Jedro

Ker je tožnik zavedel carinski organ, da je za uvoz spornega avtomobila podana carinska oprostitev in je carinski organ v naknadnem postopku uvoženi avto ponovno štel za carinsko blago ter odredil njegovo skladiščenje in nato odmeril carinske dajatve, so stroški skladiščenja avtomobila stroški postopka, ki jih je povzročil tožnik sam, zato jih na podlagi 2. odstavka 113. člena ZUP/86 tudi sam trpi. Pri tem pa ni važno, na koga se glasi račun za skladiščenje, ki ga je izdalo podjetje, ki se ukvarja s skladiščenjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišče Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 3089/97-9 z dne 7.3.2000.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.11.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Carinarnice C. z dne 9.1.1997. S tem sklepom je bilo tožniku naloženo plačilo stroškov skladiščenja osebnega avtomobila za čas od 19.11.1996 do 9.1.1997 v prostorih Skladiščno transportnega centra C. (v nadaljevanju STC), v znesku 70.815 tolarjev.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in zavrnilo tožnikovo tožbo. Ker je carinski organ v obravnavanem postopku naknadno ugotovil, da za obravnavano vozilo niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine po določbah 3. točke 161. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) je odredila zaseg spornega vozila in od dne 15.11.1996 njegovo hrambo v STC. S tem ukrepom je sporno vozilo pridobilo status carinskega blaga, tožniku pa je bila dana možnost, da navedeno vozilo ponovno izvozi v tujino ali pa uvozno ocarini. Tožnik se je odločil za naknadno carinjenje, zato je bilo možno glede na določbe 3. odstavka 154. člena CZ navedeno vozilo sprostiti v prost promet potem, ko je bila plačana carinska obveznost. Ta je bila plačana 9.1.1997, zato je tožnik s tem dnem pridobil pravico prevzeti vozilo in ga sprostiti iz carinskega nadzora. S hrambo avta pa so nastali posebni stroški postopka v višini 70.815 tolarjev, ki pa jih je povzročil tožnik s svojim ravnanjem. Zato sta po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka in prej prvostopni organ ravnala pravilno, ko sta te stroške naložila v plačilo tožniku.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je najprej prejel odločbo carinske službe o oprostitvi plačila carine za uvoženi avto. Odločba je postala pravnomočna. Z naknadnim preverjanjem pa je tožena stranka oblikovala drugačno stališče in je vozilo obremenila s plačilom carinskih dajatev. Tožnik ima torej dve odločbi o carini, izdani na enaki materialno-pravni in formalno- pravni podlagi. V CZ so predvidene aktivnosti in čas, v katerem mora carinski organ reagirati, če ugotovi pri naknadnem pregledovanju nezakonitosti. CZ zavezuje carinski organ, da izda v 10 dneh po ugotovitvi nastanka obveznosti odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna nastalo obveznost. Sodišče prve stopnje pa se z navedenima tožbenima ugovoroma ni ukvarjalo, kljub temu, da je tožnik zahteval, da se pred prvostopnim sodiščem opravi glavna obravnava. Račun za skladiščenje avtomobila pa je bil izdan Carinarnici. Tako je le med Carinarnico in S. nastalo upniško razmerje za plačilo depoja avtomobila. Prenos dolga s carinarnice na tožnika, pa ni utemeljen. Sama tožena stranka v odgovoru na tožbo priznava za skladiščenje avta napako, ker je bil račun izstavljen njej, ne pa tožniku. Ker je v obravnavani zadevi še vedno odprto vprašanje naknadnega obračuna carine, ki se prav tako vodi pri naslovnem sodišču, tožnik ugovarja plačilo stroškov skladiščenja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi v celoti, podredno pa, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Odločitev o stroških je v obravnavanem primeru odvisna od presoje zakonitosti akta o naknadni odmeri carinskih dajatev. O tem pa je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo, št. I Up 1140/2000-2 z dne 5.11.2003, in z njo zavrnilo tožnikovo pritožbo. Zato so tudi po presoji pritožbenega sodišča stroški v zvezi s skladiščenjem nastali po tožnikovi krivdi in jih je ta dolžan plačati v skladu z 2. odstavkom 113. člena ZUP/86, ki se je v času odločanja upravnega organa prve stopnje v Republiki Sloveniji uporabljal kot slovenski predpis.

Na odločitev v tej stvari pa ne vplivajo tožnikove pritožbene navedbe, da ima dva dokončna akta za plačilo carine za isti avto, in sicer enega, s katerim je carine oproščen, in drugega, s katerim mora carino plačati. Gre za dva različna akta, izdana na različnih pravnih podlagah glede na ugotovljeno dejansko stanje. O zakonitosti tega je sodišče odločalo s sodbo, opr. št. I Up 1140/2000-2 z dne 5.11.2003, s katero je akt, na podlagi katerega je tožnik dolžan carino plačati, postal pravnomočen.

Na odločitev v obravnavani zadevi glede plačila stroškov postopka tudi ne vpliva dejstvo, da je račun za skladiščenje izstavljen carinarnici, ne pa tožniku. Razmerje do S. Celje je imela carinarnica, saj je ona odredila shranjevanje obravnavanega avtomobila v prostorih te družbe. To pa seveda ne pomeni, da je za plačilo stroškov shranjevanja po pravilih upravnega postopka zavezana carinarnica.

Tožnik je šele v odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo predlagal, da naj prvostopno sodišče v obravnavanem primeru opravi glavno obravnavo. Ker torej tožnik izvedbe glavne obravnave ni predlagal v tožbi, pritožbeno sodišče meni, da s tem, ko obravnava ni bila izvedena, niso bila bistveno kršena pravila postopka v upravnem sporu, in da to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.