Jedro

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč je razvidno, da je sodišče izrecno ugotovilo, da je tožnica delovno razmerje sklenilo s poslovodjem gostilne, da ji je poslovodja delovno razmerje tudi odpovedal in da spada med posle vodenja tudi sklepanje in odpovedovanje pogodb o zaposlitvi. S takimi ugotovitvami soglaša tudi revizijsko sodišče, saj je tudi iz listin v spisu razvidno, da je poslovodja gostilne pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in pri njeni odpovedi vedno odločal v imenu tožene stranke, tako da je pravno formalno samo tožena stranka delovno razmerje s tožnico sklenila in ga tudi odpovedala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 16.3.1991 spremenilo v delu, kjer je navedeno trajanje odpovednega roka in datum prenehanja delovnega razmerja tako, da je odločilo, da je tožnici začel teči odpovedni rok šestih mesecev 2.5.1991 in ji je delovno razmerje prenehalo 2.11.1991, da ji je tožena stranka dolžna izplačati za čas od 16.4.1991 do 2.11.1991 nadomestilo plače, obračunati davke in prispevke plače za ta čas, ji izplačati regres za letni dopust za leto 1991 in ji ta čas vpisati v delovno knjižico. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da o prenehanju delovnega razmerja ni odločal pristojni organ tožene stranke, da v sklepu o odpovedi delovnega razmerja ni bilo obrazloženega razloga odpovedi, da sodišče ni ugotavljalo števila zaposlenih pri toženi stranki, da ni ugotavljalo, če je postalo tožničino delo nepotrebno za več kot šest mesecev in da je šele sodišče ugotovilo razlog prenehanja delovnega razmerja. Predlagala je, da sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnjenem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljala nepopolno, saj formalno ni navajala, za katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka gre. Ker pa je vsebinsko navajala, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejstvo, da je bilo delo tožnice nepotrebno vsaj šest mesecev, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v sodbi na strani 7 izrecno ugotovilo, da je šlo za trajno prenehanje potreb po delu tožnice kot kuharice. Ker je v tej ugotovitvi smiselno že zajeta tudi ugotovitev, da je šlo za delo, ki je postalo nepotrebno dalj časa kot šest mesecev, dejstva, kot mu to očita revizija, sodišče druge stopnje ni ugotavljalo samo. To pomeni, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče druge stopnje ni zagrešilo.

Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno po nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, predvsem določbe III. poglavja zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč je razvidno, da je sodišče izrecno ugotovilo, da je tožnica delovno razmerje sklenilo s poslovodjem gostilne, da ji je poslovodja delovno razmerje tudi odpovedal in da spada med posle vodenja tudi sklepanje in odpovedovanje pogodb o zaposlitvi. S takimi ugotovitvami soglaša tudi revizijsko sodišče, saj je tudi iz listin v spisu razvidno, da je poslovodja gostilne pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in pri njeni odpovedi vedno odločal v imenu tožene stranke, tako da je pravno formalno samo tožena stranka delovno razmerje s tožnico sklenila in ga tudi odpovedala. Zato očitki o nepristojnem organu tožene stranke, pri čemer je treba upoštevati, da je bila ta samostojna podjetnica, niso utemeljeni. Neutemeljeni so tudi očitki v reviziji, da sodišče ni ugotovilo števila zaposlenih pri toženi stranki, kar naj bi bilo potrebno pri odločitvi o tem, ali bi moral biti pripravljen program reševanja presežnih delavcev. Sodišče je v nasprotju z revizijskimi zatrjevanji izrecno ugotavljalo število zaposlenih pri toženi stranki v letih od 1.1.1990 do 1993. Zato po mnenju revizijskega sodišča ni sporno odločanje po 36.i členu ZDR (kar sodišču očita revizija), kjer je določeno, da se določbe drugega odstavka 34. in 35. člena ZDR ne uporabljajo v organizacijah, ki zaposlujejo manj kot 10 delavcev. Neutemeljena je tudi revizijska graja, da je sodišče samo našlo razlog prenehanja delovnega razmerja. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja izhaja, da je razlog za prenehanje delovnega razmerja zmanjšan obseg dela. To pomeni, da je bil razlog prenehanja jasen ves čas, odkar je tožnica dobila sklep o prenehanju delovnega razmerja. Kasnejša navajanja drugih odpovednih razlogov niso bila prepričljiva in jih sodišče ni sprejelo.

Revizijsko sodišče zato soglaša s pravnim stališčem obeh nižjih sodišč in sta zato sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi revidentkin tožbeni zahtevek zavrnili.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.