Jedro

Nobenega dvoma ni, da je tako v prvem, kot tudi sedaj v drugem primeru, tožnik prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdni zadevi zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve preživnine in stikov, torej v istovrstni zadevi. Tožena stranka je le na podlagi te ugotovitve sprejela zaključek, da sta zadevi isti in da je do umika prve tožbe prišlo zaradi razlogov na strani tožnika kot prosilca za brezplačno pravno pomoč. Tožnik takemu zaključku nasprotuje, saj navaja, da je do umika prve tožbe prišlo zaradi pobude centra za socialno delo (torej ne iz razlogov na njegovi strani), da bi zaradi interesa otroka ohranil zakon, kar pa se je izkazalo, da ni dobra rešitev. Sodišče ugotavlja, da iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožena stranka te zatrjevane okoliščine preverjala niti se do tega v izpodbijani odločbi ni opredelila, torej ni ocenila ali sta prva zadeva, ko je bila tožba umaknjena in sedanja pravdna zadeva isti v dejanskem smislu, kot tudi ne ocenila razlogov za umik tožbe in smiselno zatrjevanih spremenjenih okoliščin na strani tožnika.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 323/2015 z dne 15. 12. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve preživnine in stikov. Tožena stranka je namreč ugotovila, da se je pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. IV P 241/2013 že vodil pravdni postopek med tožnikom in tedanjo nasprotno stranko po tožbi, oziroma nasprotni tožbi in to prav tako zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve preživnine in stikov. Dne 7. 1. 2014 je sodišče postopek v tej zadevi ustavilo, saj sta tožnik in nasprotna stranka v tem postopku umaknila tožbi, tožnik dne 10. 12. 2013. Ker 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa, da se prosilcu brezplačna pravna pomoč ne dodeli, če se ugotovi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilca za brezplačno pravno pomoč, je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

2. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo in navajal, da sodišče ni pravilno upoštevalo določbe 24. člena ZBPP. Tožnik sicer soglaša, da je potrebno preprečiti vsako zlorabo instituta brezplačne pravne pomoči, prepričan pa je tudi, da v primeru zakonskih sporov, ki vključujejo odločanje o usodi mladoletnih otrok, umika tožbe, do katerega pride zaradi interesov otroka po opravljenem svetovalnem razgovoru zakoncev na pristojnem centru za socialno delo, ni mogoče šteti za umik iz razlogov, ki so na strani prosilca za brezplačno pravno pomoč. Tožnik je namreč tožbo umaknil zato, ker je tožena stranka v pravdnem postopku po vložitvi tožbe in svetovalnem razgovoru obljubila spremembo v svojem ravnanju in spremembo tudi v ravnanju do otroka. Tožnik je zato sledil napotkom centra za socialno delo in skušal v korist otroka vztrajati v zakonski zvezi, zato pa tudi umaknil tožbo. Ker pa po umiku tožbe do sprememb ni prišlo, je prepričan, da vztrajanje v zakonski zvezi ni več v interesu otroka in je zato zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze, dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve preživnine in stikov. Stališče tožene stranke, da zato ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, lahko vodi do nepopravljivih posledic pri razvoju otroka, kar pa vsekakor ni namen določbe 24. člena ZBPP. Zato tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi ter ji zadeva vrne v ponovni postopek, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ocenila, da ta ni utemeljena. Navajala je, da je odločitev glede umika tožbe vedno odločitev tožnika, ki ima določene pravne posledice. Četudi je tožnik ravnal v dobri veri in prepričanju, da ravna v interesu otroka, gre za njegovo subjektivno odločitev, ki se je izkazala za napačno in je že kmalu po umiku tožbe znova zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik sicer svoje ravnanje utemeljuje s koristjo za otroka, vendar pa velja poudariti, da je dolžnost sodišča, da v postopkih po tožbah za razvezo za zakonske zveze in ureditev razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti stori vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. V takih sporih zato sodišče ni vezano za postavljene zahtevke, pač pa lahko o tem odloči celo brez postavljenega zahtevka in glede varstva otrok ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale. Ocena tožnika, kako bodo otrokovi interesi najbolje zavarovani, zatorej po mnenju tožene stranke ne more biti razlog, ki bi umik tožbe izvzel iz načela, ki ga ureja 24. člen ZBPP.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo četrtega odstavka 24. člena ZBPP. Ta določa, da se prosilcu brezplačna pravna pomoč ne dodeli, če se ugotovi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilca za brezplačno pravno pomoč. Med strankama ni sporno, da se je pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. IV P 241/2013 že vodil pravdni postopek med tožnikom in tedanjo toženo stranko po tožbi, oziroma nasprotni tožbi, zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve preživnine in stikov. Prav tako med strankama ni sporno, da je v tej zadevi sodišče postopek ustavilo, saj sta obe pravdni stranki tožbi umaknila, kot tudi ni sporno, da tožnik ponovno prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v istovrstnem postopku, torej pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve preživnine in stikov. Sporno pa je ali je bila prva tožba umaknjena iz razlogov, ki so na strani tožnika. Tožnik namreč zatrjuje, da je do umika prve tožbe prišlo zaradi pobude centra za socialno delo in torej ne razlogov, ki bi bili na njegovi strani, nova tožba pa le posledica neizpolnjevanja zavez, ki jih je tožena stranka v pravdni zadevi dala na pobudo centra za socialno delo.

6. Sodišče meni, da je za uporabo določbe četrtega odstavka 24. člena ZBPP bistvena presoja ali je prošnja prosilca za brezplačno pravno pomoč vložena v isti zadevi ali ne. Tako stališče je Upravno sodišče RS že zavzelo v sodbah opr. št. I U 1714/2010 z dne 16. 2. 2011 in opr. št. I U 291/2015 z dne 7. 4. 2015. Nobenega dvoma ni, da je tako v prvem, kot tudi sedaj v drugem primeru, tožnik prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdni zadevi zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve preživnine in stikov, torej v istovrstni zadevi. Tožena stranka je le na podlagi te ugotovitve sprejela zaključek, da sta zadevi isti in da je do umika prve tožbe prišlo zaradi razlogov na strani tožnika, kot prosilca za brezplačno pravno pomoč. Tožnik takemu zaključku nasprotuje, saj navaja, da je do umika prve tožbe prišlo zaradi pobude centra za socialno delo (torej ne iz razlogov na njegovi strani), da bi zaradi interesa otroka ohranil zakon, kar pa se je izkazalo, da ni dobra rešitev. Sodišče ugotavlja, da iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožena stranka te zatrjevane okoliščine preverjala niti se do tega v izpodbijani odločbi ni opredelila, torej ni ocenila ali sta prva zadeva, ko je bila tožba umaknjena in sedanja pravdna zadeva isti v dejanskem smislu, kot tudi ne ocenila razlogov za umik tožbe in smiselno zatrjevanih spremenjenih okoliščin na strani tožnika. Sodišče torej ugotavlja, da tožena stranka dejanskega stanja, ki je relevantno za uporabo določbe četrtega odstavka 24. člena ZBPP, v obravnavani zadevi ni popolno ugotovila.

7. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II izreka:

8. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.