Jedro

Obstoj delovnega razmerja bi moral tožnik uveljavljati najprej pri domnevnem delodajalcu, saj je le za denarne terjatve dopustno neposredno sodno varstvo. Brez predhodnega utemeljenega tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za določeno dobo pa ni utemeljen tožbeni zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico in za plačilo plač z odvodom davkov in prispevkov v tem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke vpis delovne dobe v delovno knjižico za celotno obdobje od 20. 3. 2002 do 31. 10. 2004 (I./1. točka izreka) ter plačilo bruto plač, in sicer za 11 dni v marcu 2002 v višini 354,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2002 do plačila; za mesece od aprila 2002 do vključno oktobra 2004 pa v višini 1.000,00 EUR za vsak mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega mesečnega zneska tečejo od vsakega 15. dne v tem mesecu, od posameznih zneskov bruto plače plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov plače (kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe) tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov – za mesec marec 2002 od 31. 3. 2002 dalje, za april 2002 od 15. 5. 2002 dalje, za preostale vtoževane mesece pa od vsakega 15. dne v mesecu, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I./2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.355,46 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo tožnik pravočasno vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter hkrati predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je le-ta nepravilna in nezakonita. Tožena stranka kot zavezanka za plačilo plače ni dokazala, da je tožniku izplačala plačo v denarju niti dejstva, da mu je predložila obračun plače. Za vsak mesec posebej bi namreč morala tožniku predložiti obračun plače ter mu izplačati neto plačo na njegov osebni račun, od bruto plače pa plačati prispevke in davke, česar vsega tožena stranka ni storila. Dokazno breme za dokazovanje nasprotnega pa je na toženi stranki. Nesporno je obdobje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki za čas od 6. 1. 2004 do 31. 10. 2004, v katerem mu tožena stranka ni izplačala plač niti mu ni predložila obračuna plač. Povsem nedokazano je dejstvo oziroma povsem protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku v tem obdobju redno mesečno izplačevala plačo na roke v višini 110.000,00 SIT/549,02 EUR, česar ZDR ne prepoveduje (tretji odstavek na 10 strani izpodbijane sodbe). Navedeno ni bilo dokazano, tožena stranka tožniku ni predložila obračuna plač niti ni predložila knjigovodskih listin o izplačilu gotovine in o sprejemu gotovine s strani tožnika. Vsakršno izplačilo pri delodajalcu mora namreč biti zabeleženo v knjigovodski listini. Tožnik je bil kot natakar pri toženi stranki sicer upravičen do prejema dela napitnine in je iz tega naslova res prejel določene zneske gotovine od tožene stranke, vendar pa pri tem ni šlo za izplačilo plače ali dela plače, ampak zgolj za „napitnino“, katere zneski so bili majhni ter nesorazmerni z višino dogovorjene mesečne plače med strankama. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi okoliščino, da je tožnik albanske narodnosti, živi in dela po njihovih običajih in je po prihodu v Republiko Slovenijo dejansko delal pri toženi stranki v razmerju podobnem „na pol suženjskemu“, saj je delal po 12 ur dnevno in brez dogovorjenega izplačila plač. Zaradi navedenega je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in po osebni emancipaciji v Republiki Sloveniji, ko je to lahko storil – tudi vložil zadevno tožbo. Od tožene stranke terja plačilo zaslužene plače najmanj za obdobje od 6. 1. 2004 do 31. 10. 2004 v višini 110.000,00 SIT/549,02 EUR ter s plačilom vseh prispevkov in davkov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Materialno pravo sicer delno ni bilo pravilno uporabljeno, vendar to na pravilnost končne odločitve ni vplivalo iz razlogov v nadaljevanju.

Tožbeni zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter plačilo plač, davkov in prispevkov, ki se nanaša na obdobje od 20. 3. 2002 do vključno 5. 1. 2004, je namreč sodišče prve stopnje sicer pravilno zavrnilo, vendar je svojo odločitev materialno pravno skopo obrazložilo. Za navedeno sporno obdobje iz tožnikove delovne knjižice ne izhaja, da bi bil le-ta sploh v delovnem razmerju pri toženi stranki, temveč je iz nje razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le v obdobju od 6. 1. 2004 do 31. 10. 2004. Delovna knjižica je javna listina in po 1. odstavku 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno oziroma določeno. Skladno s 4. odstavkom 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, kar smiselno tožnik tudi uveljavlja, vendar zgolj vsebinsko zatrjevanje, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju od 20. 3. 2002 do vključno 5. 1. 2004 v delovnem razmerju pri toženi stranki (čeprav iz delovne knjižice to ne izhaja, navedeno pa zanika tudi tožena stranka), v konkretnem primeru ne zadostuje za ugotovitev resničnosti teh tožnikovih navedb. Obstoj delovnega razmerja bi tožnik moral skladno s 1. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) uveljavljati najprej pri (bivšem oziroma domnevnem) delodajalcu, nato pa pod pogoji in v rokih iz 2. odstavka 204. člena ZDR zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker se tožnikov tožbeni zahtevek nanaša tudi še na obdobje pred 1. 1. 2003 (ko je začel veljati „novi“ ZDR), je potrebno upoštevati tudi prej veljavna določila Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami) ter Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Tudi po 2. odstavku 83. člena ZTPDR delavec ni mogel zahtevati sodnega varstva, če se ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Neposredno sodno varstvo je tako po prejšnji kot sedaj veljavni zakonodaji sicer dopustno za denarne terjatve, vendar lahko predstavlja pravno podlago za tak denarni zahtevek (plače s prispevki) le ugotovljen obstoj delovnega razmerja.

S tožbenim zahtevkom za vpis delovne dobe in plačilo plač (ter davkov in prispevkov) za obdobje od 20. 3. 2002 do vključno 5. 1. 2004 bi torej tožnik lahko uspel le v primeru, če bi dokazal, da je bil tudi v tem obdobju, torej pred 6. 1. 2004, sploh v delovnem razmerju pri toženi stranki. Ker tožnik pravočasno in skladno z navedenimi določili ZTPDR in ZDR niti ni postavil tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi za čas neposredno pred 6. 1. 2004, je že zaradi tega nadaljnji zahtevek za priznanje pravic iz dela za to obdobje nesklepčen. Brez predhodnega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tej stranki (ki ga tožnik ni postavil) ni namreč nobene podlage za vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačilo plače za sporno obdobje pred 6. 1. 2004. Smiselno enako je odločilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 260/2007 z dne 18. 11. 2008 ter v sodbi opr. št. VIII Ips 67/2006 z dne 5. 12. 2006. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na obdobje nesporno obstoječega delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, to je od 6. 1. 2004 do 31. 10. 2004. Navedeno izhaja tudi iz delovne knjižice, zato je neutemeljen tožnikov zahtevek za vpis delovne dobo v delovno knjižico tudi za navedeno obdobje (saj je tak vpis že opravljen).

V zvezi z denarnimi zahtevki tožnika v tem obdobju je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo toženi stranki, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča uspela dokazati neresničnost tožnikovih navedb, da za delo pri toženi stranki ni prejemal plače ter da tožena stranka zanj tudi ni plačevala davkov in prispevkov.

Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi uradnih listin ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 6. 2004 do 31. 10. 2006 (ko je prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi) od tožene stranke prejemal dogovorjeno plačo, tožena stranka pa je zanj tudi plačevala predpisane davke in prispevke. Slednje je ugotovilo na podlagi izpisa obračuna prispevkov za tožnika za obdobje od januarja 2004 do vključno oktobra 2004 (priloga B5); iz odločbe o odmeri dohodnine za tožnika za leto 2004 (priloga C5) pa je razvidno, da je osnovo za odmero dohodnine v tem letu predstavljal znesek 1.280.581 SIT, in sicer iz naslova plače in prispevkov. Glede na to, da je tožnik v letu 2004 nesporno bil 10 mesecev v delovnem razmerju pri toženi stranki (in kot izhaja iz delovne knjižice, bil nato pri drugem delodajalcu zaposlen le še v decembru), so neprepričljive njegove navedbe, da plače od tožene stranke ni prejemal, saj sicer zneskov prejetih plač v davčni napovedi ne bi navajal ter od neprejetih zneskov plačeval dohodnino. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da mu je tožena stranka plačevala „na roke“ le napitnino, saj le-te delavcem ne plačuje delodajalec, temveč jo delavec lahko dobi le od strank, ki so z njegovim delom pri strežbi zadovoljne.

Sodišče prve stopnje je sicer nekoliko nespretno navedlo, da je tožena stranka tožniku mesečno in na roke redno izplačevala kot plačo (natanko) znesek 110.000,00 SIT, saj je celo tožena stranka sama govorila o znesku cca. 110.000,00 SIT oziroma o zneskih, dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi (torej 110.380,00 SIT po prvi pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 11. 2003 oziroma 111.464,00 SIT skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 4. 2004), točnih mesečnih zneskov izplačane plače tožniku pa ob dejstvu, da je tožnik prejemal plačo v gotovini oziroma „na roke“, tudi ni mogoče ugotoviti.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da bi tožena stranka o izplačilu in obračunu plač morala voditi knjigovodske listine ter le-te predložiti kot dokaz v postopku. Skladno z določbo 11. člena Zakona o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ, št. 17/90, ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije do 29. 4. 2006) bi namreč tožena stranka kot delodajalec res morala ves čas voditi in hraniti evidenco o plačah ter ostalih delavčevih prejemkih. Ker pa je tožena stranka kljub odsotnosti navedenih evidenc po oceni sodišča prve stopnje, s katero pritožbeno sodišče soglaša, uspela dokazati (zlasti na podlagi uradnih listin, predloženih s strani Davčne uprave Republike Slovenije: prilogi B5 in C5), da je tožniku za opravljano delo plačevala plačo v dogovorjeni višini ter zanj tudi odvedla predpisane davke in prispevke. Po drugi strani pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilna dokazna ocena, da tožnik vtoževanih zneskov plače v višini kar 1.000,00 EUR na mesec (ki naj bi bili dogovorjeni že v letu 2002, čeprav v celotnem spornem obdobju v Republiki Sloveniji EUR sploh še ni bil plačilno sredstvo) ni z ničemer dokazal. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Do ostalih pritožbenih navedb, ki v zadevi niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče skladno z določilom 1. odstavka 360. člena ZPP posebej ne opredeljuje.

Tožnik je hkrati s pritožbo predlagal tudi za oprostitev plačila sodnih taks. S sklepom sodišča prve stopnje z dne 4.3.2009 je bilo njegovemu predlogu ugodeno (opr. št. I Pd 138/2007).