Jedro

Obveznost plačevanja okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalnih odpadnih voda neposrednih povzročiteljev teh voda ni bila pogojevana z načinom oskrbe le-teh s pitno vodo preko javnega vodovodnega omrežja.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu sodbe navedeno sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 75947/2001 z dne 2. 6. 2011 v delu, kjer je bilo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloženo, da mora tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati 601,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2011 dalje ter 101,48 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2011 dalje ter tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 227,76 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastopa zamude dalje.

Toženec je v pritožbi navajal, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je tožnik gospodarska družba in zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost, zaradi česar so vsi računi, ki jih je tožnik predložil sodišču, neverodostojni in v nasprotju z Zakonom o davku na dodano vrednost, Zakonom o gospodarskih družbah, Zakona o varstvu potrošnikov, Slovenskim računovodskim standardom, Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja in registrom dejavnosti. Sodišče prve stopnje bi tako moralo predložene račune preveriti v smislu navedenih predpisov. Uredba (Uradni list RS, št. 123/2004 in 77/2006) v 1. točki desetega člena določa, da mora izvajalec storitev javne službe obračunati dajatev glede na porabljeno pitno vodo, porabo pitne vode kot pogoj za izračun in nastanek komunalne odpadne vode za dajatev določa tudi Uredba, objavljena v Uradnem listu RS, št. 104/2009, pop. 14/2010 v 12. členu. Uporabo pitne vode tožnik obračunava pavšalno ali po števcu. Toženec neverodostojne račune tožnika zavrača tudi zato, ker ga tožnik bremeni z dvema indirektnima dajatvama (okoljsko dajatvijo in DDV), saj za povračilo okoljskih dajatev ne prejema ničesar, kar bi lahko uporabil ali bi bilo merljivo. S tem pa tožnik kot gospodarska družba ne opravlja svojega poslanstva. Po Uredbi iz leta 2004 in po Uredbi iz leta 2006 je zavezanec za dajatev tožnik, po Uredbi iz leta 2009 pa prejemnik blaga oziroma uporabnik storitev. Nobena od teh uredb tožniku ne daje pravice izdajati račune izključno z dajatvijo. Kot dokaz svojih pritožbenih trditev je toženec v pritožbi priložil kopijo dopisa M. z. f., D. u. RS, G. d. u. z dne 29. 12. 2009. Nasprotna stranka na pritožbene trditve toženca ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP je dopustno sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršna je predmetna, pritožbeno izpodbijati samo iz pritožbenih razlogov podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšno omejitev pritožbenih razlogov sta bili pravdni stranki tekom pravdnega postopka in v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučeni. Navedena omejitev pritožbenih razlogov pomeni, da pravdne stranke v pritožbi zoper takšno sodbo ne morejo uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in uveljaviti relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa je ob presojanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava vezano na dejanske ugotovitve in zaključke, kot je te sprejelo sodišče prve stopnje.

Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe kot edini pisni vlogi, ki jo je vložil, iztoževani terjatvi tožnika nasprotoval le s trditvami, da na naslovu njegovega bivanja P. ..., L. ni priključka na pitno vodo oziroma smiselno, da ta stanovanjski objekt ni oskrbovan s pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja, zato pa tožnik plačila okoljske dajatve zaradi odvajanja odpadnih komunalnih voda od toženca ni upravičen zahtevati. Toženec torej ni zatrjeval, da računi, na podlagi katerih je bila po predlogu tožnika kot upnika predlagana in dovoljena izvršba, niso verodostojne listine v smislu drugega odstavka 23. člena ZIZ, niti da niso pravilno sestavljeni oziroma, da v njih navedena storitev ni pravilno opredeljena. Zato pa takšne pritožbene trditve (in pritožbi priložen dokaz) predstavljajo nedopustne pritožbene novote (in nedopustni dokaz), ki jih pritožbeno sodišče glede na to, da toženec v pritožbi ni tudi izkazal, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, glede na določbo člena 337/I ZPP ne sme upoštevati. Ob nedopustnosti takšnih pritožbenih novot pa so neutemeljeni tudi na teh nedopustnih pritožbenih novotah utemeljevani pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava.

Glede toženčevih trditev, s katerimi je nasprotoval tožnikovemu upravičenju od toženca zahtevati plačilo okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode, je sodišče prve stopnje v točkah od 6. do 12. obrazložitve predstavilo vsebine določb 112. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004, s spremembami in dopolnitvami), ter drugega, petega in desetega člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, št. 123/2004, 77/2006-v nadaljevanju Uredbe 2004), ki je veljala do 18. 12. 2009 oziroma določb prvega, drugega, enajstega in dvanajstega člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, št. 104/2009, 14//2010 - v nadaljevanju Uredbe 2009), ki velja po 18. 12. 2009. Ob predstavitvi navedenih določb je sodišče prve stopnje podalo pravno razlago, ki se ji pritožbeno sodišče kot pravilni pridružuje in iz katere povzema le bistveno. V pravni ureditvi, kot je veljala do 18. 12. 2009, so obveznost (končnega) plačila okoljske dajatve zaradi odvajanja odpadlih komunalnih voda (s katero se obdavčuje onesnaževanje okolja), ki so jo sicer v razmerju do države neposredno nosili izvajalci javne službe za čiščenje in odvajanje komunalnih voda na določenem območju lokalne skupnosti, nosile osebe, ki so onesnaževanje okolja povzročale s takšnimi odpadnimi vodami in na katere je na način, kot ga je določila Uredba 2004, izvajalec javne službe za čiščenje odpadnih voda, porazdelil naloženo mu plačilno obveznost. Izhodišče za takšno porazdelitev je predstavljala dejansko porabljena oziroma z Uredbo na predpisan način obračunana porabljena pitna voda, iz katere komunalno odpadna voda nastaja. Po pravni ureditvi, kot ta velja od 18. 12. 2009 dalje, pa je določen kot zavezanec za plačilo takšne okoljske dajatve lastnik ali upravnik stavbe, v kateri nastaja komunalno odpadna voda, s katero se onesnažuje okolje, zanj pa to okoljsko dajatev izračunava in vplačuje državi izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih voda na območju, kjer leži stavba. Tudi po tej ureditvi je izhodišče za izračun višine plačilne obveznosti vsakega zavezanca za okoljsko dajatev dejanska poraba pitne vode, če pa te ni mogoče ugotoviti (kar je primer tudi takrat, ko povzročitelju odpadnih voda ni zagotovljena voda iz javnega vodovodnega sistema in zato ugotavljanje dejansko porabljene količine vode iz javnega omrežja ni mogoče), pa Uredba določa način izračuna porabe vode oziroma obremenitve. Iz pravnega razlogovanja sodišča prve stopnje tako izhaja tudi pravilen zaključek, da niti po ureditvi, kot je veljala do 18. 12. 2009, niti po pravni ureditvi, ki velja za tem, (posredna ali neposredna) obveznost plačevanja okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalnih odpadnih voda neposrednih povzročiteljev teh voda, ni bila pogojevana z načinom oskrbe le-teh s pitno vodo preko javnega vodovodnega omrežja, ter da ni res, da izvajalci javnih služb odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območjih, kjer neposrednim povzročiteljem komunalnih voda ni zagotovljena tudi oskrba s pitno vodo preko javnih omrežij, ni potrebno opravljati oziroma nuditi nobenih storitev. V okviru izvajanja storitev odvajanja in čiščenja odpadnih voda so dolžni zagotoviti praznjenje greznic, kar so sicer dolžni neposredni povzročitelji odpadnih voda oziroma imetniki greznic opravljati le preko izvajalca javnih služb. Pritožbeni očitki toženca o materialno pravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje glede na po sodišču prve stopnje ugotovljena odločilna dejstva, so tako neutemeljeni. Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje z navedbami pravilne pravne podlage pravilno zaključilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker ti niso bili priglašeni (člen 163/I in II ZPP).