Jedro

Darila danega snahi, ni mogoče vračunati v oporočni dedni delež sinu, pa čeprav je isto darilo snahi dano na izrecno željo zapustničinega sina.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da so stranke za časa življenja zapustnice dobile darila, ki jih je potrebno vračunati v dedne deleže. Podarjeno premoženje je bilo med stranke razdeljeno v naslednjem razmerju: tožnik je dobil 14,80%, prva toženka 42,87% in druga toženka 42,33%. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo toženi stranki. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdita, da je potrebno pri vračunanju daril tožniku upoštevati celotno stavbno parcelo in ne le polovice. Takšna zapustničina volja izhaja iz oporoke, kjer je navedeno, da je "sinu Rajku podelila stavbno parcelo". Zapustnica se ob sestavi oporoke očitno ni spomnila, da je pred 17 leti formalno podarila polovico parcele tožnikovi ženi. Oporoko pa je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu v skladu s 1. odstavkom 84. člena ZD. Poleg tega toženki poudarjata, da je zapustnica podarila parcelo tožniku in njegovi ženi na izrecno željo tožnika, ki je vrsto let delal z ženo v tujini. Tožnik je mater kasneje nadlegoval, da naj mu podari njen del hiše, pa mati tega ni storila, ker je želela premoženje pravično razdeliti med otroke. Oporočne volje zapustnice ni mogoče ugotavljati s pomočjo izvedenke gradbene stroke, temveč na temelju vsebine oporoke in zaslišanja strank, po potrebi pa še z zaslišanjem prič. Zato predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbi ugodi, podrejeno pa obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Toženi stranki v reviziji napadata le odločitev o polovici stavbne parcele, ki je bila podarjena tožnikovi ženi. Ker je revizijsko sodišče po 386. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na obseg revizijskega izpodbijanja, je obravnavalo pravilnost odločitve na prvi in drugi stopnji le glede tega dela premoženja.

Po proučitvi zadeve revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija izhaja iz pravno zmotnega izhodišča, da deli darilo dedičevemu zakoncu enako pravno usodo kot darilo dediču. Za takšno razlago ni nobene pravne podlage. Če je bila darilna pogodba veljavno sklenjena z obema zakoncema (sinom-dedičem in snaho, vsakim do polovice), in to je bilo ugotovljeno, potem je šteti za darilo enemu zakoncu le tisto, kar je bilo njemu podarjeno.

Toženki nista nikoli uveljavljali neveljavnosti darilne pogodbe, sklenjene med zapustnico in njeno snaho. Trditve, da je bilo darilo dano snahi na izrecno željo sina ni mogoče šteti za uveljavljanje neveljavnosti pogodbe. Toženki nadalje ne trdita, da je zapustnica z oporoko darilo snahi preklicala. Revizijska trditev, da se zapustnica najbrž ni spomnila, da je pred 17 leti polovico parcele podarila snahi, kaže prej na nasprotno. Tudi morebitno tožnikovo nadlegovanje matere, da naj mu prepusti še njen del hiše, za razlago oporočiteljičine volje ni pravno pomembno.

Če pa je tako, neprecizno izražanje v oporoki ne more posegati v pogodbeno razmerje z nekom, ki ni dedič. Prav to pa toženki zahtevata. Vračunanje daril pri oporočnem dedovanju se namreč opravi le tedaj, če je tako posebej določeno in le za tiste dediče, za katere je tako posebej navedeno. Seveda to lahko velja le za darila, dana tem dedičem. Sicer režim vračunanja sploh ne pride v poštev (vračunanje je institut zakonitega in ne oporočnega dedovanja). Zapustnik mora voljo, da določen oporočni dedič deduje manj kot drug oporočni dedič zaradi nekaterih dejanj ali naklonitev, ki jih šteje v njegovo korist (tudi morebitnega darila dedičevi ženi) izraziti na drug način. Kaj takega pa iz oporoke ne izhaja in tega toženki tudi ne trdita. Sodišče druge stopnje je torej 84. člen zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78 - ZD) pravilno uporabilo.

Vztrajanje toženih strank pri uporabi instituta vračunanja daril tako glede sporne polovice parcele ne more biti uspešno. Da je takšno pravno mnenje zmotno, kažejo tudi določbe, ki urejajo vračunanje daril zakonitim dedičem, kjer je vračunanje pravilo. Po 46. členu ZD velja vračunanje le za tiste zakonite dediče, ki dejansko dedujejo. Iz enakega izhodišča izhaja tudi 28. člen navedenega zakona, ki ureja izračun nujnega dednega deleža. Za druge osebe je predvidena posebna ureditev (upošteva se darilo, dano v zadnjem letu pred smrtjo - 5. odstavek 28. člena). Sodna praksa je zavzela stališče, da sodi snaha med te druge osebe (Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. II/1972, str. 1). Toženki torej tudi po tej poti ne bi mogli priti do vračunanja spornega darila.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker toženi stranki z revizijo nista uspeli, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).