Jedro

Kršitev, tako imenovana protispisnost, je podana takrat, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Nasprotje med trditvami obtožbe in vsebino izpovedb prič takšne kršitve ne more predstavljati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je R. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo kazen šest mesecev zapora, oškodovanemu B. K. je prisodilo njegov premoženjskopravni zahtevek v višini 1.781 EUR, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik v obrazložitvi zahteve kot procesno kršitev, ki je vplivala na zakonitost sodbe, zatrjuje, da je sodišče prve stopnje brez potrebnega strokovnega znanja nadomestilo mnenje dr. D. K., sodnega izvedenca za preiskave rokopisov in dokumentov s svojim mnenjem, kar po mnenju vložnika potrjuje dvom o nepristranskosti sodišča. Vložnik nadalje zatrjuje, da je podana kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ker je sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje N. H., administratorke pri odvetniku Z. C. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana, ker je oškodovani B. K. „v nasprotju z obtožbo, ki je temeljila na njegovi navedbi, dne 7. 1. 2014 govoril o svojem očetu A. K., o njegovem napačno navedenem datumu rojstva, ter ostalem, vse v zvezi s svojim očetom“. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da je vložnik očitno namenoma prezrl, da sodišče prve stopnje ni nadomestilo mnenja izvedenca s svojim lastnim ampak ga je zgolj interpretiralo. Vrhovni državni tožilec ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje kot nosilni razlog za svojo odločitev upoštevali lažno navedbo na dokumentu, da je obdolženec odvetnik, zaposlen v odvetniški družbi, in lažno navedbo, da sploh poteka kakšen dedni postopek, na podlagi katerega bo oškodovanec dobil kupnino. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da sodišču tudi ni mogoče očitati, da je neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje administratorke odvetnika Z. C. in da protispisnost, ki jo uveljavlja vložnik, ni podana.

4. V izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, obsojenec utemeljuje svoj ugovor iz zahteve, da je sodišče prve stopnje nedopustno nadomestilo mnenje grafologa s svojim mnenjem.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenca je očitno neutemeljena. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana zaradi nasprotja med tem, kar je bilo navedeno v obtožbi in med izpovedbo priče B. K. Ne glede na to, ali je zatrjevano nasprotje res podano ali ne, to ne more predstavljati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšna kršitev, tako imenovana protispisnost, je podana takrat, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Nasprotje med trditvami obtožbe in vsebino izpovedb prič takšne kršitve ne more predstavljati, kot že rečeno, tudi če je res podano.

6. Obsojenec je šele v pritožbi pričel zatrjevati, da bi administratorka v odvetniški pisarni odvetnika Z. C., N. H., lahko potrdila, da je bil denar oškodovancu, s katerim je ta plačal neobstoječ dolg, vrnjen. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi v točki 9 prepričljivo utemeljilo, zakaj razlaga obsojenca, iz kakšnega razloga je prejel od oškodovanca denar, ki naj bi ga tudi vrnil, ni sprejemljiva. Vrhovno sodišče sprejema oceno sodišča druge stopnje, da obsojenec s pritožbenim zatrjevanjem ni izkazal ustrezne verjetnosti, da bi izvedba dokaza, predlaganega šele v pritožbi, lahko potrdila njegov zagovor. Uveljavljana kršitev pravic obrambe, ker sodišče ni sprejelo dokaza, predlaganega v pritožbi, zato ni podana.

7. Kršitve, storjene s tem, ker naj bi sodišče prve stopnje mnenje izvedenca grafološke stroke nadomestilo s svojim mnenjem, obsojenec v pritožbi ni uveljavljal, zato Vrhovno sodišče v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP ugotavlja, da uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi bila v zvezi s tem podana, ni dovoljeno in njenega obstoja zato ni ugotavljalo.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik, zato je zahtevo za varstvo skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse v zvezi s postopkom z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi prvega odstavka 95. v zvezi 98.a členom ZKP.