Jedro

Od avansa ni mogoče zahtevati zamudnih obresti, ker dela še niso bila gotova. V zamudo bi tožena stranka lahko prišla šele, če ne bi izpolnila svoje obveznosti (plačilo) po tem, ko je tožeča stranka izpolnila svoj del obveznosti (oprava del).

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 2,008.500,00 SIT od dne 24.12.1994 dalje do plačila in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje glede zneska glavnice 2,008.500,00 SIT, glede izvršilnih stroškov v znesku 54.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 4.5.1995 dalje do plačila in glede pravdnih stroškov v znesku 146.066,00 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 8.6.1999 dalje do plačila potrdi. Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 55.692,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 594/95 z dne 4.5.1995 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka sodbe) ter obsodilo toženo stranko na povrnitev pravdnih stroškov tožeči (2. točka izreka sodbe). Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da je bila med strankama sklenjena gradbena pogodba in ne pogodba o delu. Račun je izstavljen na KS, zato ga tožena stranka tudi ni imela v svoji dokumentaciji vse do tožbe. Tožnik je šele na zadnji glavni obravnavi predložil nekaj, kar naj bi nadomeščalo gradbeni dnevnik, istočasno pa trdi, da je račun zapadel v plačilo 15 dni po izstavitvi. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, da tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva in dokaze, medtem ko je priča S. R. potrdil, da je bil posel izveden v skladu z dogovorom. Pritožba je deloma utemeljena. O ZAHTEVKU ZA PLAČILO GLAVNICE: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z glavničnim delom zahtevka pravilno ugotovilo dejansko stanje in glede na ugotovitve sprejelo pravno pravilno odločitev. Na podlagi izpovedbe priče S. R., ki ga je predlagala tožena stranka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili med strankama (ustno) dogovorjeni bistveni sestavini pogodbe, to je predmet in cena, s čimer je bila pogodba sklenjena (prim. 26. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je omenjena priča povedala, da glede kvalitete opravljenih del ni bilo nobenih reklamacij, iz česar logično izhaja, da so bila dela tudi opravljena, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo v pritožbi ponovljeni ugovor, da naj bi šlo za fiktivno pogodbo. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)fiktivnostjo pogodbe in pri tem še dodaja, da tožena stranka nikoli ni izrecno zatrjevala, da dela sploh niso bila opravljena. Pritožbene navedbe v zvezi z gradbenim načrtom, občinskimi plani razvoja cestnega omrežja ter neizpolnjevanjem pogojev za sklenitev posla niso upoštevne, saj je tožena stranka dolžna plačati za naročeno in opravljeno delo na podlagi predpisov o obligacijskem pravu, ne glede na morebitne upravnopravne pomanjkljivosti pri izvajanju del. Sodišče druge stopnje se strinja s pravno oceno sodišča prve stopnje, da je bila med strankama sklenjena pogodba o delu in ne gradbena pogodba, pri čemer zgolj pripominja, da pravna kvalifikacija v obravnavanem primeru niti ni pomembna. Četudi bi šlo za gradbeno pogodbo, ki ni bila sklenjena v pisni obliki, to ne bi vplivalo na obveznost tožene stranke za plačilo opravljenih del, saj je bila pogodba realizirana (73. čl. ZOR). Zato so vse pritožbene navedbe tožene stranke, ki izpodbijajo pravno kvalifikacijo razmerja med strankama, nerelevantne. Pritožbena trditev, da tožena stranka vse do tožbe ni prejela računa, je navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi (t.i. pritožbena novota), kar je glede na 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nedopustno, saj tožena stranka niti ne trdi, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati med postopkom na prvi stopnji. Enako velja tudi za dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki naj bi ugotovil "realnost cene", saj tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ceni del sploh ni oporekala. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede glavnega zahtevka niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zoper glavnični del zahtevka zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). O ZAHTEVKU ZA PLAČILO ZAMUDNIH OBRESTI: Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev o plačilu zamudnih obresti. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj tožena stranka dolguje plačilo zamudnih obresti po preteku petnajstih dni od izstavitve računa. Iz tožnikovega računa (priloga A1) rok plačila ni razviden, pač pa je na računu navedeno, da naj naročnik nakaže avans v višini 60 % izstavljenega računa ter da se obračun izvrši po končanem delu. Tožena stranka pravilno opozarja, da od avansa ni mogoče zahtevati zamudnih obresti, ker še ni bilo zamude. V zamudo bi tožena stranka lahko prišla šele, če ne bi izpolnila svoje obveznosti (plačilo) po tem, ko je tožeča stranka izpolnila svoj del obveznosti (oprava del - prim. 1. odst. 122. čl. ZOR). Tožeča stranka je sicer v spis vložila listino, ki bi lahko dokazovala, kdaj naj bi bila dela opravljena (dnevnik o izvajanju del v prilogi A6), vendar sodišče tega dokaza sploh ni ocenjevalo. Ker je v tem oziru dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, vsled česar je odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem zahtevku pravno napačna (ali najmanj preuranjena), je sodišče druge stopnje glede odločitve o plačilu zakonitih zamudnih obresti toženčevi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi za začetek teka zamudnih obresti relevantne okoliščine, kot je bilo nakazano v prejšnjem odstavku, upoštevaje tudi določila 324. čl. ZOR. O STROŠKOVNEM DELU ZAHTEVKA: Kljub temu, da je tožena stranka s pritožbo deloma uspela, je sodišče druge stopnje v celoti potrdilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj je tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom glede glavnice, pritožnik pa je uspel samo glede postranske terjatve - zakonitih zamudnih obresti (prim. 39. čl. ZPP), ki pa na dosedanjo stroškovno odločitev nima vpliva. Iz istih razlogov je sodišče druge stopnje tudi ugodilo tožnikovemu zahtevku za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške sestave odgovora (500 odvetniških točk x 90,00 SIT = 45.000,00 SIT), poročila stranki (20 odv. točk x 90,00 SIT = 1.800,00 SIT) in DDV na odvetniške storitve (19 % od cene storitev ali 8.892,00 SIT), skupaj 55.692,00 SIT. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo.