Jedro

Ker tožeča stranka kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo parc. št. 2951/3 k.o. A. v postopku ni dokazala, da je bila obravnavana parcela nacionalizirana njenemu pravnemu predniku, do vložitve zahteve ni bila upravičena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Piran je z izpodbijano delno odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo parc. št. 2951/3, vpisane v 1. z.k. telesu vl. št. 2272 k.o. A., katere bivši z.k. lastnik je bil B.B. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da iz historičnega z.k. izpiska za vl. št. 4272 k.o. A. izhaja, da je bila parc. št. 2951/3 vpisana v 1. z.k. telo. Iz B lista istega z.k. izpiska izhaja, da je bila na podlagi Odloka krajevno agrarne komisije sv. Lucija z dne 6. 2. 1947 št. XIII/35 vknjižena lastninska pravica iz 1. z.k. telesa na ime B.B. Nadalje je bila na 1. z.k. telesu na podlagi odločbe OBLO Piran, Oddelek za finance z dne 3. 12. 1959 št. 03/6-533/60-59 vknjižena družbena lastnina v upravi Občine Piran. Iz navedenega torej sledi, da tožeča stranka ni izkazala pravnega nasledstva po osebi B.B. in ni predložila potrdila o vpisu navedene osebe v evidence o državljanstvu, zato njen predlog za denacionalizacijo nepremičnine s parc. št. 2951/3 iz vl. št. 4272 k.o. A., ni utemeljen.

Ministrstvo za okolje in prostor RS je z odločbo št. 4904-60/2007/65 z dne 5. 8. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo (točka 1 izreka) in zavrnilo zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo parc. št. 2951/3, vpisane v vl. št. 2737 k.o. A. V obrazložitvi je navedlo, da iz z.k. vl. št. 4272 k.o. A. izhaja pravilnost ugotovitve prvostopnega upravnega organa, da je bila parcela 2951/3 vpisana v 1. z.k. telo, kjer je bil v B listu istega z.k. izpiska kot predlastnik vpisan B.B. Zatem je zemljiškoknjižno telo, po podatkih lastninskega lista z.k. vložka, prešlo v družbeno lastnino in v upravo Občine Piran z odločbo OBLO Piran št. 03/6-533/60-59 z dne 3. 12. 1959. Tudi priloga navedene odločbe izkazuje, da je bila citirana parcela, pred nacionalizacijo, last B.B. V nadaljevanju še ugotavlja, da trditev tožeče stranke, da je bila parc. št. 2951/3 vl. št. 4272 k.o. A. odvzeta lastniku C.C. kot del parcele št. 2949 k.o. A. ne drži, saj iz z.k. vložka in dokumentacije to ni razvidno, saj sta bili to dve samostojni parceli. Glede denacionalizacije parc. št. 2949 k.o. A. pa je upravni organ z odločbo št. 351-839/2001-274 z dne 23. 11. 2007 že odločil in ugotovil, da je navedena parcela last B.B.. Poleg navedenega pa še ugotavlja, da v upravnih spisih ni zaslediti zahteve za denacionalizacijo parc. št. 2951/3 vpisane v 1. z.k. telo vl. št. 4272 k.o. A., pač pa parcele 2951/3 vpisane v 1. z.k. telo vl. št. 2737 k.o. A. Glede na vse navedeno je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo odločbe upravnega organa prve stopnje pravilen in je pravilna tudi izpodbijana delna odločba, glede na ugotovljeno dejansko stanje, prvostopno delno odločbo in navedbe v pritožbi, pa je odločil še o zahtevi za denacionalizacijo parc. št. 2951/3 vpisane v vl. št. 2737 k.o. A., ker so dokumentaciji priloženi vsi ustrezni dokumenti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da bila parc. št. 2951/3 odvzeta C.C. kot del parc. št. 2949. Na navedenem območju je namreč v zadnjih 50 letih prihajalo do številnih preštevilčenj parcel, kot tudi do več delitev, tako da so se prvotne parcelne številne in parcelne izmere povsem spremenile. Iz priloge odločbe o nacionalizaciji, ki povzema stanje lastništva na dan 25. 12. 1958 izhaja, da je bil lastnik parcele št. 2951/3 res B.B., vendar pa navedena priloga ne more služiti kot dokaz za to, da je bil slednji res dejanski zemljiškoknjižni lastnik. Zato tudi ne drži, da je bil zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 2949 prav tako B.B., saj je iz prej navedene priloge z dne 25. 12. 1958 razvidno, da je lastnik parc. št. 2949 vl. št. 4272 ravno C.C. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise, ki so del sodnega spisa III U 421/2010. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana delna odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi obeh upravnih aktov, podala pravilne razloge za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Trditev tožeče stranke, da je dejansko stanje glede lastništva parc. št. 2951/3 k.o. A., v izpodbijani odločbi, nepravilno ugotovljeno, je brez dejanske podlage. Iz upravnih spisov predvsem pa iz historičnega z.k. izpiska nesporno izhaja, da je bila parc. št. 2951/3 vpisana v 1. z.k. telo, kjer je bil v B listu istega z.k. izpiska kot predlastnik vpisan B.B. Po podatkih lastninskega lista pa je navedeno z.k. telo prešlo v družbeno lastnino in v upravo Občine Piran z odločbo OBLO Piran, Oddelek za finance, št. 03/6-533/60-59 z dne 3. 12. 1959. Tožeča stranka svojih trditev, da je bila parc. št. 2951/3 vl. št. 4272 k.o. A. odvzeta lastniku C.C. kot del parcele 2949 navedene k.o., z ničemer ne dokazuje, iz z.k. vložka in dokumentacije pa izhaja, da sta bili to dve samostojni parceli. Glede denacionalizacije parcele 2949 k.o. A. pa je bilo že odločeno z delno odločbo št. 351-859/2001-274 z dne 23. 11. 2007. Iz navedene delne odločbe izhaja, da je parcela 2949 k.o. A. prav tako last B.B. in da tožeča stranka tudi v zvezi z navedeno parcelo ni izkazala pravnega nasledstva po njem.

Ker torej tožeča stranka kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo parc. št. 2951/3 k.o. A., v postopku ni dokazala, da je bila obravnavana parcela nacionalizirana njenemu pravnemu predniku, ob upoštevanju določbe 2. odstavka 61. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/903, 24/95-odl.US, 14/97-odl.US, 20/97-odl.US, 65/98, 76/98.odl.US, 66/00, 11/01-odl.US in 18/05-odl.US – ZDen), ni bila niti upravičena do vložitve zahteve za denacionalizacijo parcele o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo.

Ker je bil torej postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.