Jedro

Pri omejevanju svobode gibanja je treba sprejeti milejše ukrepe vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Zato mora policija glede na okoliščine konkretnega primera vselej presoditi, kateri ukrep je primeren in nujen oziroma s katerim ukrepom, ki bi v najmanjši meri posegel v osebno svobodo tujca, je mogoče zagotoviti njegovo uspešno odstranitev iz države.

Ugovor tožnika, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti izreka milejšega ukrepa, je utemeljen. Izpodbijana odločba v tem pogledu nima obrazložitve, saj tožena stranka ni navedla, zakaj je izrečen ukrep nujen, in tudi ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožnika iz države izvesti z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, št. 2255-... z dne 15. 4. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Policijska postaja za izravnalne ukrepe, Policijske uprave Ljubljana (v nadaljevanju tožena stranka ali PPIU), tujcu A.A. (v nadaljevanju tožnik ali tujec), državljanu Nigerije, ki poseduje biometrični potni list Nigerije NGA ..., izdan 17. 3. 2020 v Rimu, odredil nastanitev v Centru za (v nadaljnjem besedilu CT) od 15. 4. 2021 od 8.00 do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot 6 mesecev, ker ni zapustil države v določenem roku in obstaja nevarnost pobega.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se tožnika nastani v CT zato, ker ni zapustil države v določenem roku in obstaja nevarnost pobega in ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. Policisti PPIU so 15. 4. 2021, ob 8.00, ob kontroli nastanitvenega objekta na naslovu ..., pričeli postopek s tožnikom, ki se je izkazal z biometričnim potnim listom Nigerije. V nadaljnjem postopku na PPIU je bilo ugotovljeno, da je tožnik, kot slepi potnik 30. 9. 2016 ob 1.00 uri prišel z ladjo Green Magnific v slovenske teritorialne vode. Ob opravljeni vstopni mejni kontroli na ladji, so policisti PPoP ugotovili, da se na ladji nahajajo trije državljani Nigerije, ki so se na ladjo vkrcali kot slepi potniki, med katerimi je bil tudi tožnik. Tožnik je izrazil namero, podaje prošnje za mednarodno zaščito, ki mu je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, št. ... z dne 7. 6. 2019, zavrnjena. Upravno sodišče RS je s sodbo št. I U 1051/2019-7 z dne 13. 5. 2020 zavrnilo tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve, ki je tako postala izvršljiva dne 27. 5. 2020. Tožnik od 27. 5. 2020 dalje nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, saj ne poseduje veljavne potne listine. Tujcu je bila zato izdana odločba o vrnitvi, št. ... z dne 29. 5. 2020, s katero mu je bil določen 30 dnevni rok za vrnitev in bi moral Republiko Slovenijo zapustiti do 1. 7. 2020. 3. Zaradi kršitve določil 2. alineje drugega odstavka 145. člena ZTuj-2, v zvezi s 60. členom istega zakona, je bil tožniku izdan plačilni nalog št. 122649664. Tujec pri sebi ni imel sredstev za plačilo, zato mu je bil izdan ničnostni sklep. Tujec je na zaslišanju kot stranka navedel, da je na UE Ljubljana dne 30. 11. 2020 podal vlogo za pridobitev dovoljenja za prebivanje z razlogom združitve družine, saj ima v Republiki Sloveniji z izvenzakonsko partnerko B.B. sina. Z vpogledom v register prebivalstva je bilo ugotovljeno, da je tujec dejansko 30. 11. 2020 to vlogo podal (št. zadeve .../2020), odločitev o podani vlogi pa še ni vnešena. Tožnik ne poseduje vizuma ali dovoljena za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Za tujca so izkazane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega iz 1. in 6. alineje prvega odstavka 68. ZTuj-2, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tujec predhodno nezakonito prebival na območju Republike Slovenije, njegovo predhodno ravnanje pa kaže na to, da nima namena zapuščati Republike Slovenije. Tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi s prepovedjo vstopa za obdobje 12 mesecev, št. ... z dne 15. 4. 2021. PPIU Ljubljana je pri določitvi prepovedi vstopa v državo upoštevala predvsem vrsto in težo storjenega prekrška nezakonitega bivanja, kljub nedovoljenemu vstopu. Iz uradnih evidenc iz upravnih enot izhaja, da tujec v Republiki Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča. V Republiki Sloveniji je razglašena epidemija zaradi razširitve okužbe s Covid-19. Veljavni odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Ur. list RS, št. 55/21 z dne 9. 4. 2021) in Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v R. Sloveniji (Ur. list RS, št. 55/21 z dne 9. 4. 2021), s katerim je gibanje v Republiki Sloveniji močno omejeno, mu ne omogoča lastne namestitve, prav tako pa zaradi nezmožnosti ureditve potovalnih dokumentov, zakonite zapustitve Republike Slovenije. Tujca ni bilo mogoče takoj odstraniti, zato je tujec na podlagi te odločbe nastanjen v Centru za tujce.

4. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

5. V tožbi navaja, da iz vsebine 76. člena ZTuj-2 izhaja, da omejitev gibanja tujca v Centru za tujce ne more temeljiti zgolj na ugotovitvi, da ni mogoča takojšnja odstranitev, temveč mora pristojni organ ugotoviti tudi obstoj nevarnosti pobega (kumulativno morata biti ugotovljena oba pogoja). Te nevarnosti pa v primeru tožnika ni. Priznava, da se v danem roku res ni vrnil v izvorno državo, ker ima v Sloveniji družino in mladoletnega otroka. Vložil je prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve z družino (družinski člani so državljani Republike Slovenije). Vloge za dovoljenje za prebivanje ni vložil takoj po izteku roka za prostovoljno vrnitev, ker je moral za potrebe postopka izdaje dovoljenja najprej pridobiti ustrezna dokazila in dokumente. Vloga za izdajo dovoljenja za prebivanje se obravnava na pristojni upravni enoti. Vse navedeno je v policijskem postopku zatrjeval, to pa izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta. V policijskem postopku je bila nedvomno ugotovljena njegova identiteta s pomočjo veljavnega potnega lista. Meni, da mu ni mogoče očitati, da bi bil begosumen, saj na njegovi strani niso podane take okoliščine, ki bi upravičevale sklep, da obstaja nevarnost njegovega pobega. Nadalje navaja, da tudi ni podana sorazmernost odrejenega ukrepa, predvsem pa to ni v izpodbijani odločbi obrazloženo. V izpodbijani odločbi ni obrazloženo, ali je mogoče isti cilj doseči z milejšim ukrepom. Izpodbijana odločba tovrstne obrazložitve ne vsebuje in se ne opredeljuje do vprašanja, ali bi bila priprava vrnitve oziroma izvedba postopka odstranitve lahko izvedena tudi z uporabo kakšnega milejšega prisilnega ukrepa (denimo redno javljanje na PP).

6. Tožena stranka je v danem roku sodišču posredovala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe tožnika, povzema ugotovitve dosedanjega upravnega postopka ter pravne podlage, na katerih temelji izpodbijana odločba. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno glede spoštovanja načela sorazmernosti navaja, da ima tožnik, ki v Republiki Sloveniji prebiva ilegalno in nima prijavljenega niti začasnega niti stalnega prebivališča glede na to, da je razglašena epidemija zaradi razširitve okužbe z virusom COVID-19, upoštevaje Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-Cov-2 (Ur. list RS 55/21 z dne 9. 4. 2021; v nadaljnjem besedilu Odlok COVID - gibanje) in Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Ur. list RS 55/21 z dne 9. 4. 2021; v nadaljnjem besedilu Odlok COVID storitve 2020), s katerimi je gibanje tujcev v Republiki Sloveniji močno omejeno, tožnik tudi nima možnosti lastne namestitve ter ureditve potovalnih dokumentov za zapustitev Republike Slovenije. Na podlagi navedenega meni, da je ukrep nastanitve tožnika v Centru za tujce potreben in sorazmeren, saj tožnik v Republiki Sloveniji nima niti začasnega niti stalnega prebivališča že od 27. 5. 2020 in nezakonito biva na njenem območju. Tožnik ni spoštoval roka za prostovoljno vrnitev, v vlogi za združitev družine pa je celo navedel ''fiktivni'' naslov v ..., na katerem naj bi prijavil prebivališče, ker na ..., kjer prebivata njegov sin in izvenzakonska partnerica, ni prebival zaradi težav, ki jih je imel z izvenzakonsko partnerico, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju tožnika v postopku, št. ... z dne 15. 4. 2021. 7. Sodišče je dne 22. 4. 2021 opravilo glavno javno obravnavo v navzočnosti tožnika ter pooblaščenke tožeče stranke, na kateri je izvedlo dokaz z vpogledom v upravni spis, zaslišalo pa je tudi tožnika in pričo B.B., s katero ima tožnik dve leti starega otroka C.C..

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je odločba, s katero je bila tožniku odrejena nastanitev v CT, od 15. 4. 2021 od 8.00, do njegove odstranitve iz države, a ne dlje kot šest mesecev, iz razloga, ker tožnik ni zapustil države v določenem roku in obstaja nevarnost njegovega pobega.

10. ZTuj-2 v prvem odstavku 76. člena določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega in ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v Centru ali nastanitev izven Centra najmanj za šest mesecev. Okoliščine, ki opredeljujejo pojem ''nevarnost pobega'' so opredeljene v 68. členu ZTuj-2, ki v prvem odstavku določa okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa, pravnomočna obsodba tujca za kazniva dejanja, posedovanje tuje ali ponarejene ali drugače spremenjene potne listine ali druge listine, navajanje lažnih podatkov, oziroma nesodelovanje v postopku ter tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil. V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 so navedene milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, to pa so zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo, prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot trideset dni, okoliščina, da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave.

11. V konkretnem primeru je, kot je bilo razvidno iz izpodbijane odločbe in na glavni obravnavi izvedenih dokazov (vpogled v upravni spis) tožniku dne 29. 5. 2020 izdana odločba o vrnitvi št. ..., v kateri je bil določen 30 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, kar pomeni, da bi tujec moral zapustiti Republiko Slovenijo do 1. 7. 2020, česar pa ni storil in je ves čas bival na območju Slovenije. Dne 15. 4. 2021 pa je PPIU izdala odločbo o vrnitvi št. ..., s katero je izrekla takojšnjo odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas 12 mesecev. Glede na datum izdaje v zadevi ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe ta odločba o vrnitvi ni bila dokončna in pravnomočna ter tudi ne izvršljiva.

12. Z določbami ZTuj-2 je, kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, zakonodajalec v nacionalno zakonodajo prenesel (oziroma imel namen prenesti) tudi pravni red Evropske unije, med drugim Direktivo Sveta 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva o vračanju). Direktiva o vračanju v uvodnih določbah pod točko 16 določa: "Uporaba pridržanja z namenom odstranitve bi morala biti omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna." V prvem odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega in (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve. V drugem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je med drugim predpisano: "Odločba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi." V skladu z Direktivo o vračanju mora biti torej uporaba pridržanja za namen odstranitve omejena, prav tako se mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve ter če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. To pa pomeni, da je treba pri omejevanju svobode gibanja sprejeti milejše ukrepe, in sicer vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Zato mora policija glede na okoliščine konkretnega primera vedno presoditi, kateri ukrep je primeren in nujen, oziroma s katerim ukrepom, ki bi v najmanjši meri posegel v osebno svobodo tujca, je mogoče zagotoviti njegovo uspešno odstranitev iz države. Opisana stališča so ustaljena tudi v sodni praksi (primer sodbe tega sodišča III U 250/2017 z dne 11. 12. 2017, I U 598/2017 z dne 4. 4. 2017, I U 1051/2016 z dne 20. 7. 2016, II U 362/2015 z dne 16. 9. 2015).

13. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka pri njeni izdaji upoštevala vse v prejšnji točki obrazložitve navedene relevantne določbe zakona in direktive o vračanju. Sprejeta odločitev je v dejanskem in pravnem pogledu bistveno pomanjkljivo obrazložena. Utemeljen je ugovor tožnika, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti izreka milejšega ukrepa. Izpodbijana odločba v tem pogledu nima obrazložitve. Tožena stranka ni navedla, zakaj je izrečen ukrep nujen in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožnika iz države izvesti z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov. Pri uporabi prisilnih ukrepov, ki pomenijo omejitev gibanja, je treba upoštevati načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom, ki ga je treba uporabiti in to tudi obrazložiti, ne samo zaradi določb Direktive o vračanju, ampak tudi na podlagi določb ZUP (tretji odstavek 7. člena in 214. člen ZUP), bi morala tožena stranka upoštevati, da se v primeru, če so podani razlogi za omejitev gibanja, to gibanje lahko omeji le na način, ki je neogibno potreben, da se doseže namen omejitve gibanja, to je preprečitev, da bi se tujec izognil postopku odstranitve. Glede na predhodno predstavljeno zakonsko ureditev je tujcu mogoče omejiti gibanje ne le na Center ampak tudi izven njega. Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika in priče B.B. ugotovilo okoliščine, ki tako možnost nakazujejo. Obveznost policije je, da presodi možnost uporabe milejšega ukrepa. Tožena stranka pa bi morala vsekakor glede na načelo sorazmernosti obrazložiti, zakaj se je odločila za izrečeno obliko omejitve gibanja.

14. Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva in se zato odločitve ne da preizkusiti, obenem pa se kaže tudi nepravilna uporaba materialnega prava, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iz tega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka odpraviti navedeno kršitev in pri tem oceniti tudi na glavni obravnavi podano izjavo tožnika, da je naslov na ... navedel zaradi prejemanja pošte v tako imenovani ''...'' in izjavo B.B., da lahko tožnik v primeru izpustitve lahko biva pri njej.

15. V zvezi s prošnjo tožnika za oprostitev plačila sodne takse sodišče dodaja, da bo v skladu s 6. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), taksna obveznost nastala takrat, ko bo sodna odločba vročena tožniku, saj gre za odločanje v zakonsko določenem roku. Ker pa je, ob upoštevanju opombe 6.1.c taksne tarife treba stranki plačano takso vrniti, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, to za obravnavano zadevo pomeni, da tožnik sodne takse ni dolžan plačati.