če se zagovarja pa ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo ter da ima pravico vzeti si zagovornika po lastni izbiri oziroma, da se mu lahko ob pogojih, ki jih določa ta zakon, postavi zagovornik po uradni dolžnosti, ki je lahko navzoč na zaslišanju. Tudi iz določb 318. do 321. člena ZKP izhaja procesno postopanje razpravljajočega sodnika in dolžnost podati pravni pouk obtožencu po tretjem odstavku 5. člena ZKP (peti odstavek 321. člena ZKP). V nadaljnjem teku izvajanja glavne obravnave, razen če se mora ta pričeti znova, pa sodišče ni več dolžno vsakič posebej dajati pravnega pouka obdolžencu v zvezi z vsakim postavljenim mu vprašanjem.

Točno je navajanje pritožnice, da je obtoženčeva obramba večkrat zaprosila za pridobitev zvočnih posnetkov vseh narokov glavnih obravnav in da pri tem pretežno ni bila uspešna. Tako zaprosilo izhaja iz list. št. 569 z dne 28. 6. 2023, iz list. št. 684 z dne 11. 10. 2023, iz list. št. 846 z dne 22. 1. 2024 in list. št. 997 z dne 6. 3. 2024. Navedena neodzivnost sodišča prve stopnje na tako podane predloge za pridobitev zvočnih posnetkov višje sodišče preseneča in to, ne glede na sicer izdelane prepise in vročitev le-teh strankam, ocenjuje kot kršitev določbe šestega odstavka 314. člena ZKP. Vendar je tako kršitev potrebno ocenjevati v luči, če je ta vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Obtoženčeva zagovornica je navajala, da je naknadno, po posredovanju zahteve za pridobitev zvočnega posnetka vodji kazenskega oddelka le-tega pridobila za narok z dne 11. 10. 2023 in je tudi dejansko le v zvezi s tem uveljavljala določene kršitve, ki pa so bile predhodno v točki 32 te odločbe že ocenjene za neutemeljene. Da bi zaradi nevročenih zvočnih posnetkov s siceršnjih narokov bila zagrešena kakšna nepravilnost, ki bi vodila do pomislekov v pravilnost in zakonitost sodbenih zaključkov, pa ni bilo niti navajano niti posebej utemeljeno.

Odločbo o kazenski sankciji je obtoženčeva zagovornica izpodbijala z navajanjem, da je izrečena kazen obtožencu neutemeljeno visoka in v neskladju z obstoječo sodno prakso ter močno pretirana, še posebej upoštevaje oddaljenost od samega dogodka, dejstva, da so se odnosi med obtožencem in oškodovankama uredili in da želi obtoženec za sina skrbeti v čim večji meri.

Temu delu pritožbenih navedb je višje sodišče delno ugodilo. Primerljivost izrečenih kazenskih sankcij sicer ne more biti odločilno merilo za presojo pravičnosti in primernosti izrečene vrste in višine kazni konkretnemu obdolžencu, saj je kazenska sankcija vedno individualizirana in so upoštevane konkretno ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine v povezavi s težo kaznivega dejanja, kriminalno količino le-teh oziroma spremljajočimi okoliščinami izvršitve kaznivih dejanj. Višje sodišče je ocenilo, da je obtožencu za kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe na škodo C. A. in G. G., glede na višino predpisane kazni, medsebojno razmerje teže kaznivih dejanj na škodo posamezne oškodovanke in posledic le-teh ter upoštevaje časovno oddaljenost od storitve le-teh, predvsem pa dejstvo, da so se odnosi, kot je moč razbrati iz podatkov spisa, izkazano umirili med obtožencem in obema oškodovankama, upravičeno določiti nekoliko nižji kazni, ki sta še vedno dovolj pravični in primerni in sicer šest mesecev zapora za kaznivo dejanje na škodo C. A. in štiri mesece zapora na škodo G. G. Pri tem pride do izraza tudi dejstvo, da je obtoženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje na škodo druge oškodovanke. Za primerno je bila ocenjena tudi določitev nižje kazni za kaznivo dejanje grožnje, upoštevaje, da tudi z oškodovanko M. M. ni bilo pred tem niti potem vzpostavljeno nikakršno posebej obremenjujoče razmerje v smislu njunih nesoglasij. Vse navedeno je, upoštevaje pravila o steku, privedlo tudi do nižje enotne izrečene kazni v skupnem trajanju treh let zapora. Ob tem višje sodišče ugotavlja še, da je od obtoženca, glede na dejstvo, da je sedaj star 42 let, kar omogoča zaključek o osebni dozorelosti in uvidu, da je imel izkazano težave v medsebojnih konfliktnih odnosih z družinskimi člani in drugimi osebami, ki so lahko tudi v zvezi z njegovimi osebnostnimi lastnostmi, glede na pridobljeno življenjsko izkušnjo v zvezi s tem, upravičeno pričakovati, da se bo izogibal temu, da nasilno rešuje konfliktne situacije in da mora tudi sam za svoja ravnanja vkalkulirati določene posledice, če se nasilnih ravnanj v bodoče ne bi vzdržal. Nenazadnje mu ni potrebno živeti niti z mamo niti z bivšo izvenzakonsko partnerko, tako da je že iz tega razloga odločitev za drugačen način življenja in reševanja konfliktnih situacij realneje pričakovana.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je ob oceni, da je bila pritožba delno utemeljena, tej v navedenem obsegu ugodilo, v preostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.