Jedro

Če sta v notranjem razmerju družbenika nastopala enakopravno, če sta o vseh zadevah družbe odločala skupaj in družbo dejansko skupaj vodila, potem pritožbeno sodišče ne najde utemeljenega razloga za odrek družbeniške tožbe družbeniku, ki je hkrati tudi poslovodja, in ki je po nalogu toženca le temu plačal določeno opremo iz sredstev družbe (v pričakovanju oz. po dogovoru, da bo toženec ta sredstva družbi vrnil). Četudi bi lahko vložil tožbo v imenu družbe, mu z ozirom na dejstvo, da je že tožen z actio pro socio, enakovrstna nasprotna tožba predstavlja ugodnejše pravno sredstvo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke ugodi in se plačilni plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1121/2023 z dne 24. 7. 2023 v znesku 285,00 EUR razveljavi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1121/2023 z dne 24. 7. 2023 v znesku 285,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da plačilni nalog za plačilo sodne takse izda družbi A., d.n.o. kot zavezanki za plačilo, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3. O pritožbi je na podlagi 366.a člena ZPP odločila sodnica posameznica.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta edina družbenika družbe z neomejeno odgovornostjo d.n.o. A., vsaka s 50% deležem; poslovodja družbe je tožnik. Tožnik je v tej zadevi vložil nasprotno tožbo zoper toženca, ki je zoper tu tožnika v zadevi V Pg 337/2022 vložil tožbo na podlagi 503. člena Zakona o gospodarskih družbah (actio pro socio). V ugovoru zoper izdani plačilni nalog za plačilo takse za nasprotno tožbo je tožnik ugovarjal, da ima tudi nasprotna tožba naravo actio pro socio iz 503. člena ZGD-1, (kar je trdil tudi v tožbi), na podlagi katere bi morala stroške tega postopka nositi družba. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da iz trditvene podlage (nasprotne) tožbe ne izhaja, da gre za tovrstno tožbo. Pojasnilo je, da se v tožbi toženi stranki očitane kršitve, (po nalogu tožene stranke naj bi tožeča stranka plačala več računov iz sredstev družbe, za opremo za potrebe tožene stranke), ne nanašajo na opustitev družbeniških dolžnosti pri ustanavljanju in vodenju družbe, prav tako pa ni šlo za skupne posle družbe.

6. Sodišče v fazi preizkusa tožbe in izdaje naloga za plačilo takse za tožbo ne ugotavlja dejanskega stanja, pač pa o tem, ali gre za tožbo iz 81. oz. 503. člena ZGD-1 odloči le na podlagi navedb v tožbi. Kršitev zmotnega ali nepopolnega dejanskega stanja zato v tej fazi postopka praviloma ne pride v poštev.

7. Določba 4. odstavka 503. člena ZGD-1 predstavlja lex specialis, t.j. izjemo od splošnega pravila iz 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po katerem mora sodno takso plačati tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Namen zakonodajalca, ki je v citiranem določilu določil, da stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba, je v olajšanju položaja družbenikov, ki lahko z družbeniško tožbo brez stroškovnih obremenitev nadomestijo ali sanirajo opuščena ravnanja družbe same, ki bi primarno morala poskrbeti za to, da družbeniki pravilno in vestno izpolnjujejo svoje obveznosti v razmerju do družbe. Več razlogov je, da družba tega sama ne stori, največkrat se izkazujejo v odsotnosti volje zakonitega zastopnika oz. zaradi njegovega prepričanja, da družbenik svojih obveznosti ni kršil, čeprav drugi družbeniki menijo drugače. Aktio pro socio tako predstavlja nekakšen nadzorni mehanizem družbenikov nad delovanjem drugih deležnikov v družbi (družbenikov in poslovodje). Pomemben je predvsem zaradi tega, ker družbeniki drugih sredstev za sanacijo nepravilnega ali škodljivega delovanja ostalih deležnikov v družbi nimajo, saj se njihova pravica do so-odločanja in do upravljanja družbe (na skupščini ali izven nje) lahko izkaže kot neučinkovita. Zato na prvi pogled ni videti razumnih razlogov, da bi institut družbeniške tožbe služil uveljavljanju koristi za družbo družbeniku, ki je obenem poslovodja družbe v času vložitve tožbe. Tudi pritožba ugotavlja, da bi lahko družba, zastopana po tožniku, sama vložila tožbo proti tožencu, in da se je tožeča stranka za actio pro socio odločila le zaradi dejstva, da ji je ta omogočila vložitev nasprotne tožbe kot obrambno sredstvo zoper toženčevo (actio pro socio) tožbo.

8. Po drugi strani pa niso redke situacije, ko pravni sistem upravičencu do sodnega varstva nudi več različnih pravnih in procesnih poti za dosego istega cilja, ali pa situacije, ko pravni sistem nudi sicer različne poti različnim upravičencem (glede na njihov položaj in lastnosti), a lahko ista oseba izpolnjuje pogoje za različne upravičence. Za tak primer gre v tej zadevi, ko tožnik hkrati nastopa v dveh vlogah, kot družbenik in kot poslovodja domnevno oškodovane družbe. Postavi se tako vprašanje, ali ima družbenik, ki je hkrati poslovodja, prosto izbiro pri odločitvi, s katerim pravnim sredstvom bo uveljavljal kršitve oz. neizpolnjevanje obveznosti drugega družbenika, ali katera od vlog, v katerih nastopa, prevlada nad drugo, in ali je omejevanje (izbire) iz kateregakoli razloga potrebno oz. smiselno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se z actio pro socio lahko uveljavljajo kršitve družbeniške dolžnosti pri ustanavljanju ali vodenju družbe in da se v konkretnem primeru lahko nanašajo tudi na skupne posle, ker je tako določeno v družbeni pogodbi. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da tožencu očitane kršitve ne sodijo v nobeno od navedenih kategorij. Pojem "vodenja družbe" in pojem "skupnih poslov" je pri presoji notranjih razmerij v družbi razumeti v najširšem pomenu. V ta pojem sodijo po mnenju pritožbenega sodišča vsa ravnanja družbenikov, ki jih skupaj ali posamično storijo ali opustijo na račun družbe, v njeno korist ali škodo, pri katerih družbeniki v osebni miselni predstavi nastopajo tudi v njenem imenu, kot da so družba, četudi nimajo zastopniških pooblastil in tega ne morejo početi navzven. V tožbi zatrjevana dejstva, da je tudi toženec vodil družbo in da je tožniku naročil opremo zase in njeno plačilo iz sredstev družbe, bi zato lahko napolnjevala vsebino standarda vodenja družbe, oz. skupnega posla. Tudi posojilo družbe družbeniku, kakor je navedeni posel opredelilo sodišče prve stopnje, bi z vidika notranjega razmerja med družbenikoma lahko predstavljalo skupen posel.

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da je upravljanje in vodenje družbe z le dvema družbenikoma, še zlasti družbe z neomejeno odgovornostjo, bistveno manj togo in formalistično, da temelji na medsebojnem zaupanju družbenikov, da se predpostavlja njuno sprotno dogovarjanje o vseh zadevah družbe, ki jo vodita skupaj. V takšnih dejanskih okoliščinah primera je lahko nerelevantno, kdo od njiju je zakoniti zastopnik družbe. Funkcija zakonitega zastopnika družbe je pomembna le navzven, v razmerjih družbe s tretjimi, znotraj družbe, v notranjem razmerju med družbenikoma, od katerih je eden poslovodja, pa ima lahko le administrativen pomen (poslovodja izvršuje skupne odločitve, podpisuje dokumente, izdaja naloge, izvaja plačila itd.). Če sta v notranjem razmerju družbenika nastopala enakopravno, če sta o vseh zadevah družbe odločala skupaj in družbo dejansko skupaj vodila, potem pritožbeno sodišče ne najde utemeljenega razloga za odrek družbeniške tožbe družbeniku, ki je hkrati tudi poslovodja, in ki je po nalogu toženca le temu plačal določeno opremo iz sredstev družbe (v pričakovanju oz. po dogovoru, da bo toženec ta sredstva družbi vrnil). Četudi bi lahko vložil tožbo v imenu družbe, mu z ozirom na dejstvo, da je že tožen z actio pro socio, enakovrstna nasprotna tožba predstavlja ugodnejše pravno sredstvo. Stroškovna posledica za družbo je v obeh primerih enaka, prav tako bo v obeh primerih možnost uveljavitve povrnitve stroškov družbi zaradi neutemeljene tožbe enako zahtevna.

11. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Kljub uspehu s pritožbo tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka (še) ni stranka tega postopka, poleg tega gre pri odmeri in plačilu sodne takse zgolj za (upravno) razmerje med sodiščem in stranko, in v primeru zmotne odločitve sodišča za naključje, ki se je primerilo stranki (prvi odstavek 156. člena ZPP ).

Zveza:

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 503, 503/4 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 3

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.