Jedro

V zadevi je bilo potrebno izgubljeni dobiček oceniti (tako izrecno 3. odstavek 168. člena OZ). Že zaradi tega ni mogoče pričakovati, da bo izid ocenjevanja ugotovljen na enako natančen način kot pretekla dejstva. Vsaka ocena pač v sebi nosi določeno količino predvidevanja, in torej tudi negotovosti. Te se glede napovedovanja, kakšni bi bili pretekli dogodki, ki se v resnici nikoli niso dogodili, nikoli ne more odpraviti. Prav ta okoliščina, da gre za oceno, pa seveda ne sme voditi do tega, da bi bila tožeča stranka, ker bi sodišče postavilo previsoke zahteve glede natančnosti pri ugotavljanju višine škode, končno zaradi tega ob svojo pravico, zahtevati nadomestitev škode.

Sodišče postavi izvedenca, če je za ugotovitev dejstev potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče samo nima (243. člena ZPP). Izvedenskega mnenja zato tudi ne more preizkusiti drugače, kot le zelo na splošno: ali navaja razloge, ki so pripeljali do ugotovitve ali razjasnitve kakšnega dejstva, in ali so ti razlogi kot takšni logični. Pri tem se sodišče ne more spuščati v podrobnosti, saj mu za to manjka strokovno znanje, zaradi česar je bilo pravzaprav sploh potrebno postaviti izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v točkah II in IV izreka potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 769,97 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe; v primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti od tega zneska od prvega dne zamude naprej.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala različne zahtevke zaradi nelojalne konkurence, med drugim tudi odškodninski zahtevek. O zahtevkih je bilo najprej odločeno z delno in vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. IV Pg 2521/2007), potem pa še s sodbo VSL opr. št. I Cpg 229/2011. S tema sodbama je bilo odločeno po temelju o tem, da je tožena stranka odgovorna za dejanje nelojalne konkurence (2. odstavek 13. člena ZVK).

2. V novem postopku je prvostopenjsko sodišče odločalo le še o višini zaradi kršitve nelojalne konkurence nastale škode in o odškodnini. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki prisodilo odškodnino v višini 67.275,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2007 naprej do plačila (točka II izreka). Del zahtevka je zavrnilo (točka III izreka), umik tožbe za znesek 87.489,00 EUR pa je vzelo na znanje (točka I izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (točka IV izreka).

3. Zoper to odločitev je vložila pritožbo tožena stranka, in sicer zoper točki II in IV izreka.

4. V pritožbi navaja, da med prvostopenjskim postopkom dane pripombe tožene stranke zoper izvedensko mnenje niso bile zgolj teoretiziranje, temveč so se nanašale na napačen koncept in metodologijo izdelave mnenja. Tožena stranka je predlagala dodatno zaslišanje izvedenca in postavitev novega. Oba dokazna predloga naj bi sodišče neupravičeno zavrnilo.

5. Glede samega izvedenskega mnenja pa toženec vztraja, da je bilo v njem arbitrarno določeno razmerje glede tega, kolikšen delež padca cen izdelkov tožeče stranke je mogoče pripisati ravnanju tožene stranke. Izvedenčeva analiza trga naj bi temeljila le na podatkih enega tržnega subjekta. To bi bilo po mnenju pritožbe korektno, če bi bil na trgu le en ponudnik. Za ugotovitev značilnosti trga bi bilo potrebno ugotoviti, kakšna je bila povprečna cena izdelka na trgu in kakšno je bilo gibanje cen, kar bi bilo potrebno ugotavljati za daljše obdobje. Pri izvedenskem mnenju naj bi tudi ne bilo upoštevano, da so bile cene v toženčevih ponudbah (za izdelek V.) neprimerljive s cenami za izdelek tožeče stranke (za izdelek D.), saj naj bi bili dobavni pogoji različni.

6. Pritožba graja tudi, da naj bi tožeča stranka za izračun škode ponudila le dva dokaza: tabelo, v kateri je navedla razlike v cenah in zaslišanje priče B. Č. V. Zgolj izjava priče naj ne bi bila zadosten dokaz, da so se cene tožeče stranke res znižale.

7. Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku navedla, da s kupci E., S., C. in K. ni imela stikov. Zaradi tega tudi ne bi bilo prav, da bi morala plačati odškodnino zaradi znižanja cen pri teh kupcih.

8. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V odgovoru je navedla razloge, zaradi katerih naj bi bila pritožba neutemeljena.

9. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

Dejansko stanje

10. Tožeča stranka izdeluje med drugim filc, ki je v uporabi v gradbeništvu, in sicer pri polaganju strešnih kritin. Tožena stranka je bila sprva zaposlena pri tožeči stranki, potem pa je pogodbo o zaposlitvi odpovedala. Po odpovedi pogodbe o zaposlitvi je delovala kot trgovski zastopnik italijanske družbe O.. Ta italijanski izdelovalec filca je izdeloval filc za strešne kritine pod tržnim imenom V. Oba izdelka (V. in D.) sta si zelo podobna iz po uporabnosti zamenljiva. Tožena stranka je potem, ko je že delovala kot trgovski zastopnik, na poimensko navedene kupce izdelka tožeče stranke „D.“ naslavljala ponudbe za tehnično enak izdelek V. Ponudbe so vsebovale ceno na enoto izdelka, ki jo je tožena stranka oblikovala tako, da je pri tem izkoristila poslovne skrivnosti tožeče stranke za izdelke D. (prvostopenjska sodba, r. št. 2).

Materialnopravni temelj za odločitev o zahtevku in razlogi pritožbenega sodišča

11. Zahtevek tožeče stranke se po svojem temelju opira na 2. odstavek 13. člena ZVK, 27. člen člen ZVK in 1. odstavek 131. člena OZ. Povečevanje premoženja s poslovno dejavnostjo varuje prav 13. člen ZVK, ki prepoveduje nelojalno konkurenco. Tožena stranka je povzročila škodo, ker je z nelojalno konkurenco preprečila povečanje premoženja tožene stranke.

12. Za odmero višine škode se uporabljajo 164. člen in naslednji OZ. Tožeča stranka je glede na svoje trditve zahtevala povrnitev izgubljenega dobička (1. in 3. odstavek 168. OZ). Prvostopenjsko sodišče je moralo ugotoviti, kakšen dobiček bi tožeča stranka lahko dosegla glede na normalen tek stvari. Normalno pa bi tekle stvari, če bi sicer obstajala konkurenca, ki pa ne bi bila nelojalna. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka dosedanjim odjemalcem tožeče stranke pošiljala ponudbe za prodajo V., pri čemer je cene sistematično postavljala tako, da so bile nižje kot se je do takrat prodajal izdelek tožeče stranke (D.). Tožeča stranka je zato morala tudi sama znižati cene D. v razmerju do svojih dosedanjih odjemalcev, ker jih ni želela izgubiti. Tožeča stranka je zahtevala le povrnitev v drugem polletju leta 2007 nastale škode (prvostopenjska sodba, r. št. 7).

13. Prvostopenjsko sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na izvedensko mnenje. Odločilo je, da ni mogoče celotnega padca cen v drugem polletju leta 2007 pripisati ravnanju tožene stranke, temveč je prišlo do padca cen tudi zato, ker je na trg vstopil nov konkurent, namreč italijansko podjetje, za katerega je delala tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je končno odločilo, da je 33,3 % znižanja cen izdelkov tožeče stranke mogoče pripisati vstopu novega konkurenta na trg, preostanek (66,7 %) pa nelojalni konkurenci tožene stranke. Zato je tudi le delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer do višine 67.275,23 EUR.

14. V pritožbi napada tožena stranka predvsem na izvedensko mnenje oprte dele prvostopenjske sodbe.

15. Tožena stranka brez uspeha napada zavrnitev zaslišanja izvedenca in postavitev novega izvedenca. Tožena stranka je sicer na glavni obravnavi z dne 17. 9. 2013 grajala, da sodišče ni izvedlo zaslišanja izvedenca (l. št. 346, hrbtna stran), ne pa tudi, da sodišče ni postavilo novega izvedenca. Predvsem pa prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno opraviti še zaslišanja izvedenca. Po ustaljeni sodni praksi VS RS (opr. št. II DoR 358/2010 s pregledom sodne prakse; poleg tam naštetih odločb enako še vsaj odločba VS RS, opr. št. II Ips 217/2005) izvedenca ni potrebno zaslišati, če glede na pripombe nasprotne stranke, ni mogoče ugotoviti, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ali nerazumljivo in kaj bi izvedenci lahko ali morali pojasniti ustno. V tej zadevi gre za prav takšen primer. Tožena stranka je predlagala zaslišanje izvedenca takole (l. št. 342): „Glede na vse zgoraj navedeno, toženec predlaga, da se ga dodatno zasliši. Poleg tega vztraja pri dodatnem zaslišanju izvedenca, podrejeno pri postavitvi novega izvedenca.“ Iz kakšnih razlogov, iz tega predloga ni mogoče razbrati. Če pa je tožena stranka pri tem menila, da zaradi pripomb, ki jih je dala (na isti l. št.), potem pa so te pripombe bile zelo splošne in tožena stranka glede njih ni navedla dovolj podrobnosti, da bi bilo potrebno izvedenca zaslišati. Še zlasti to velja za pripombo, da je tožena stranka ponujala drugačne paritete od tožeče stranke. Tožena stranka ni konkretno izpodbijala, pri katerih odjemalcih naj bi torej bile paritete različne in tudi ni pojasnila, kaj si pod „pariteta“ sploh predstavlja.

16. V svojih pripombah je tožena stranka tudi izpodbijala t. i. delitveno razmerje in je kritiko ponovila v pritožbi. Pri tem gre za razmerje med obema faktorjema, ki naj bi pripeljala do znižanja cen tožeče stranke: vstopom novega ponudnika in nelojalno konkurenco s strani tožene stranke. Izvedensko mnenje pa glede tega ni bilo brez razlogov, te razloge je prvostopenjska sodba povzela (r. št. 7 in 8). Izvedenec in potem še prvostopenjsko sodišče je menilo, da vstop novega ponudnika na trg običajno pomeni dodatno zaostrovanje konkurence, tako da je zmanjševanje cen tudi posledica konkurence. Na znižanje cen sta torej vplivala dva faktorja. Prvi je bil prihod novega konkurenta na trg in drugi vpliv poznavanja poslovne politike tožeče stranke (oblikovanje cen, kupcev, dobavnih poti …). Izvedenec je potem v nadaljevanju napravil takšno oceno (o kateri poroča tudi prvostopenjska sodba, r. št. 8), namreč da je na znižanje cen do višine 33,3 % vplivala povečana konkurenca, in cca 66,7 % je k znižanju cen prispevala nelojalna konkurenca. Pri razmejitvi je sodišče upoštevalo, da je bil zaradi poznavanja poslovne politike in kupcev tožeče stranke (vtoževani razlogi) vpliv zmanjšanja dohodka na tožečo stranko večji od 50 %.

17. V tej zadevi je bilo potrebno izgubljeni dobiček oceniti (tako izrecno 3. odstavek 168. člena OZ). Že zaradi tega ni mogoče pričakovati, da bo izid ocenjevanja ugotovljen na enako natančen način kot pretekla dejstva. Vsaka ocena pač v sebi nosi določeno količino predvidevanja, in torej tudi negotovosti. Te se glede napovedovanja, kakšni bi bili pretekli dogodki, ki se v resnici nikoli niso dogodili, nikoli ne more odpraviti. Prav ta okoliščina, da gre za oceno, pa seveda ne sme voditi do tega, da bi bila tožeča stranka, ker bi sodišče postavilo previsoke zahteve glede natančnosti pri ugotavljanju višine škode, končno zaradi tega ob svojo pravico, zahtevati nadomestitev škode.

18. Sodba (in izvedenec) sta obrazložila, na kakšnih predpostavkah temelji ocena, kolikšen je bil vpliv obeh faktorjev na znižanje cen pri toženi stranki. Razmerje med obema faktorjema, ki ga pritožba imenuje „delitveno razmerje“ torej nikakor ni bilo določeno samovoljno, brez vsake obrazložitve. Pri tem pa je preizkus pravilnosti izvedenskega mnenja po sodišču vselej omejen. Sodišče namreč postavi izvedenca, če je za ugotovitev dejstev potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče samo nima (243. člena ZPP). Izvedenskega mnenja zato tudi ne more preizkusiti drugače, kot le zelo na splošno: ali navaja razloge, ki so pripeljali do ugotovitve ali razjasnitve kakšnega dejstva, in ali so ti razlogi kot takšni logični. Pri tem se sodišče ne more spuščati v podrobnosti, saj mu za to manjka strokovno znanje, zaradi česar je bilo pravzaprav sploh potrebno postaviti izvedenca.

19. Tako je tudi v tej zadevi. Izvedensko mnenje je prej opisani kakovostni ravni zadostilo, tožena stranka pa tudi ni navedla kakšnega drugačnega pojasnila za vpliv obeh faktorjev na zniževanje cen v drugem polletju leta 2007. 20. Za oceno škode tudi ni bilo potrebno upoštevati dolgoročnih cenovnih razmer na trgu izdelkov strešnega filca v obdobju 3 do 5 let in tudi ne, kakšna je bila povprečna cena (strešnega) filca. Filc ni visokotehnološki izdelek, zato ni mogoče pričakovati nenadnih močnih nihanj cene v enem samem polletju. Takšnih nihanj tudi sicer nihče ni zatrjeval. Dolgoročni cenovni trendi zato na pravilnost ocene niso mogli vplivati že zato, ker je tožeča stranka zahtevala le povrnitev v drugi polovici leta 2007 nastale škode. Zahtevala je povrnitev škode le za razmeroma kratko obdobje. Povprečna cena filca pa je bila za odločitev nepomembna že iz povsem pravnih razlogov: pri povrnitvi škode se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče pričakovati pri tožeči stranki, če ne bi bilo nelojalne konkurence tožene stranke (3. odstavek 168. člen OZ). Nanj so vplivale prodajne cene tožeče stranke in ne splošna raven cen.

21. Pritožba ostaja povsem splošna pri graji, da pri izdelavi mnenja ni bilo upoštevano, da cene v ponudbah tožene stranke (za izdelek V.) niso bile primerljive s cenami za izdelek D. zaradi različnih dobavnih pogojev. Ker pritožba tega očitka ne konkretizira, se pritožbeno sodišče z njim ni podrobneje ukvarjalo.

22. Vprašanje, ali tožena stranka naslavljala ponudbe na določene kupce filca in ali so te ponudbe v vzročni zvezi z znižanjem cen tožeče stranke, je bilo že odločeno v vmesni in delni sodbi, ki je pravnomočna. Na te ugotovitve je sedaj pritožbeno sodišče vezano. Tako je v r. št. 9 pritožbene sodbe ugotovljeno, da tožena stranka štirim francoskim družbam ni pošiljala ponudb (l. št. 206), da pa je nabavo za francoske družbe prevzela belgijska družba. Preko belgijske družbe je bilo nabavljeno tudi za francoske družbe in te dejanske ugotovitve sedaj pritožbeno sodišče ne more več spremeniti. Smiselno isto – namreč vezanost pritožbenega sodišča na ugotovitve prvostopenjskega sodišča – velja tudi glede vprašanja, ali je ravnanju tožene stranke mogoče pripisati znižanje cen. Tudi na to vprašanje je prvostopenjsko sodišče že odgovorilo pritrdilno, in sicer v r. št. 10. Določno je tudi ocenilo izpoved priče B. Č. V. in jasno obrazložilo, zakaj je podana vzročna zveza med ravnanji tožene stranke in nastalimi prikrajšanji tožeče stranke.

Stroški pritožbenega postopka

23. Če pritožnica s pritožbo ne uspe, mora nositi svoje pritožbene stroške sama, nasprotniku pa povrniti njegove pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP).

24. Tožena stranka mora torej tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev 1.259,20 EUR. Glede na to, da se je postopek začel v letu 2007, se morajo stroški odmeriti še po Odvetniški tarifi (OT). Glede na v denarju izraženo vrednost spornega predmeta na pritožbeni ravni (67.275,23 EUR) je v odvetniških točkah izražena vrednost spornega predmeta 146.569 OT. To pa pomeni, da je temelj za izračun nagrade 1.100 OT, ki se mora zvišati za 25 % (tar. št. 18/1 in 21/1 OT). Vrednost nagrade znaša torej 631,12 EUR, zvišano za 22 % DDV, torej skupaj 769,97 EUR. Do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev tožeča stranka ni upravičena, ker takšne postavke OdvT ni poznala.