Jedro

Obresti, ki se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek, četudi so kapitalizirane, se po 2. odstavku 39. člena ZPP ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se odločba sodišča druge stopnje razveljavi v tretjem odstavku izreka, kolikor se nanaša na točko II. 2 in II. 3 izreka odločbe sodišča prve stopnje, odločba sodišča prve stopnje pa v točki II. 2 in II. 3 izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija i) glede zamudnih obresti k zneskom iz prve do dvajsete alineje točke I. 1 izreka odločbe sodišča prve stopnje v zvezi z drugim odstavkom izreka odločbe sodišča druge stopnje, ii) glede štirih obračunov obresti v skupni višini 1,287.961,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz točke I. 1 izreka odločbe sodišča prve stopnje v zvezi s prvim odstavkom izreka odločbe sodišča druge stopnje ter iii) glede pobotnih ugovorov iz točke II. 4 in II. 5 izreka odločbe sodišča prve stopnje v zvezi s tretjim odstavkom odločbe sodišča druge stopnje zavrže. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju vzdrži v 1. in 3. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati glavnico 12,695.500,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih glavničnih zneskov do plačila ter izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je za glavnico 38.206,80 SIT sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. 1 izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov (točka I. 2 izreka). Primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 10,333.836,80 SIT ter podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 4,738.470,00 SIT je zavrglo (točki II. 2 in 3 izreka; izrek bi se v tem delu pravilno glasil, da se nasprotna tožba zavrže, zato se v nadaljevanju uporablja izraz zavrženje nasprotne tožbe). Pobotna ugovora tožene stranke je zavrnilo (točki II. 4 in 5 izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje pod točko I. 1 izreka delno razveljavilo za znesek 1,287.961,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih glavničnih zneskov ter za zakonske zamudne obresti od zneska 38.206,80 SIT od zapadlosti dalje ter v celoti v izreku o pravdnih stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo (točka I. 1) oziroma sklep (točka II. 2, 3, 4, 5) sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih predpisih.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za delno zavrženje revizije

6. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5,000.000,00 SIT (sedaj 20.864,63 EUR). V skladu z določbo prvega odstavka 39. člena ZPP se kot vrednost vzame le vrednost glavnega zahtevka, postranske terjatve, med katere sodijo tudi zamudne obresti, pa se po določbi drugega odstavka istega člena ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

7. V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP, ki vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP kot temeljno pravilo za ugotovitev vrednosti spornega predmeta in za ugotovitev pravice do revizije.(1) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se kot vrednost spornega predmeta vzame seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki v tožbi različno dejansko podlago ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8. V obravnavanem primeru je tožeča stranka po delnem umiku tožbe vtoževala dvajset neplačanih računov po pogodbi o organiziranem odkupu prašičev za leto 1996 v skupnem znesku 11,407.538,40 SIT. V zvezi s temi tožbenimi zahtevki, ki se opirajo na isto podlago, tožena stranka z revizijo vsebinsko izpodbija višino zamudnih obresti od posameznih glavničnih zneskov. Kadar je zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg glavnice, se šteje za postransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v revizijskem postopku sporna le še odločitev o obrestih. V skladu z ustaljeno sodno prakso je v primerih, ko se z revizijo izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, treba šteti, da po pravilih procesnega prava (drugi odstavek 39. člena ZPP) vrednosti spornega predmeta ni in da revizija zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 490. člena ZPP ni dovoljena.(2) Za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru. Ker so v zvezi z vtoževanimi neplačanimi računi po pogodbi o organiziranem odkupu prašičev za leto 1996 sporne le še zamudne obresti, ki se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek, je Vrhovno sodišče revizijo tožene stranke v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

9. Tožena stranka v reviziji izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje glede terjatev, ki jih je uveljavljala v pobot. Terjatev tožene stranke v skupni višini 4,171.335,77 SIT (gre za vsoto zneskov 3,257.022,33 SIT, 839.337,74 SIT in 74.975,70 SIT) z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 15,446.258,96 SIT (gre za vsoto zneskov 12,903.795,99 SIT, 2,329.919,99 SIT in 212.542,98 SIT) izvira iz naslova marž, ki jih je tožena stranka v času medsebojnega poslovanja plačevala tožeči stranki. Obresti, ki se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek, četudi so kapitalizirane, se po 2. odstavku 39. člena ZPP ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta,(3) sam znesek glavnice terjatve, ki jo tožena stranka v obravnavanem primeru uveljavlja v pobot, pa ne presega revizijskega praga, zato revizija ni dovoljena (490. člen ZPP) in jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. ZPP).

10. O štirih obračunih obresti tožeče stranke od z zamudo plačanih računov, ki so zapadli v plačilo v obdobju od leta 1994 do leta 1996, v skupni višini 1,287.961,80 SIT, je sodišče druge stopnje odločilo s sklepom, s katerim postopek v tem delu ni bil pravnomočno končan. Revizija zato tudi v tem delu ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP) in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člena ZPP).

11. Revizija je dopustna le glede zahtevka po nasprotni tožbi, s katerim tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) vtožuje znesek v višini 10,333.836,80 SIT, ki naj bi ga tožena stranka plačala za fakturirano blago, ki ga ni prejela. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) naj bi toženi stranki namreč zaračunala večjo težo prašičev od dejansko izročene in jo na ta način oškodovala. Iz navedb pravdnih strank izhaja, da se zatrjevani primanjkljaj nanaša na dobave prašičev v letu 1995 in da pravdni stranki za leto 1995 posebne pogodbe o organiziranem odkupu prašičev nista sklenili, temveč sta zgolj nadaljevali s svojim dotedanjim poslovanjem. Ker sta letno pogodbo o organiziranem odkupu prašičev sklenili za leto 1994, sodišče šteje, da je bil za leto 1995 sklenjen tihi dogovor, da tudi v tem letu poslujeta na enak način kot pred tem in da je bila torej sklenjena ustna letna pogodba. Vtoževani znesek iz posameznih dobav prašičev v letu 1995, ki se opira na isto podlago, je zato upoštevaje prvi odstavek 41. člena ZPP treba presojati enotno in je revizija v tem delu dopustna.

Ugotovljeno dejansko stanje

12. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožena stranka je z dopisom z dne 17. 1. 1996 obvestila tožečo stranko, da je pri odkupljenih prašičih prišlo do primanjkljaja, tožena stranka nasprotne tožbe ni vložila v roku enega leta od obvestila z dne 17. 1. 1996. Revizijske navedbe

13. V zvezi z odločitvijo o nasprotni tožbi tožena stranka sodišču druge stopnje očita, da je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 500. člena ZOR (izguba pravic kupca) in njeno tožbo zaradi izteka enoletnega roka za vložitev tožbe zavrglo. Pri tem je zmotno štelo, da naj bi tožena stranka imela terjatev iz drugega pravnega posla. Tožena stranka poudarja, da je med pravdnima strankama šlo za enoten poslovni odnos in da glede na to, da tožena stranka, potem ko je nasprotno stranko obvestila o napaki prejetega blaga (za leto 1995), računov ni plačala (za leto 1996), ni že po preteku enega leta izgubila svojih pravic. Sodišče bi moralo za obravnavano razmerje uporabiti določbo drugega odstavka 500. člena ZOR in o nasprotni tožbi meritorno odločiti.

14. Tožena stranka sodišču nadalje očita kršitev določb 183. člena ZPP, ki se nanašajo na pogoje za vložitev nasprotne tožbe. Sodišče bi moralo o nasprotni tožbi odločati v skladu s to določbo, ne pa da jo je neutemeljeno zavrglo. Pri tem odločitev, zakaj zavrženje nasprotne tožbe, ne pa zavrnitev, sploh ni obrazložena.

15. Tožena stranka sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da bo sodišče prve stopnje moralo z izdajo dopolnilne sodbe o zahtevku po nasprotni tožbi, temelječem na 170. člen ZOR (odgovornost organizacij za škodo, ki jo povzroči delavec), še odločati, vendar pa to iz izreka ni razvidno, saj je sodišče druge stopnje pritožbo v zvezi z nasprotno tožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

16. Ostale revizijske navedbe se nanašajo na odločbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem revizija ni dovoljena.

17. Revizija je v dovoljenem delu utemeljena.

Presoja utemeljenosti revizije

18. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

19. V obravnavanem primeru očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče pri presoji spornega razmerja med pravdnima strankama uporabiti drugi odstavek 500. člena ZOR, ki je umeščen med določbe ZOR o odgovornosti za stvarne napake, ni utemeljen, saj sta sodišči nižje stopnje svojo odločitev zmotno oprli na določbe tega poglavja in posledično zmotno uporabili materialno pravo.

20. Tožena stranka je v nasprotni tožbi zatrjevala, da škoda oziroma razlika med količino, ki jo je tožena stranka prejela, in tisto, ki ji je bila s strani tožeče stranke zaračunana, znaša 10,333.836,80 SIT ter da obstoji odškodninska odgovornost tožeče stranke za protipravno ravnanje njenega delavca, ki je pri odkupu prašičev zaračunaval večjo količino od dejansko izdobavljene. Iz navedb tožene stranke torej izhaja, da naj bi ji tožeča stranka ob posameznih zaporednih dobavah blaga zaračunavala prevelike količine prašičev oziroma večje količine prašičev, kot jih je tožena stranka dejansko prejela.

21. Sodišči prve in druge stopnje sta navedeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi napačno šteli za zahtevek iz naslova odgovornosti za stvarne napake ter uporabili določbo 500. člena ZOR, ki določa rok, v katerem mora kupec uveljavljati svoje pravice iz tega naslova. Za stvarne napake gre takrat, kadar stvar nima pogodbeno dogovorjenih oziroma običajnih lastnosti (479. člen ZOR), za kar pa ne gre v primeru zatrjevane manjše dobavljene količine blaga od fakturirane. Določeno blago ima namreč takšne ali drugačne lastnosti ne glede na to, v kakšni količini je dobavljeno. S tem ko sta sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev oprli na določbo 500. člena ZOR, ki pride v poštev zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo, je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Glede na navedeno tudi očitek tožene stranke, da bi bilo treba uporabiti drugi odstavek 500. člena ZOR, ki omogoča ugovor kupca zoper prodajalca ne glede na potek časa, ni utemeljen, saj ta določba ZOR za obravnavani primer ni upoštevna.

22. Dolžnost sodišča je, da v okviru danih navedb in ugotovljenih dejstev preizkusi utemeljenost zahtevkov oziroma ugovorov na vseh relevantnih pravnih podlagah. Stranki pravne podlage tožbenega zahtevka ni treba navajati, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Tožena stranka v nasprotni tožbi svoj zahtevek utemeljuje kot odškodninski zahtevek, kar pa ne predstavlja ovire za to, da bi sodišče njen zahtevek v mejah navedb presojalo na drugi pravni podlagi.

23. Po oceni Vrhovnega sodišča iz navedb tožene stranke o preveč zaračunanih količinah blaga izhaja, da bi bila nasprotna tožba sklepčna - s čimer seveda ni še nič rečeno o utemeljenosti zahtevka - na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR in nadaljnji), in sicer v smislu zahtevka na vrnitev preveč plačanega zneska. V nasprotni tožbi zatrjevano ravnanje pravdnih strank namreč kaže na to, da je bilo med njima dogovorjeno, da se pri vsaki posamezni dobavi prašičev plača takšna količina blaga, kot je dobavljena. Kar naj bi tožena stranka plačala več, kot ji je bilo dobavljeno, je plačala brez podlage in zato lahko glede presežka uveljavlja vrnitveni zahtevek.

24. Takšen dogovor med pravdnima strankama je v skladu z načelom enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR), ki poudarja, da naj stranke pri sklepanju dvostranskih pogodb njihovo vsebino določijo tako, da bodo medsebojne pravice in obveznosti strank enakovredne. V obravnavanem primeru je enakovrednost med strankama vzpostavljena, če je kupec dolžan plačati vrednost blaga, ki mu jo prodajalec izroči ob posamezni dobavi, nasprotno pa enakovrednost ne bi bila podana v primeru, če bi bil kupec dolžan plačati določeno količino blaga, ki mu sploh ne bi bila izdobavljena.

25. Ker sodišči nižje stopnje nista ugotavljali, koliko blaga je tožeča stranka izdobavila toženi stranki oziroma ali in koliko je tožena stranka plačala tožeči stranki več, kot je prejela blaga, je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji v dovoljenem delu ugodilo ter odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo v tretjem odstavku izreka, kolikor se nanaša na točko II. 2 in II. 3 izreka odločbe sodišča prve stopnje, odločbo sodišča prve stopnje pa v točki II. 2 in II. 3 izreka in je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (380. člen ZPP v zvezi s 384. členom ZPP).

26. Očitana kršitev 183. člena ZPP, ki določa pogoje za vložitev nasprotne tožbe, lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe. Revizija se lahko vloži zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP le, če je bila ta storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Za takšen primer gre tudi takrat, kadar je revident že v pritožbi zoper sodbo uveljavljal takšno kršitev, pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni sankcioniralo.(4) V obravnavanem primeru je tožena stranka šele v reviziji uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila storjena (že) v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne da bi jo pred tem uveljavljala v pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato revizija v tem delu ni utemeljena.

27. V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje s tem, ko je v obrazložitvi naložilo sodišču prve stopnje izdajo dopolnilne sodbe glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi na novi pravni podlagi, odločitev sodišča prve stopnje o tem istem zahtevku pa je v izreku sočasno potrdilo, Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana kakšna kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe sodišča druge stopnje, zato navedeni očitek ni utemeljen.

28. Odločitev o stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj na primer sodbo in sklep VS RS III Ips 69/2007 z dne 3. 2. 2009. Op. št. (2): Primerjaj na primer sklep VS RS II Ips 464/2003 z dne 23. 10. 2003. Op. št. (3): Primerjaj na primer sodbo in sklep VS RS III Ips 47/2002 z dne 16. 9. 2002 ter sklep VS RS II Ips 403/2003 z dne 3. 6. 2004. Op. št. (4): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 381/2003 z dne 17. 6. 2004.