Jedro

Sporna objava je bila označena kot oglas, podpisala jo je tretje tožena stranka in na koncu je bilo zabeleženo, da gre za promocijsko naročilo. Iz neprerekanih razlogov sodbe izhaja, da je objavo plačala tretje tožena stranka in da vsebine niso sestavili v prvi toženi stranki. Opisane značilnosti torej kažejo na to, da je objava po svoji naravi najbližje oglasu. 50. člen ZMed tako določa, da izdajatelj odgovarja za skladnost oglasa s tem zakonom in s programsko vsebino časopisa. Po tretjem odstavku 47. člena ZMed se med ostalim z oglaševanjem ne sme prizadeti spoštovanja človekovega dostojanstva. Oglas, s katerim bi bilo prizadeto spoštovanje človekovega dostojanstva, bi torej bil v nasprotju z ZMed, kar bi pomenilo, da bi lahko bilo nedopustno tudi ravnanje izdajatelja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je odločeno o zahtevku zoper prvo toženo stranko in v stroškovnem delu ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba tožeče, pritožba tretjetožene stranke pa v celoti, zavrne in se v izpodbijanem, pa ne razveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tretje tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obsodilo tretje toženko na plačilo 4.000 EUR odškodnine iz naslova duševnih bolečin v zvezi z objavo besedila z naslovom Angeli usode, I. del. Višji zahtevek je zavrnilo, zavrnilo je tudi zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko in tožeči stranki naložilo povrnitev njunih stroškov v višini 2.472,56 EUR in 1.854,12 EUR, tretje toženi pa povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 1.020,24 EUR. Pri spornem besedilu gre za oglas, kot tak je bil tudi jasno označen, zato prva tožena stranka z objavo ni ravnala v nasprotju z Zakonom o medijih (ZMed) in kodeksom novinarske etike. Za točnost vsebine oglasa namreč odgovarja naročnik. Tudi ravnanje druge tožene stranke ni protipravno, saj je bilo predmet pogodbe med njo in tretje toženo stranko le grafično oblikovanje oglasnega sporočila, priprava za tisk, posredovanje oglasnega sporočila na medij ter zakup medijskega prostora. Avtor besedila je namreč tretja tožena stranka. Trditve v oglasu so neresnične in zavajajoče, delno gre za obrekovanje, vse skupaj pa presega mejo kriterijev, ki veljajo za javne osebe in predstavlja poseg v tožnikovo osebno integriteto, ki je tudi ustavnopravno varovana. Tožnik je v zvezi s posegom trpel duševne bolečine. Izpolnjeni so vsi pogoji za odškodninsko odgovornost tretje tožene stranke. Primerna odškodnina glede na vse okoliščine primera znaša 4.000 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in tretje tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper celo sodbo, v nadaljevanju pa svojo pritožbo konkretizira le glede zavrnitve zahtevka zoper prvo in drugo toženo stranko in glede stroškov. Navaja, da je sodišče pri presoji protipravnosti ravnanja prve tožene stranke spregledalo, da morajo po 46. členu Zmed imeti oglaševalske vsebine in druge vrste plačanih obvestil, katerih objavo naroči fizična ali pravna oseba, namen pospeševanja pravnega prometa proizvodov, storitev, nepremičnin, pravic ali obveznosti, pridobivanja poslovnih partnerjev, ali ustvarjanja ugleda in dobrega imena v javnosti. V konkretnem primeru tretje in drugotožena stranka teh namenov nista zasledovali, kar pomeni, da ne gre za oglase in prva toženka prispevka s takšno vsebino ne bi smela objaviti. Dejansko gre za tako imenovani hibrid, to je križanca med oglasno in novinarsko obliko sporočanja, kar je po 13. in 14. členu Kodeksa novinarjev Slovenije šteti za nedopustno obliko medijskega sporočanja. Ob upoštevanju sodne prakse (VSL I Cp 1332/98) mora medij zavrniti objavo pisma bralcev, če za nekoga pomeni razžalitev. Konkretni prispevek je bil poleg tega objavljen na peti strani Dnevnika, kjer povprečni bralec ne pričakuje oglasnih vsebin, na isti strani so bili v rubriki „v ospredju“ objavljeni aktualni družbeno političnimi prispevki. Že sama uvrstitev prispevka v rubriko je povprečnega bralca napeljevala, da ima opravka z novinarsko vsebino. Kot takega so prispevek dojele tudi zaslišane priče. Ravnanje prve toženke je bilo protipravno, v nasprotju s 47. členom ZMed, zato je podana njena odškodninska odgovornost. Napačen je tudi zaključek, da je prvo tožena stranka ravnala v skladu s svojimi splošnimi pogoji. Prva toženka se ne more razbremeniti s sklicevanjem na svoje splošne pogoje, saj ti veljajo med naročnikom in medijem in ne zavezujejo tožeče stranke in bralcev. Sodišče za zavrnitev zahtevka ne navede nobenih prepričljivih dokazov, zato sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti, saj sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako se ne da preizkusiti zaključka sodišča, da se je oglas povsem jasno prepoznal in ločil od drugih programskih vsebin. Po mnenju pritožbe sodišče za tak zaključek nima potrebnih znanj, ampak bi bilo na to vprašanje mogoče odgovoriti le na podlagi raziskave javnega mnenja oziroma z zaslišanjem prič. Poleg tega je zaključek tudi v nasprotju z zaključkom, da je bil zapis za bralca zavajujoč in je ustvarjal napačen vtis o tožniku. Celo sam odgovorni urednik povedal, da v mediju ni nikjer legende, ki bi bralcu dala vedeti, kdaj gre za oglas. Dejansko je šlo za šolski primer hibrida, ki bi ga tožena stranka kot profesionalec morala zaznati in oglasno sporočilo zavrniti. Drugačni zaključki sodišča niso obrazloženi. Celo če bi držalo, da gre za promocijski oglas, pa bi morala tožena stranka ob koliziji pravice do obveščenosti in pravice do zasebnosti zadevo pretehtati kot profesionalec in objavo oglasa zaradi prehudega posega v zasebnost pritožnika zavrniti. Sodba o tem sploh nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Pravno zmoten je tudi zaključek, da ni odgovorna drugo tožena stranka. Zakoniti zastopnik tretje tožene stranke je zaslišan na obravnavi izpovedal, da ne ve, kdo je napisal sporni prispevek niti kako je prišel do časopisa D., torej sodišče kljub predlaganim dokazom ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja glede odgovornosti drugo tožene stranke, izpodbijana sodba pa zato ne vsebuje razlogov za zavrnitev zahtevka zoper drugo toženo stranko. Napačno so bili priznani stroški drugotožene stranke, saj je prvo in drugo toženo stranko zastopal isti odvetnik, kar pomeni, da je bil upravičen do ene nagrade za zastopanje, povečane za 10%. Sodba o tem, katere stroške je štelo za potrebne, nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je priznalo drugo in tretje toženi stranki povračilo potnih stroškov za obravnavo 3.2.2010, čeprav je bil na tej obravnavi kot priča zaslišan njun pooblaščenec in so mu bili priznani stroški prihoda na sodišče. Ni logično, da je sodišče trem odvetnikom, ki so se na narok vozili iz L., priznalo različno nagrado za porabljeni čas na poti. Sodbe se končno ne da preizkusiti glede uspeha tožeče. Tretje tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Navaja, da je sodišče zmotno opredelilo vsebino oglasa, saj bi ga moralo oceniti kot celoto. Da tožena stranka ni imela namena škodovati potrjuje že izpoved tožnika, ki je izpovedal, da besedilo, ki se je nanašalo na M. B., le temu ni škodovalo pri kandidiranju za funkcijo poslanca, oziroma mu je celo koristilo, saj je bil prikazan kot tisti, ki se bori za dobrobit občanov. Da navedeni oglas ni bil podlaga za umik kandidature, dokazuje izpoved M. J., po kateri je bilo več medijskih napadov. Tožnik se je večkrat samovoljno medijsko izpostavil in medijskim objavam, ki so mu koristile ni nikoli nasprotoval. Očitno pa je, da je ocenil, da pri medijskem pojavljanju ni verodostojen. Le tako se lahko razloži prenehanje podajanja izjav medijem. Očitno je ocenil, da ni sposoben prenesti posledic medijskega pojavljanja, tako pozitivnih kot negativnih, zato je njegovo zanimanje za kandidaturo usahnilo, posledica pa je tudi nezbranost in raztresenost pri delu. Sodišče je pravilno ocenilo, da gre za javno osebnost, zato je nivo presojanja ravnanj in posledic drugačen. Tudi izpoved M. J. in E. Š. kaže, da tožnik ni imel možnosti za realni uspeh kandidature, zato je bila po prepričanju tožene stranke pri njem prisotna tudi frustracija ob samougotovitvi, da ne bo uspel kot kandidat, kljub vložku v delo stranke. Na podlagi povedanega ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo. To še toliko bolj, ker je bila vsebina oglasa predhodno objavljena na spletnih straneh tožene stranke. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi trpela duševne bolečine, kakšne so te bolečine bile in kako so se kazale. Dejstvo, da tri mesece ni iskala zdravniške pomoči in da je za lajšanje bolečin uporabljala medicinski pripomoček Persen, ki je v prosti prodaji, kaže, da ni šlo za posebej intenzivne bolečine. Večji bi lahko bil tudi vpliv smrti matere.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tretje tožene pa neutemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke zoper odločitev o prvo toženi stranki.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se pri sporni vsebini uporabljajo pravila, ki veljajo za oglase, je obrazložen in pravilen. Držijo sicer pritožbene navedbe, da ne gre za klasičen oglas z namenom promocije proizvoda, vendar Zakon o medijih (ZMed), ki ureja to področje, v bistvu loči le med dvema oblikama - novinarskim prispevkom in oglasom. Značilnost prvega je, da ga izdela novinar, potem ko o predmetu prispevka pridobi ustrezne informacije, na podlagi svojega znanja in v skladu s svojo vestjo in kodeksom novinarske etike. Za svoje delo je običajno plačan s strani izdajatelja medija. Pri oglasu pa gre za objavo, ki jo plača naročnik, ki tudi določi vsebino te objave. Sporna objava je bila označena kot oglas, podpisala jo je tretje tožena stranka in na koncu je bilo zabeleženo, da gre za promocijsko naročilo. Iz neprerekanih razlogov sodbe izhaja, da je objavo plačala tretje tožena stranka in da vsebine niso sestavili v prvi toženi stranki. Opisane značilnosti torej kažejo na to, da je objava po svoji naravi najbližje oglasu. Ne gre niti za prikrito oglaševanje, oziroma „hibrid“, o katerem govori pritožba, saj je pri tovrstnih objavah situacija ravno obratna. Za prikrito oglaševanje bi šlo v primeru, če bi imela objava videz novinarskega prispevka in bi bila kot taka tudi označena, dejansko pa bi šlo za plačan oglas. V obravnavanem primeru pa je bila objava označena kot oglas in v tem smislu ni šlo za zavajanje, ki bi bilo prepovedano.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je bil oglas ustrezno označen in da je povprečno skrben bralec lahko ugotovil, da gre za plačani prispevek in to ne glede na to, na kateri strani je bil objavljen (splošno znano je, da se število oglasnih sporočil v medijih veča in da niso več omejene le na oglasni del medija). Pritožba argumentirano ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je pri objavi uporabljena druga barva, kot jo sicer uporablja prvo tožena stranka, enako velja za postavitev. Ob jasni označbi, ga gre za oglas in kdo ga je naročil (in tudi ob fizični ločenosti od novinarskih prispevkov na isti strani) sklicevanje pritožbe na izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik in ki naj ne bi zaznale, da je šlo za oglas, ne prepriča. Sodišče odloča na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov, gotovo pa za dejstvo, ali se neka objava loči od ostalih vsebin, ni potrebno nobeno posebno strokovno znanje.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da veljajo tudi pri objavah oglasov določena pravila, ki jih morajo upoštevati izdajatelji medijev. 50. člen ZMed tako določa, da izdajatelj odgovarja za skladnost oglasa s tem zakonom in s programsko vsebino časopisa. Po tretjem odstavku 47. člena Zmed se med ostalim z oglaševanjem ne sme prizadeti spoštovanja človekovega dostojanstva. Oglas, s katerim bi bilo prizadeto spoštovanje človekovega dostojanstva, bi torej bil v nasprotju z Zmed, kar bi pomenilo, da bi lahko bilo nedopustno tudi ravnanje izdajatelja. Zaradi napačne uporabe materialnega prava se sodišče prve stopnje z drugim delom določbe 50. člena Zmed sploh ni ukvarjalo in ni ugotavljalo, ali je bila objava objektivno take narave 2Ker tožena stranka kot izdajatelj ni dolžna preverjati točnosti vsebine oglasa, to pomeni, da mora sodišče presojati, ali je z vsebino oglasa prizadeto dostojanstvo v oglasu imenovane osebe, tudi pod predpostavko, da bi bila vsebina točna.

, da bi prva tožena stranka morala in mogla oceniti, da bo z njo prizadeto tožnikovo dostojanstvo, in odkloniti objavo. V zvezi s tem sta ustrezne navedbe podali tako tožeča kot prva tožena stranka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo glede prve tožene stranke razveljavilo, zadevo pa v razveljavljenem delu vrnilo v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo celega sklopa odločilnih dejstev, zato pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, ker bi sicer strankam odvzelo pravico do pritožbe. Navodila za postopanje v novem sojenju so že vsebovana v gornji obrazložitvi. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških prve tožene stranke.

Glede pritožbe tožeče stranke zoper odločitev o drugo toženi stranki V tem delu je pritožba neutemeljena. Nobena od strank ni pravočasno zatrjevala, da naj se ne bi vedelo, kdo je avtor spornega besedila in kako je besedilo prišlo do prve tožene stranke, izpoved stranke pa ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb, zato se sodišču prve stopnje s tem ni bilo treba ukvarjati. Iz razlogov sodbe izhaja, da druga tožena stranka oglasa ni sestavila, ampak je le poskrbela za njegovo oblikovanje in posredovala objavo, pri čemer je iz objave jasno razvidno, kdo je bil naročnik. Ne gre torej za situacijo, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je povzročil škodo in v kolikšnem deležu, drugačne pavšalne trditve tožeče stranke ne uspejo prepričati. V zvezi z odškodninskim zahtevkom zoper drugo toženo stranko sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je na podlagi povedanega pritožbeno sodišče pritožbo glede druge tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Glede pritožbe zoper stroške drugo in tretje tožene stranke Utemeljena pa je pritožba v zvezi s stroški, priznanimi drugo in tretje toženi stranki. Drugo in tretje toženo stranko je zastopal isti odvetnik, odločba o stroških pa nima razlogov, zakaj je sodišče upoštevalo nagrado in potne stroške dvakrat, zato je ni mogoče preizkusiti in jo je bilo treba razveljaviti in vrniti v nov postopek. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških tožeče stranke, saj je sodišče prve stopnje opravilo pobot s stroški tretje tožene, glede katerih, kot rečeno, odločba nima razlogov, zakaj jih je upoštevalo dvakrat. Glede pritožbe tretje tožene stranke Sodišče prve stopnje je jasno in popolno obrazložilo svoje zaključke o odškodninski odgovornosti tretje tožene stranke. Pritožbeno sodišče se z razlogi strinja in se v izogib ponavljanja nanje sklicuje. Dejstvo, da je tretja oseba, ki je bila tudi predmet oglasa, vseeno kandidirala za poslanca in bila izvoljena, ne pove ničesar o namenu tretje tožene stranke. Umik kandidature je bil le eno od dejstev, s katerimi je tožnik dokazoval svojo škodo. Tožnik je podrobno opisal, kakšne in kako intenzivne duševne bolečine je trpel, sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj mu verjame, upoštevalo je tudi dejstvo, da mu je v približno istem obdobju umrla mati. Spekulacije pritožbe o vzrokih nezbranosti ne morejo ovreči jasnih in prepričljivih razlogov sodbe. Obisk zdravnika pa ni edini kriterij, ali so duševne bolečine bile, ali ne. Na podlagi povedanega in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nobenih drugih kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tretje tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in glede tretje tožene stranke potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov.

Odločitev o pritožbenih stroških tretje tožene stranke temelji na določbi 154. člena ZPP, o pritožbenih stroških tožeče stranke pa na 165. členu ZPP.