Jedro

Delež iz naslova skupnega premoženja mora biti torej konkretiziran in posledično dokazan, če gre za višji delež od zakonsko domnevanega polovičnega

Izrek

I. Pritožba predlagateljice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 1. 2016 potrdi.

II. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 12. 2015 potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 1. 2016 zavrnilo ugovor predlagateljice z dne 12. 1. 2016 zoper plačilni nalog N 192/2014 z dne 24. 12. 2015. 2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23. 12. 2015 zavrnilo predlog v delu, ki se nanaša na osnovna sredstva nasprotnega udeleženca (točka I. izreka), nadalje odločilo, da se gotovina iz naslova preostale kupnine, prejete od prodaje hiše na naslovu O. p., Š. v znesku 30.514,10 EUR, ki se nahaja na fiduciarnem računu notarja, razdruži tako, da predlagateljica prejme 15.257,05 EUR, nasprotni udeleženec pa prav tako 15.257,05 EUR (točka II. izreka), ter da postane predlagateljica po dokončnem odplačilu izključna lastnica osebnega avtomobila Škoda Octavia 1,6/TDI z registrsko številko XX, nasprotni udeleženec pa izključni lastnik osebnega avtomobila Ford S-Max/1,8/TDCi, registrska številka YY (točka III. izreka) ter nazadnje, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka IV. izreka).

3. Zoper sklep z dne 25. 1. 2016 se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov s trditvami, da je bilo skupno premoženje razdruženo po enakih deležih, zato bi morala biti tudi v enakem deležu odmerjena sodna taksa, pri čemer bi morala vsaka od strank plačati polovico zneska, nadalje pa, da je bila sodna taksa odmerjena v previsokem znesku, ter da ima pravico do ugovora zoper vsak plačilni nalog.

4. Zoper sklep z dne 23. 12. 2015 se pritožuje nasprotni udeleženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, v pritožbi pa navaja, da sodišče ni upoštevalo celotnega premoženja strank (da je bil toženec lastnik garsonjere, ki jo je prodal, celotno kupnino pa vložil v nakup hiše v Š., da je posodil predlagateljičinemu očetu 1.000,00 EUR, da ne ve kaj je z različnimi dodatnimi prilivi), in da zahteva del kupnine, ki jo je uredil staršem predlagateljice v višini 25.000,00 EUR, odprto pa ostaja tudi vprašanje nepremičnega premoženja (pravilno premičnega), ki ga je predlagateljica odnesla iz hiše in ga danes uporablja (najmanj v vrednosti 10.000,00 EUR).

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se uporabljajo na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

O pritožbi predlagateljice zoper sklep z dne 25. 1. 2016:

7. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 1. 2016 odločilo, da se ugovor predlagateljice zoper plačilni nalog z dne 24. 12. 2015 zavrne. Ugotovilo je, da je bil predlagateljici izdan plačilni nalog dne 30. 1. 2015 za plačilo sodne takse za predlog, ki je bila na podlagi ugovora predlagateljice s sklepom z dne 13. 5. 2015 določena na znesek 1.497,60 EUR, pri čemer se je plačilo te sodne takse odložilo do izdaje končne odločbe. Sodišče prve stopnje je po izdaji končne odločbe (sklepa) z dne 23. 12. 2015 predlagateljici ponovno poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v navedenem znesku (1.497,60 EUR).

8. Iz navedenega izhaja, da je bilo o višini sodne takse za predlog že pravnomočno odločeno s plačilnim nalogom z dne 30. 1. 2015 v zvezi s sklepom sodišča z dne 13. 5. 2015, pri čemer je navedeni sklep postal pravnomočen dne 4. 6. 2015. 9. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo o plačilu sodne takse za predlog že pravnomočno odločeno, plačilo pa se je le odložilo do izdaje končne odločbe. Ker je bilo v zadevi s sklepom z dne 23. 12. 2015 meritorno odločeno, je sodišče prve stopnje izdalo nov plačilni nalog v višini kot je bila določena s plačilnim nalogom z dne 30. 1. 2015 v zvezi s sklepom o ugovoru z dne 13. 5. 2015, v katerem je bila višina odmerjene sodne takse popravljena iz zneska 1.804,80 EUR na znesek 1.497,60 EUR. Nov plačilni nalog je sestavni del sklepa o ugovoru (tretji odstavek 34.a člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1).

10. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

11. Pritožbena naziranja, da bi morala biti sodna taksa odmerjena v nižjem znesku, predlagateljica pa bi bila dolžna plačati le polovico tega zneska, ker je sodišče odločilo, da polovico premoženja pripada njej, polovico pa nasprotnemu udeležencu, so neutemeljena. Res je sicer, da skupne stroške postopka trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev (na podlagi 126. člena ZNP, ki se v skladu s 130. členom ZNP smiselno uporablja tudi v postopku za delitev skupnega premoženja), vendar pa je treba ločiti med stroški postopka in sodno takso. Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Sodna taksa je izdatek, ki nastane zaradi postopka. Sodna taksa je torej del stroškov postopka. Zavezanec za plačilo sodne takse je tisti, ki predlaga uvedbo postopka (v obravnavanem primeru predlagateljica), taksna obveznost pa nastane ob vložitvi predloga (prvi odstavek 3. člena ZST-1 in 1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Predlagateljica je torej kot taksna zavezanka za plačilo sodne takse za predlog, sodno takso dolžna plačati, ta izdatek pa bi lahko priglasila med stroške postopka.

O pritožbi nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 23. 12. 2015:

12. S sklepom z dne 23. 12. 2015 je sodišče prve stopnje razdružilo skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, pri čemer je pritožbeno sporna le odločitev o delitvi gotovine iz naslova kupnine, prejete od prodaje hiše v Š. v znesku 30.514,10 EUR. Sodišče prve stopnje je odločilo, da prejmeta vsak polovico tega zneska, iz razloga, ker nasprotni udeleženec ni zatrjeval višjega deleža (več kot 1/2) na premoženju, ustvarjenem v zakonski zvezi.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Ker je potrebno pri delitvi skupnega premoženja oziroma razdružitvi le tega izhajati iz določbe 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po kateri se šteje, da sta deleža zakonca na skupnem premoženju enaka, v kolikor zakonca ne dokažeta prispevka v drugačnem deležu, nasprotni udeleženec pa v postopku ni zatrjeval, da bi bil njegov delež večji od polovice (oziroma konkretiziral višino svojega deleža), je pravilno, da je sodišče prve stopnje razdelilo denarni znesek na polovico.

14. V pritožbenem postopku je sporen le znesek delitve, saj nasprotni udeleženec le v tem obsegu izpodbija odločitev sodišča prve stopnje. Nasprotni udeleženec je sicer v postopku na prvi stopnji izpostavil vprašanje obsega skupnega premoženja, vendar pa se do deležev na njem ni posebej opredelil. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je štelo, da je denarni znesek iz naslova kupnine potrebno razdeliti na enake deleže skladno z zakonsko domnevo 59. člena ZZZDR. Tudi ugovori nasprotnega udeleženca v zvezi s premoženjem, ki bi ga naj imel pred skupnim življenjem s predlagateljico, in ki bi bil sicer ugovor posebnega premoženja (izključne lastnine), ni moč šteti kot ugovor višjega deleža na njunem skupnem premoženju. Ugovor posebnega premoženja namreč ne vključuje podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju.(1) Ni torej dovolj posplošen ugovor glede obstoja posebnega premoženja, temveč mora biti posebej zatrjevan in točno določen (višji) delež s strani tistega, ki ga zasleduje. Delež iz naslova skupnega premoženja mora biti torej konkretiziran in posledično dokazan, če gre za višji delež od zakonsko domnevanega polovičnega, česar pa nasprotni udeleženec v tem postopku ni storil. Zaradi tega njegovo pritožbo v smeri smiselno zatrjevanega višjega deleža od zakonsko domnevanega (polovičnega) ni pritožbeno upošteven.

15. V posledici navedenega in ker sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

16. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, saj jih stranki nista priglasili.

Op. št. (1) : VSRS sodba in sklep II Ips 83/2014 z dne 5. 11. 2015.