Jedro

V tej fazi postopka verjetnost terjatve tožnice ni izkazana. Iz navedb v tožbi in predloženih listin k tožbi in začasni odredbi ni razvidno, da tožena stranka postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ne bi speljala skladno z določili ZDR-1. Stvar nadaljnjega kontradiktornega dokaznega postopka je, ali bo tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tudi dokazala, da je tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenih razlogov. V skladu s prvim odstavkom 270. člena ZIZ je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Tožnica tega temeljnega pogoja ni izkazala, zato njen predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 20. 10. 2014 do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi; da je tožena stranka dolžna tožnici od dneva izdaje začasne odredbe dalje plačevati nadomestilo plače v višini 3.088,50 EUR, od teh mesečnih zneskov v korist tožnice obračunati in izplačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem sodnem postopku; da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, primarno da spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi in podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da je sodišču prve stopnje predlagala izdajo začasne odredbe zaradi ohranitve svoje zaposlitve do zaključka predmetnega postopka in svoj predlog podkrepila s številnimi dokazi in navedbami, ki izkazujejo neutemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bilo povsem nezakonito odpovedano delovno razmerje zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža, porodniškega dopusta in ponovne načrtovane nosečnosti, kar vse izhaja iz priloženih dokazov in odločb Centra za socialno delo in ZZZS. V konkretnem primeru je tožnica dokazala, da njena terjatev obstoji. Motiv in razlog pri toženki je bil bolniški stalež in načrtovana nosečnost z novim partnerjem, kar vse je tožnica v predlogu tudi posebej poudarila. Ti razlogi so toženko vodili v načrtovanje postopka odpovedi delovnega razmerja tožnici, in v umetno ustvarjen razlog reorganizacije oziroma domnevnega upada poslovanja. Tožnica se je namreč svojim kolegicam in kolegom v službi zaupala in povedala, da ponovno načrtuje nosečnost z novim partnerjem, zato je to dejstvo bilo delodajalcu veliko pred podajo odpovedi znano, kar ga je tudi vodilo k odločitvi, da se je mora znebiti, saj bo spet ponovno na porodniškem dopustu. Odsotnost z dela zaradi bolezni in starševstva je neutemeljen odpovedni razlog po določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ukinitev delovnega mesta in prerazporeditev je zgolj posledica motiva odsotnosti zaradi bolezni in starševstva. Prav tako ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni dovolj natančno izkazala nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljive škode. Tožnici bo nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, ki se kaže v poslabšanju njenega zdravja in izgubi vira dohodka, ki je nujen za njeno eksistenco in eksistenco njene družine. Je mati, slabega zdravstvenega stanja, materino stanje je zaradi izgube zaposlitve povsem porušeno, saj ne ve, kako bo lahko preživljala svojega otroka in sebe. Tožnica se zdravi pri številnih zdravnikih specialistih zaradi slabega zdravstvenega stanja. Odpoved delovnega razmerja jo je popolnoma zrušila in v kolikor začasni odredbi ne bo ugodeno, se bo njeno zdravstveno stanje tako hudo poslabšalo, da ne bo pridobitno sposobna za delo. S predlagano začasno odredbo pa bi tožena stranka utrpela le neznatno škodo, ki se ne more primerjati s škodo, ki tožnici nastaja in bo še nastajala na njenem zdravju, saj je tožena stranka stabilno in uspešno podjetje s številnimi zaposlenimi in nadpovprečnim dobičkom. Načrtovanje nosečnosti in težke zdravstvene razmere pri tožnici so nedvomno razlog za nastanek težke in nenadomestljive škode. Izguba zaposlitve v času, ko načrtuje nosečnost in je na bolniškem staležu, je izjemno negativno vplivala na njeno zdravje, načrtovanje nosečnosti in na zmožnost ponovne zanositve. Zaradi izjemnega in hudega stresa je sedaj njeno zdravstveno stanje tako ogroženo, da ni zmožna ponovne umetne oploditve. Zaradi težav z nosečnostjo pa je skrhan tudi njen zakon. Tudi finančne težave in situacija, ki jo je tožnica opisala je zanjo življenjskega pomena, zdravljenje težav z nosečnostjo, umetno oploditev, zdravila, so izjemno draga in presegajo njene prihodke, zato jih po izgubi dohodka ne bo zmogla, to pa zanjo pomeni nezmožnost načrtovanje družine, ki je ustavna pravica vsakega posameznika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke (pravilno tožeče stranke) zavrže oziroma, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ).

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji oziroma, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (272. člen ZIZ). Poleg verjetne izkazanosti terjatve pa mora upnik za uspeh v postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so opredeljene v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v dosedanjem postopku ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da je sporna redna odpoved iz poslovnih razlogov nezakonita zato, ker se odpoved glasi na nepravilni priimek delavke in ji je bila odpoved zato napačno vročena ter da je tožena stranka kršila zakonska določila, ki določajo, da se zaradi bolezni, bolniškega staleža, nosečnosti, načrtovanja družine, ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da so navedbe tožnice glede napake v imenu sicer utemeljene, saj je iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je bila le-ta naslovljena na A.A. in ne na A.B. in pri tem pravilno zaključilo, da gre za manjšo pravopisno napako. Zgolj zamenjava dveh črk ni v ničemer vplivala na zakonitost vročanja, saj je tožnica sama v tožbi navedla, da je odpoved prejela dne 21. 10. 2014, torej kljub napačno zapisanemu imenu.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved podala v pravilni obliki, da je podrobno obrazložila odpovedni razlog, v odpovedi tudi ustrezno obvestila tožnico o pravnem varstvu, o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in o obveznostih prijave v evidenco iskalcev zaposlitve.

Skladno s 115. členom ZDR-1 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kršila navedene določbe, saj tožnica ne v tožbi, ne v pritožbi ne zatrjuje nosečnosti, prav tako tudi ni bila na starševskem dopustu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnica tudi v pritožbi zgolj navaja, da načrtuje povečanje družine v prihodnosti, kar pa ne pomeni, da je tožena stranka kršila zakonska določila, ki se nanašajo na varovanje pred odpovedjo zaradi starševstva, ko je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Tožnica je bila v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2014 od dne 24. 3. 2014 v bolniškem staležu, ki je bil tožnici odobren tudi po prejeti redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in sicer do dne 25. 11. 2014. ZDR-1 v tretjem odstavku 116. člena določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Navedeno določilo delodajalcu ne prepoveduje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času bolniškega staleža, le delovno razmerje torej preneha kasneje. Tožena stranka tako ni ravnala nezakonito, ko je tožnici v času bolniškega staleža podala redno odpoved iz poslovnih razlogov. Tožnici bo delovno razmerje zgolj prenehalo kasneje, in sicer, ko se bo vrnila na delo oziroma bi se morala vrniti na delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost terjatve tožnice še ni izkazana. Iz navedb v tožbi in predloženih listin k tožbi in začasni odredbi ni razvidno, da tožena stranka postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ne bi speljala skladno z določili ZDR-1. Stvar nadaljnjega kontradiktornega dokaznega postopka je, ali bo tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tudi dokazala, da je tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenih razlogov. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da se o začasni odredbi odloča hitro in na podlagi nižjega dokaznega standarda, to je dokaznega stanja verjetnosti. Iz listin, ki jih je tožnica priložila k tožbi in začasni odredbi, glede na navedeno, ni mogoče še zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje bo vse ugovore tožnice razčistilo v okviru dokaznega postopka in odločanja o glavni stvari, saj ni namen začasne odredbe vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka, kar je vse predmet pravdnega postopka.

Kadar sodišče prve stopnje ugotovi, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev ni izpolnjen, ni dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso odločilnega pomena in jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).