Jedro

Z izpodbijanima odločbama je toženec odločil o pravici do delne pokojnine, ne pa o zavarovanju oziroma statusu zavarovanca. Glede na to, da je bilo odločeno le o pravici do delne pokojnine, je sodišče prve stopnje lahko odločilo le o tej pravici (eventualno o njeni višini), saj je z izpodbijanima odločbama določen predmet in obseg odločanja. Za odločanje o spremembi zavarovanja ni izpolnjena procesna predpostavka, pa tudi tožnik v tej smeri ni postavil zahtevka pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odločbi tožene stranke, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 3. 9. 2010 in z dne 3. 11. 2010, se odpravita.

Tožnik ima pravico do delne pokojnine in je dolžna tožena stranka tožniku izdati odločbo, s katero mu odmeri delno pokojnino od 1. 8. 2010 dalje v višini polovice starostne pokojnine z vsemi naknadnimi uskladitvami in mu izplačati neizplačane zapadle mesečne zneske delne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, ter tožniku za obdobje od 1. 8. 2010 dalje povrniti preveč plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 30-tih dni, da ne bo izvršbe.“ Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je v mesecu juliju 2010 na toženca naslovil prošnjo za štiri urno upokojitev, saj je od 1. 8. 2010 dalje izvajanje svoje dejavnosti skrčil iz osem urnega delavnika na štiri urni delavnik dnevno. Tožnik dejansko sploh ni uveljavljal le pravice do delne pokojnine, temveč je uveljavljal pravico do delne, to je štiri urne upokojitve, kar pa je bistveno širša pravica, saj poleg priznanja pravice do delne pokojnine pomeni tudi uveljavljanje ustrezne spremembe v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter druge pravice, ki so povezane z delno upokojitvijo. Sodišče bi pred izdajo izpodbijane sodbe lahko ugotovilo, da tožnik ne uveljavlja zgolj pravice do delne pokojnine, temveč uveljavlja pravico do delne upokojitve. K svojemu prvotnemu predlogu je za delno upokojitev priložil odločbo Odvetniške zbornice Slovenije, s katero navedeni organ ugotavlja, da tožnik od 1. 8. 2010 dalje svojo dejavnost opravlja oziroma izvaja le v delnem obsegu, to je štiri ure dnevno, kar predstavlja polovični delovni čas. Na podlagi tako pridobljene odločbe s strani Odvetniške zbornice Slovenije, pa je nato tožnik dne 22. 7. 2010 na toženca naslovil svoj predlog za delno upokojitev in sicer v obsegu štirih ur dnevno. Na podlagi takšnega predloga tožnika, bi toženec moral najprej opraviti ustrezno spremembo v evidenci obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za tožnika oziroma tožnika vsaj pozvati, da svoj predlog dopolni, v kolikor je bil takšen predlog pomanjkljiv. Po opravljeni spremembi v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, bi nato toženec s posebno odločbo moral priznati tožniku tudi vse ostale pravice iz naslova delne upokojitve, med drugim tudi pravico do delne pokojnine. Meni, da je odločitev z izpodbijano sodbo nelogična in predstavlja nekakšno obliko izigravanja odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije z odločbo št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006. Samo dejstvo, da je bil tožnik v času uveljavljanja pravice do delne upokojitve in tudi v času vložitve tožbe, še vedno prijavljen v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za poln delovni čas, v konkretnem primeru ne igra prav nobene vloge. Pred tem tožencev zavezanec za plačilo prispevkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja niti ni mogel zahtevati ustreznega zmanjšanja prispevkov, saj pred 1. 8. 2010 niti ni opravljal svoje dejavnosti v zmanjšanem obsegu. To je tožnik začel šele po 1. 8. 2010, ko pa je tudi že podal predlog tožencu za štiri urno upokojitev. Tako se pokaže, da je za okoliščino, da pri tožniku ni bila opravljena sprememba v zvezi s prijavo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v celoti odgovoren toženec, ne pa tožnik. Tožnik je bil prepričan, da bo na podlagi njegovega predloga z dne 22. 7. 2010, toženec uredil vse potrebne formalnosti, tudi v zvezi s spremembo v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar bi imelo za posledico zmanjšanje višine prispevkov, ki jih je tožnik še naprej dolžan poravnati. Meni, da spremembe v pokojninskem in invalidskem zavarovanju samo na podlagi odločbe Odvetniške zbornice Slovenije niti ne bi mogel doseči, ker ta odločba ni niti upravni akt, še manj pa sodni akt, na podlagi katerega bi tožnik kakršnokoli spremembo v obveznem zavarovanju lahko zahteval in jo tudi dosegel. Tako se pokaže kot napačen zaključek izpodbijane sodbe, da tožnik ni uveljavljal ustrezne spremembe v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zaradi uveljavljanja pravice do delne pokojnine. Navaja, da je brezpredmetno in napačno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Ips 459/2009, ki je bila izdana 9. 5. 2011, to je po več mesecih po tem, ko je tožnik vložil tožbo. Izpodbijana sodba pa svojo odločitev utemeljuje s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila očitno izoblikovana že po vložitvi njegove tožbe. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na tožbo toženec nasprotuje navedbam tožnika in navaja, da ZPIZ-1 jasno opredeljuje pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katerimi pa ni nobene širše pravice, kot jo navaja tožnik, da je to pravica do delne upokojitve. Toženec je odločil o pravici do delne pokojnine, takšno odločitev pa je sodišče potrdilo kot pravilno. Sama predložitev odločbe Odvetniške zbornice Slovenije glede obsega opravljanja dejavnosti, ne predstavlja odjave iz zavarovanja glede na predpise o matični evidenci zavarovancev. V skladu z Zakonom o matični evidenci pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavarovancev, vlagajo prijave v matično evidenco zavarovanci iz 15. člena ZPIZ-1 sami in to prijavno – odjavni službi toženca. Ni pa razvidno in tega ne navaja niti tožnik, da naj bi podal odjavo oziroma prijavo v matično evidenco glede spremembe zavarovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.16/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 11. 2010 ter prvostopne odločbe iste opravilne številke z dne 3. 9. 2010 in odločalo o tožnikovem tožbenemu zahtevku. Tožnik je s tožbo zahteval odpravo citiranih odločb toženca in priznanje pravice do delne pokojnine ter odmero le – te od 1. 8. 2010 dalje v višini polovice starostne pokojnine z vsemi naknadnimi uskladitvami ter izplačilo neizplačanih zapadlih mesečnih zneskov delne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Zahteval pa je tudi, da mu toženec za obdobje od 1. 8. 2010 dalje povrne preveč plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Z izpodbijanima odločbama z dne 3. 9. 2010 in z dne 3. 11. 2010 je toženec odločal o pravici do delne pokojnine, ne pa o zavarovanju oziroma statusu zavarovanca. Glede na takšen tožbeni zahtevek in ker je bilo tudi z izpodbijanima odločbama odločeno le o pravici do delne pokojnine, je sodišče prve stopnje v tem postopku lahko odločilo le o pravici do delne pokojnine in eventuelno o višini le-te, kolikor bi za to obstajali vsi podatki in ne bi bili sporni. Z izpodbijanima odločbama je namreč določen predmet in tudi obseg odločanja.

V 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti, v skladu z zakonom določa z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.

Navedeno pomeni, da kolikor bi bil spor tudi glede zavarovanja oziroma statusa zavarovanca, bi o tem moralo biti odločeno v upravnem postopku in izdana dokončna odločba oziroma na podlagi zahteve za spremembo glede zavarovanja iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vložene pri tožencu, najprej odločeno s prvostopno odločbo. Iz dokumentacije pa ni razvidno, da bi tožnik pri tožencu uveljavljal spremembo v zavarovanju in da bi toženec o takšni zadevi odločal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede postopanja toženca v zvezi s spremembo v zavarovanju iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prav tako pa se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da bi sodišče lahko ugotovilo, da ne uveljavlja zgolj pravice do delne pokojnine. Za odločanje o spremembi zavarovanja namreč ni izpolnjena procesna predpostavka določena v 63. členu ZDSS-1 in kot rečeno tožnik tudi takšnega tožbenega zahtevka pred sodiščem prve stopnje ni postavil. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri tožencu vložil predlog za štiri urno upokojitev in tožencu predložil odločbo Odvetniške zbornice Slovenije št. 1024/10 z dne 16. 7. 2010. Z njo je bilo podano soglasje, da tožnik opravlja od 1. 8. 2010 odvetniško dejavnost le polovico delovnega časa. V zahtevi, ki jo je tožnik vložil pri tožencu in priložil omenjeno odločbo Odvetniške zbornice Slovenije, ni nikakršnega govora o odjavi iz zavarovanja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali prijavi za skrajšan delovni čas in tudi takšne zahteve ni mogoče obravnavati drugače, kot je to storil toženec in odločal o pravici do delne pokojnine.

Zmotno pritožba navaja, da delna pokojnina ni isto kot delna upokojitev oziroma da je to širši pojem. Vendar tudi, če delna pokojnina ne bi bila isto kot delna štiri urna upokojitev, se ni mogoče sklicevati na to, da je tožnik uveljavljal ustrezno spremembo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je tožnik še vedno pokojninsko in invalidsko obvezno zavarovan za poln delovni čas. Tožnik je sicer na glavni obravnavi navedel, da zaradi zdravstvenega stanja dejansko dela skrajšani delovni čas. Vendar samo okoliščina, da tožnik dela skrajšani delovni čas in da je predložil odločbo Odvetniške zbornice Slovenije, še ne daje podlage za drugačno odločitev. Bistvo je, da je tožnik v relevantnem času še vedno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan za poln delovni čas oziroma 40 ur in ne za skrajšani delovni čas. Prenehanje zavarovanja (oziroma v konkretnem primeru prenehanje zavarovanja za polni delovni čas in prijava v zavarovanje za skrajšani delovni čas) je glede na določbo 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) eden izmed pogojev za priznanje pokojnine.

Po določbi 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 ima pravico do delne pokojnine zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in je v delovnem razmerju za največ polovico polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 156. člena ZPIZ-1, kateri v 2. odstavku določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena tega zakona. V primeru tožnika ne gre ne za vajenca, ne za osebo iz 2. odstavka 34. člena tega zakona, temveč za osebo, ki opravlja odvetniško dejavnost kot svoboden poklic. Po zakonu o odvetništvu se odvetništvo opravlja kot svoboden poklic, ki ga mora odvetnik opravljati dejansko in stalno. Odvetnik se svobodno odloča, kako bo opravljal svoj poklic glede tega, v kakšnem obsegu oziroma v kakšnem času. Pravico do delne pokojnine ima tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa in hkrati izpolnjuje še vse ostale pogoje določene v ZPIZ-1 za pridobitev pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik glede na določbo 156. člena ZPIZ-1 pravice do starostne pokojnine še ni pridobil, ne glede na izpolnjevanje drugih pogojev, ker je ta pravica in enako pravica do delne pokojnine, vezana na prenehanje zavarovanja in ne samo na dejansko opravljanje dejavnosti v polovičnem delovnem času.

Kljub temu, da pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s stališčem glede priznanja pravice do delne pokojnine tudi odvetnikom, pa zaradi neizpolnjevanja enega izmed kumulativnih pogojev za priznanje pravice do pokojnine oziroma delne pokojnine (prenehanje zavarovanja za poln delovni čas), tožnikovi pritožbi ni moglo ugoditi. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in se pri tem sklicevalo na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 459/2009 z dne 9. 5. 2011. Pri tem ni pomembno, če je tožnik vložil tožbo še pred odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s citirano sodbo, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.