Jedro

Na izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičnino, za katero je vložen denacionalizacijski zahtevek in prepovedi lastninskega preoblikovanja v smislu 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ne morejo vplivati ugovori, da so podane ovire za vrnitev te nepremičnine iz 20., 21. in 25. člena zakona o denacionalizaciji. Ugotavljanje morebitnih ovir za vrnitev bo pomembno za odločanje v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Komiteja za urejanje prostora občine Ljubljana Center z dne 10.2.1993,izdan na podlagi določb 10.do 12.člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l.RS,št.55/92).S tem sklepom o začasni odredbi je bilo tožeči stranki kot zavezancu v postopku denacionalizacije začasno prepovedano razpolaganje z nepremičnino - poslovnim prostorom ... ter prepovedano lastninsko preoblikovanje podjetja v delu,ki se nanaša na navedeno nepremičnino. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja,da so v obravnavanem primeru podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe iz 12.člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - to je,da je dejanska in pravna podlaga za izdajo take začasne odredbe tako po vsebini kot tudi po obsegu verjetno izkazana.V zvezi s pritožbenimi ugovori,da je podan zadržek za vrnitev te nepremičnine iz 20.in 21.člena in zaradi lastnih vlaganj tudi zadržek iz 25.člena zakona o denacionalizaciji,tožena stranka meni,da bo ugotavljanje morebitnih ovir za vrnitev predmetne nepremičnine po določbi 20.člena v povezavi z 21.členom navedenega zakona ter ugotavljanje vrednosti nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja, pomembno za odločanje pri vračanju navedene nepremičnine.

Tožeča stranka v tožbi navaja,da sta prvostopni in drugostopni organ spregledala,da je najprej kot predhodno vprašanje pri odločanju o začasni odredbi rešiti vprašanje pasivne legitimacije.Tožeča stranka meni,da v obravnavanem primeru glede na določbe 20.im 21.člena zakona o denacionalizaciji ne pride v poštev vrnitev premoženja v naravi,pri čemer je upoštevati tudi lastna vlaganja v smislu 25.člena zakona. Upravni organ bi zato moral pred izdajo začasne odredbe pretehtati ugovore,ki jih je tožeča stranka uveljavljala v denacionalizacijskem postopku.Tožeča stranka še navaja,da upravni organ ni ex lege zavezan ,da izda začasno odredbo,temveč jo lahko izda. Pri odločanju, ali bo upravni organ uporabil diskrecijsko pravico ali ne,bi moralo biti vodilo tehtanje interesov obeh strank.Glede na to,da bo tožeča stranka zaradi začasne odredbe utrpela znatno škodo, denacionalizacijski upravičenci pa najverjetneje nepremičnine ne bodo dobili vrnjene,je tožena stranka napačno uporabila določbo 12.člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.Predlaga,da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga,da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeni ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Namen izdaje začasne odredbe v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij je zavarovanje zahtevka za vrnitev premoženja denacionalizacijskega upravičenca.Zavezanec za vrnitev stvari je po določbi 51.člena zakona o denacionalizaciji (ZDen,Ur.l.RS,št.27/91-I in 31/93) pravna oseba, v katere premoženju so stvari,ki se po navedenem zakonu vrnejo upravičencem.Ker je v obravnavanem primeru podržavljena nepremičnina-poslovni prostor ,ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka,nesporno premoženje tožeče stranke oziroma je njen družbeni kapital,je tožeča stranka-in ne Slovenski odškodninski sklad-zavezanec tako po navedeni določbi ZDen kot tudi po določbah 10.do 12.člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur.l.RS, št.55/92). Glede tožbenih ugovorov,ki jih je tožeča stranka uveljavljala tudi v pritožbi,da je podan zadržek za vrnitev predmetnega poslovnega prostora iz 20.in 21.člena ter 25.člena ZDEN,se sodišče strinja s stališčem tožene stranke,da bo ugotavljanje morebitnih ovir po navedenih zakonskih določbah pomembno za odločanje v denacionalizacijskem postopku.Tudi tožbeni ugovor,da je v obravnavanem primeru upravni organ napačno uporabil diskrecijsko pravico,ki mu jo daje določba 12.člena ZLPP, je po presoji sodišča neutemeljen.Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe,da so v obravnavanem primeru podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po 12.členu navedenega zakona.Stališče tožene stranke,da upravni organ ni ex lege dolžan izdati začasne odredbe,ampak jo lahko izda, je sicer pravilno,vendar pa sodišče v tej zvezi ugotavlja,da navedeni zakon določa le pogoje za izdajo začasne odredbe,ne pa tudi kriterijev za uporabo diskrecijske pravice.To pomeni,da mora upravni organ,če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe,glede na diskrecijsko pravico,izhajati iz namena začasne odredbe ter upoštevati koristi,ki jih z izdajo začasne odredbe pridobi denacionalizacijski upravičenec in morebitno škodo,ki jo utrpi zavezanec.Ker je namen začasne odredbe zavarovanje zahtevka za vrnitev premoženja denacionalizacijskega upravičenca,tak zahtevek pa je bil v obravnavanem primeru vložen in ker je po določbi 2.člena ZDEN primarna oblika denacionalizacije vrnitev v naravi, bi bila lahko brez izdaje začasne odredbe vrnitev premoženja v naravi onemogočena. Izdaja začasne odredbe pa ne vpliva na oblike vračanja premoženja v denacionalizacijskem postopku in se torej ne prejudicira oblika vrnitve(vrnitev v last in posest,vrnitev lastninske pravice ali samo lastninskega deleža).Zato sodišče meni,da je upravni organ pravilno uporabil določbo 12.člena ZLPP in diskrecijsko pravico uporabil v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (2.odstavek 4.člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita,tožba pa neutemeljena.Zato je sodišče na podlagi določbe 2.odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrnilo.Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).