Jedro

Nadalje pri terjatvi, uveljavljani v pobot glede obratovalnih skupnih stroškov, ki jih je toženec plačal za tožnico, ne gre za regresno terjatev, za katero bi veljal krajši triletni zastaralni rok za občasne terjatve, kot zmotno meni tožnica v pritožbi. Solastniki skupno upravljajo s stvarjo in sorazmerno s svojim deležem krijejo stroške vzdrževanja in obratovanja (68. člen SPZ). Plačilo teh stroškov za drugega solastnika šteje za izpolnitev zakonske obveznosti namesto njega, kar pomeni, da ima solastnik verzijski zahtevek zaradi neupravičene obogatitve (197. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Krajši zastaralni rok se nanaša le na razmerje med dobaviteljem (električne energije, storitve odvoza smeti) in uporabnikom (355. člen OZ), ne pa tudi na razmerje med tožencem in tožnico glede verzijskega zahtevka, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 112,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 118,02 EUR (II. točka izreka) in odločilo, da se terjatvi pobotata (III. točka izreka), ter tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v presežku (IV. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (V. točka izreka).

2.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v pravočasni pritožbi nasprotuje časovni omejitvi plačila uporabnine šele od leta 2021 naprej, saj meni, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) ves čas, tudi za čas prejšnje lastnice, vedela, da obdeluje del zemljišča, ki ni njen. Morebiten dogovor glede uporabe s prejšnjo lastnico tožnice ne zavezuje. Že leta 2015 je posadila drevo in drugo rastlinje, ki ga je toženec pokosil. Tožnica se je ravnanju toženca uprla ustno in pisno ter ni privolila v svoje prikrajšanje. Vseh dopisov tožencu ni shranila. Toženec je tudi potem, ko je prišla tožnica kot nova lastnica, še naprej uporabljal njen del zemljišča, za kar bi moral plačevati uporabnino. Toženec je zavestno uporabljal tožničino zemljišče brezplačno. Tožnica meni, da je bilo kršeno načelo vestnosti in poštenja, načelo enakosti in pravičnosti. Meni, da je terjatev glede povrnitve obratovalnih stroškov, ki jo je uveljavljal toženec, regresna in ne verzijska terjatev, zato bi bilo pravilno uporabiti triletni zastaralni rok za občasne terjatve in ne splošnega petletnega, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Meni tudi, da ne gre za istovrstne terjatve, ki bi jih bilo dopustno pobotati. Tožnica z drugima dvema solastnikoma ni sklenila dogovora glede delitve obratovalnih stroškov. Sodišče prve stopnje je prekoračilo načelo dispozitivnosti, ker je upoštevalo, da je obstajal dogovor, da so deleži solastnikov glede skupnih stroškov enaki. Toženec nikoli tožnice o obratovalnih stroških ni obvestil, zato je pobotni ugovor za tožnico presenečenje. Navaja kršitev ustavne pravice do enakega sodnega varstva pravic in ustavne pravice do sodnega varstva. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ker ni postavilo drugega izvedenca in opravilo ogleda, ampak je upoštevalo, da je tožnica sama izmerila dimenzije vrta, izvedenec pa si je zemljišče le ogledal, ničesar pa izmeril. Meni, da cena, ki jo je upošteval postavljeni izvedenec, ni tržna cena. Tožnica predlaga razveljavitev sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus ni pokazal kršitev, podani pa tudi nista zatrjevani postopkovni kršitvi nepravilne zavrnitve izvedbe dokazov z novim izvedencem in ogledom.

6.Sodišče druge stopnje soglaša z zavrnitvijo nadaljnjega dokazovanja z (novim) izvedencem in z ogledom. Med strankama površina zemljišča ni bila sporna Potem, ko je tožnica sama podala navedbe o površini zemljišča, le-ta med strankama ni bila več sporna. Nespornih dejstev sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Potemtakem tožnici z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni bila kršena pravica do izjave. Na posplošene očitke glede kršitve ustavne pravice do sodnega varstva pa sodišče druge stopnje ne more odgovoriti.

7.Tožnica neutemeljeno nasprotuje časovni omejitvi obdobja uporabnine za dvoriščno stran parcele, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo šele od leta 2021. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na edini dopis, ki ga je tožnica predložila, ta pa izvira iz leta 2021. Za predhodno obdobje tožnica ni uspela dokazati, da je uporabi s strani toženca nasprotovala, čeprav je bilo na njej dokazno breme. Tožnica izhaja iz nepravilnega stališča, da je toženec uporabljal tujo stvar, za kar naj ne bi imel pravice. Tožnica spregleda zakonski režim, po katerem ima vsak solastnik pravico, da uporablja stvar v solastnini v celoti v skladu s svojim solastniškim deležem (prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Tožnica nepravilno izhaja iz prepričanja, da je bila uporaba dvoriščne strani razdeljena, čeprav je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da temu ni bilo tako. Že tožnica sama v pritožbi trdi, da ni bilo nobenega dogovora in komunikacije med solastniki. Za razmerje med solastniki je bilo bistveno, da se je tožnica šele z dopisom leta 2021 obrnila na toženca, da ta prekomerno uporablja stvar (kosi travo) v obsegu, ki omejuje tožnico pri uporabi stvari. Tako ni šlo za zavestno uporabo tujega zemljišča vse od leta 2015, kot meni tožnica, ampak za solastnikovo uporabo solastne stvari, ki ji toženka do leta 2021 ni nasprotovala.

8.Posplošeno pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni izvedenskega mnenja glede višine uporabnine ne more biti uspešno. Na golo pritožbeno zatrjevanje, da višina ne ustreza tržni ceni, in da izvedenec ni upošteval vseh pomembnih vprašanj, ne da bi tožnica te pritožbene očitke konkretizirala, sodišče druge stopnje ne more odgovoriti.

9.Tudi pritožbeno uveljavljanje kršitev načel vestnosti in poštenja ter pravičnosti je presplošno. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na zakonska pravila o neupravičeni obogatitvi, ki navedena načela konkretizirajo.

10.Nadalje pri terjatvi, uveljavljani v pobot glede obratovalnih skupnih stroškov, ki jih je toženec plačal za tožnico, ne gre za regresno terjatev, za katero bi veljal krajši triletni zastaralni rok za občasne terjatve, kot zmotno meni tožnica v pritožbi. Solastniki skupno upravljajo s stvarjo in sorazmerno s svojim deležem krijejo stroške vzdrževanja in obratovanja (68. člen SPZ). Plačilo teh stroškov za drugega solastnika šteje za izpolnitev zakonske obveznosti namesto njega, kar pomeni, da ima solastnik verzijski zahtevek zaradi neupravičene obogatitve (197. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Krajši zastaralni rok se nanaša le na razmerje med dobaviteljem (električne energije, storitve odvoza smeti) in uporabnikom (355. člen OZ), ne pa tudi na razmerje med tožencem in tožnico glede verzijskega zahtevka, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

11.Tožnica tudi neutemeljeno nasprotuje pobotnemu ugovoru toženca iz razloga, da s skupnimi stroški ni bila seznanjena in jih ni dolžna plačati. Kot je bilo obrazloženo, gre za zakonsko obveznost, ki jo mora izpolniti, ne da bi jo kdo moral k temu posebej pozivati.

12.Tožnica tudi neutemeljeno nasprotuje upoštevanemu načinu delitve skupnih obratovalnih stroškov. Sodišče prve stopnje je glede skupnega stroška elektrike upoštevalo tožničin solastniški delež 2/10 v skladu z določilom 68. člena SPZ (33. točka obrazložitve), pri odvozu smeti pa okoliščino, da sta imela tožnica in toženec skupni zabojnik, tretja preostala solastnica pa svoj zabojnik, zato je razdelilo strošek, ki ga je plačal toženec le med tožnico in toženca (34. točka obrazložitve). Tožnica sama v pritožbi zatrjuje, da dogovora o delitvi med solastniki ni bilo. S tem, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo zakonski način delitve obratovalnih stroškov, ni kršilo načela dispozitivnosti, kot zmotno meni tožnica, saj je glede na ugotovljeno dejansko podlago le uporabilo materialno pravo, ki ga sodišče vedno uporabi po uradni dolžnosti.

13.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14.Tožnica, ki ni uspela s pritožbo, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj ni bistveno prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 66, 66/1, 68 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 197, 346, 355

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.