Jedro

Če s sklepom o dovolitvi izvršbe ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika, tak sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZG za zaključevanje o tem, da je bil izveden (nedovoljen) posek v gozd, ne zahteva ugotovitev okoliščin o ugotavljanju škode na biosistemu oziroma o ugotavljanju posega v funkcije gozda.

Dejanska raba ni pomembna, temveč se določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v 2. členu ZG.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi upravne izvršbe po drugi osebi je prvostopni organ odločil, da je odločba organa, št. 3408-04-2144-F001/14 z dne 28. 2. 2014, s katero je bilo zavezancu tožniku naložena obveznost, da na parc. št. 1065, k.o. …, do 30. 4. 2014 opravi sadnjo 1.500 sadik na površini 0,6 ha ter 1.500 kosov obeleževanja posajenih sadik, postala 10. 11. 2015 izvršljiva, zato se dovoli izvršba po drugi osebi (1. točka izreka), da se zavezancu - tožniku daje opozorilo, da v naknadnem spomladanskem roku od 1. 4. 2016 do 30. 4. 2016 izpolni naloženo obveznost, navedeno v 1. točki tega sklepa (2. točka izreka), da če zavezanec niti v naknadno odrejenem roku iz 2. točke tega sklepa ne bo izpolnil naložene obveznosti, bo to dejanje na njegove stroške opravil v postopku javnega naročanja izbran usposobljen izvajalec (3. točka izreka), da bo o stroških izvršbe zavezancu izdan poseben sklep (4. točka izreka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je z odločbo z dne 28. 2. 2014 tožniku naložil tam opredeljena dela, tožnik pa je bil tudi opozorjen na posledice, če izdane odločbe ne bo sam izvršil. Ker je odločba postala pravnomočna, je organ odločil kot navedeno.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil izpodbijani sklep.

3. Tožnik je vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedel, da ne gre za golosek po pravni teoriji, saj se za sečnjo na golo šteje posek vseh ali takšnega števila dreves na določeni površini, da bi to preprečilo obnovo gozda s presežnim naravnim mladjem v nepretrgani gozdni proizvodnji. Do tega v obravnavanem primeru ni prišlo, temveč gre za delni golosek oziroma posek določenega in neznatnega dela gozda. Sečnja tudi ni povzročila negativnih učinkov na floro ali favno, gozd lahko še naprej nemoteno opravlja svojo funkcijo. Prav tako delni posek ni povzročil osiromašenja avifavne, znatnega upada biotske raznovrstnosti oziroma ni zmanjšal obsega narave. 1/3 sporne parcele je v dejanski rabi kot kmetijsko zemljišče, zato poseg tožnika v gozd na način povečanja kmetijskega dela ni invaziven tako, da bi moral organ vzpostaviti prejšnje stanje na način, da tožniku zapove popolno pogozditev. Pri presoji, ali se posega v hidrološko in higiensko-zdravstveno funkcijo gozda, ne nazadnje tudi biotsko raznovrstnost, iz opravičljivega razloga, je treba upoštevati predpostavke in sicer, ali dejanje tožnika dejansko negativno vpliva na prej našteto oziroma ali ima dejanje tožnika za gozd negativne in nekoristne posledice ter ali je družbeno nesprejemljivo. V tem primeru dejanje za gozd ni bilo nekoristno, predvsem pa ni bilo škodljivo. Če bi tožnik v gozd posegel na način, da bi to škodovalo biosistemu ter bistveno vplivalo na hidrološko, higiensko-zdravstveno in kulturno-dediščinsko funkcijo, bi bilo sredstvo izvršbe upravičeno. Ker pa tožnik v gozd ni posegel na ta način, sredstvo izvršbe takšne narave (sadnja 1.500 sadik) ni sorazmerna eventualni škodi, ki naj bi jo tožnik prizadejal. Tožnik predlaga postavitev izvedenca gozdarske stroke v potrditev njegovih navedb. Zato tudi način in sredstvo izvršbe nista v skladu s 285. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Namen izvršbe bi se lahko dosegel na način in s sredstvom, ki bi bil za tožnika milejši. Tak način pomeni za tožnika zelo visoke stroške in mu bodo povzročili veliko materialno škodo. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep o dovolitvi upravne izvršbe po drugi osebi.

7. Upravna izvršba, za katero je pristojen organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, se opravi na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe (prvi odstavek 291. člena ZUP). Sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim se odloči oziroma ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca organ, ki je pristojen za upravno izvršbo (prvi odstavek 290. člena ZUP). Če je zavezanec dolžan kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške; zavezanca je treba prej opozoriti (prvi odstavek 297. člena ZUP). V primeru iz prvega odstavka tega člena lahko organ, ki opravlja izvršbo, naloži zavezancu s sklepom, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu; sklep o položitvi tega zneska je izvršljiv (drugi odstavek 297. člena ZUP).

8. Vsebina obveznosti ni določena s sklepom o dovolitvi izvršbe, temveč z izvršilnim naslovom. Zato je zoper sklep o dovolitvi izvršbe sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na ta sklep. Če s sklepom o dovolitvi izvršbe ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika, tak sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.(1) V konkretnem primeru se tožnikovi ugovori nanašajo (tudi) na sklep o dovolitvi izvršbe, zato je sodišče tožbo kot dopustno sprejelo v meritorno obravnavo.

9. Sodišče je obravnavalo tožnikova ugovora v zvezi s sredstvom in načinom izvršbe.

10. Tožnik ugovarja, da sredstvo izvršbe glede na intenzivnost dejanja (posega v gozd - op. sod.) ni upravičeno. Po njegovem mnenju s spornim posekom gozda ni škodoval biosistemu oziroma ni posegel v funkcije, ki jih gozd opravlja (ekološke, socialne itd.). Kot dokaz je predlagal postavitev izvedenca gozdarske stroke.

11. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo za vzpostavitev zakonitega stanja po odločbi z dne 28. 2. 2014 naloženo tožniku (oziroma na tožnikove stroške usposobljenemu izvajalcu), da opravi sadnjo 1.500 sadik na površini 0,6 ha ter 1.500 kosov obeleževanja posajenih sadik v tam določenem roku. Posek na golo je definiran v 14. točki 3. člena ZG kot odstranitev vsega gozdnega drevja v nepomlajenem sestoju, kjer ni predvidena sprememba namembnosti zemljišča in gre za površino, pri kateri je povprečna razdalja med nasprotnimi robovi preostalega sestoja večja od ene višine odraslega drevja na tem rastišču. ZG torej za zaključevanje o tem, da je bil izveden (nedovoljen) posek v gozd ne zahteva ugotovitev okoliščin o ugotavljanju škode na biosistemu oziroma o ugotavljanju posega v funkcije gozda.

12. Neutemeljene so po presoji sodišča tudi navedbe, da naložena obnova gozda s sadnjo 1.500 sadik ni ustrezna iz enakih razlogov, torej ker tožnik z delnim golosekom ni posegel v gozd invazivno ter da naložena sadnja ni sorazmerna morebitni škodi, ki naj bi jo tožnik z nedovoljenim posegom povzročil, kot tudi ne zato, ker je 1/3 parcele kmetijsko zemljišče in torej za popolno pogozditev ni podlage. Posek na golo kot način gospodarjenja z gozdovi (rabe, izkoriščanja gozda) je prepovedan (prvi odstavek 22. člena ZG). V nasprotju s predpisi na golo posekan gozd pa mora lastnik obnoviti (prvi odstavek 23. člena GZ). Pri tem dejanska raba ni pomembna, temveč se določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v 2. členu ZG. Pri naložitvi gojitvenih del (po vrsti in obsegu) pa gre za strokovno vprašanje, povezano z obveznostjo zagotavljanja trajnega in optimalnega delovanja gozda ter uresničevanja njegovih funkcij. Razloge, ki so narekovali organu naložitev opredeljenih del, je organ podrobno obrazložil z odločbo o naložitvi obveznosti, torej z izvršilnim naslovom, ki jih je tudi naslovno sodišče sprejelo kot stvarno utemeljene, saj je bila tožba tožnika zoper to odločbo zavrnjena s sodbo, I U 65/2015 z dne 10. 5. 2015. Z izpodbijanim sklepom določeno sredstvo izvršbe je tako po presoji sodišča določeno racionalno in učinkovito ter ob upoštevanju namena naložene obveznosti. Sodišče zato tudi ni sledilo predlogu tožnika za postavitev izvedenca gozdarske stroke, saj je to glede na povedano nepotrebno.

13. Tožnik tudi ugovarja, da bi bil lahko določen milejši način izvršbe, ki ne bi povzročil tako visokih stroškov in materialne škode tožniku, zaradi česar naj bi po njegovem mnenju organ kršil 285. člen ZUP. Po tej določbi se, če je mogoče opraviti izvršbo na več načinov in z raznimi sredstvi, opravi izvršba na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njima vendarle doseže namen izvršbe (prvi odstavek). ZUP v posameznih določbah glede izvršbe za nedenarne obveznosti določa vrstni red uporabe prisilnih sredstev, z upoštevanim opisanim načelom izbire najmilejšega sredstva s še vedno doseženim namenom izvršbe. Izvršba za izpolnitev zavezančevih nedenarnih obveznosti se tako opravlja po drugih osebah ali s prisilitvijo (296. člen). Glede na namen izvršbe v obravnavanem primeru (izvedba gojitvenih del zaradi poseka na golo) sodišče tudi za s sklepom določen način izvršbe sodi, da je le-ta ustrezen, zlasti, ker je bilo tožniku najprej ponovno naloženo, da obveznost izpolni sam, torej mu je bila ponovno dana možnost, da se izvršbi po drugih osebah in s tem povezanim stroškom izogne. Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi naloženo obveznost izpolnil sam. O morebitnih visokih stroškov, ki bodo nastali zaradi izvršbe po drugih osebah pa se sodišče tudi ne more opredeljevati, ker bodo ti stroški stvar izdaje posebnega sklepa.

14. Ostale tožbene navedbe, ki se nanašajo na zakonitost izdaje odločbe o naložitvi obveznosti z dne 28. 2. 2014, torej samega izvršilnega naslova (po tožnikovem mnenju je sporno vprašanje, ali je prišlo sploh do goloseka, ugovarja odsotnost negativnih učinkov na floro in favno in odsotnost znatnega upada avifavne ter biotske ravnovrstnosti, zatrjuje nemoteno opravljanje funkcij gozda, ipd), pa so neupoštevne, saj ta odločba ni predmet tega upravnega spora, v katerem tožnik izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe. Kot pa je sodišče že navedlo, je te navedbe, kolikor so bile pravno upoštevne, presodilo že naslovno sodišče v sodbi, I U 65/2015 z dne 10. 11. 2015. 15. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. opomba (1) : Tako že ustaljena praksa tudi Vrhovnega sodišča RS, npr. sklep I Up 64/2015 z dne 13. 5. 2015, sklep I Up 404/2013 z dne 30. 1. 2014, sklep I Up 246/2013 z dne 2. 10. 2013.