Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ne da bi jo predhodno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in ne da bi ji omogočila zagovor, ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka tožnici dne 8. 4. 2009 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in je ta odpoved pogodbe o zaposlitvi brez pravnega učinka in se razveljavi (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati vse še neizplačane in že zapadle plače, to je od 7. 5. 2009 do 1. 7. 2009, pri čemer znaša mesečni bruto znesek 589,19 EUR, kakor tudi pripadajoče dodatke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto plače z dodatki in sicer, od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače z dodatki, to je od 18-tega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter od posameznih zapadlih mesečnih bruto plač obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, v 15-ih dneh, pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico prijaviti v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter plačati pripadajoče davke in prispevke za čas od 7. 5. 2009 do 1. 7. 2009, v 15-ih dneh pod izvršbo (3. a točka izreka). V presežku, to je za vtoževano prijavo v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter na plačilo pripadajočih davkov in prispevkov za čas od 8. 4. 2009 do 7. 5. 2009 in za vpis delovne dobe v delovno knjižico od 8. 4. 2009 do 1. 7. 2009, je tožbeni zahtevek zavrnilo (3.b točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici, ob upoštevanju 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 1.178,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2009 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo (4.a točka izreka). V presežku, to je za znesek 321,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor tudi za zakonske zamudne obresti od zneska 1. 178,38 EUR za čas od 8. 4. 2009 do 17. 11. 2009, je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 446,64 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (5. a točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače glede teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, je zavrnilo (5. b točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v delu, s katerim je sodišče zavrnilo tožničin nadaljnji zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov v višini 1.308,67 EUR zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev o stroških postopka spremeni tako, da tožnici prizna še nadaljnje stroške v višini 1.308,67 EUR. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni priznalo nagrade za narok za vse štiri naroke. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj stranki ni priznalo nagrade po tarifni števili 2200 iz Zakona o odvetniški tarifi, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki tožnici ni priznalo stroškov kilometrine za pooblaščenca za prihod na obravnave, ker bi tožnica lahko pooblastila odvetnika iz Brežic. S tem je poseglo v pravico pravdnih strank, da si svobodno izbirajo pooblaščenca. Stroški so nastali izključno zaradi ravnanja tožene stranke, zato stroški odvetnika, ki temeljijo na legitimni odločitvi tožnice, bremenijo toženo stranko. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer v laični pritožbi smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP, in sicer zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže (pravilno: da tožbeni zahtevek zavrne). V pritožbi izpostavlja, da je tožnica v tožbi napačno navedla ime vodje proizvodnje, ki naj bi ji odobrila odsotnost z dela, pri čemer je navajala, da gre za T.G. oziroma T.G., ki pa pri toženi stranki nikoli ni bila zaposlena. Zato tožena stranka ne more dokazati, da je imenovana dovolila tožnici izostanek z dela. Tožnica do sedaj ni opravičila izostanka z dela za april 2009, čeprav je dobila plačilo, kot da bi delala. ZDR ne prepoveduje internih in neformalnih dokumentov izdanim delavcem in ne predpisuje oblik in vrst dokumentov, katere lahko delodajalec izda delavcu.

Pritožbi nista utemeljeni.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbama, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke: Po določbi 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Po 2. odstavku 83. člena ZDR pa mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 8. 4. 2009 (priloga B3), ne da bi pred tem tožnico pisno opozorila na kršitev delovnih obveznosti ali da bi ji omogočila zagovor, saj niso obstajali razlogi, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Že zaradi navedenega, torej zaradi formalnih pomanjkljivosti, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati glede vsebine kršitev pogodbenih obveznosti po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR in ugotavljati, ali je tožnica kršila pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, torej ali je dejansko neupravičeno izostala z dela pet zaporednih delovnih dni. Zmotno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da odpoved ni nezakonita, ker da ZDR ne prepoveduje internih in neformalnih dokumentov izdanim delavcem in ne predpisuje oblik in vrst dokumentov, katere lahko delodajalec izda delavcu. Bistveno namreč je, da je tožena stranka tožnici dne 8. 4. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, torej je uporabila institut iz ZDR, zato ne gre za nek neformalen dopis tožnici, kot to zmotno razume pritožba. Zato so tudi nelogične pritožbene navedbe, da je tožena stranka po izdaji odpovedi pričakovala, da bo tožnica takrat dostavila bolniški list in bi bila zadeva urejena, saj je z odpovedjo z dne 8. 4. 2009 (ki je sicer nepravilno poimenovana kot sklep) že odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je enostransko ni več mogla preklicati.

Glede na navedeno torej ni bistveno, ali je tožnica pravilno poimenovala vodjo proizvodnje, saj to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pazilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice: Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) temelji na načelu določanja ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke (prim. predlog prve obravnave ZOdvT - Poročevalec DZ, št. 28/2008). Zato je materialnopravno zmotno zavzemanje tožnice, da se ji za vsak narok , ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, posebej prizna nagrada za narok. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, katere stroške je priznalo kot utemeljene, zato sodbi v tem delu ni mogoče očitati, da je ni mogoče preizkusiti glede stroškov, ki niso bili priznani. Tudi glede nagrade po tarifni številki 2200 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do nje tožnica ni upravičena. Nagrada po tar. št. 2200 - nagrada za posel, je po Odvetniški tarifi predvidena za izvensodna opravila, vključno za sestavo pogodbe. Pooblaščenka tožnice ni izkazala, da bi za tožnico opravila izvensodna opravila, zato do nagrade ni upravičena. Ker je zastopanje v delovnih sporih urejeno v 3. delu tarife (npr. nagrada za postopek po tar. št. 3100, ki je bila tožnici priznana), nagrade po tar. št. 2200 tožnici ni mogoče priznati.

Po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP upošteva sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da stroški kilometrine za prihod pooblaščenke na narok iz Celja v Brežice niso za pravdo nujen strošek, ki bi ga bila tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. S tem sodišče prve stopnje ni poseglo v pravico tožeče stranke, da si svobodno izbere pooblaščenca, le pravilno je ugotovilo, da bi si lahko tožeča stranka izbrala pooblaščenca, katerega stroški za prihod na sodišče bi bili nižji, kar je v skladu z namenom 1. odstavka 155. člena ZPP.

Ker so bili stroški postopka tožnici pravilno odmerjeni, v skladu z ZOdvT, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.