Jedro

Tožnik je dokazal, da je večopravilno usposobljen in da je napredoval v višje plačne razrede na podlagi tega kriterija, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za večopravilno usposobljenost, ki je urejen v podjetniški kolektivni pogodbi, utemeljeno ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana soba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane vmesne sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2008 obračunati in izplačati dodatek za večopravilno usposobljenost, v 2. točki izreka pa je odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka odločilo s končno odločbo po pravnomočnosti vmesne sodbe.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in v celoti zavrne tožbeni zahtevek po temelju oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnik večopravilno usposobljen. Tega dejstva tožnik niti ni zatrjeval niti se to dejstva v postopku ni ugotavljalo oziroma tožnik ugotovitev tega dejstva v postopku ni zahteval. Tožnik ni dokazal napredovanja iz naslova večopravilne usposobljenosti kot tretjega pogoja za pridobitev pravice do dodatka. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo tudi 9. člen Kolektivne pogodbe tožene stranke, ki ureja napredovanje. Tožnik nima ustrezne izobrazbe za delovno mesto, na katerem je razporejen in ne izpolnjuje niti osnovnega pogoja za napredovanje, kar je pojasnila priča J.B.. Ker tožnik ne izpolnjuje osnovnega pogoja za napredovanje, t.j. ustreznost strokovne izobrazbe, pomeni, da ne more napredovati iz naslova večopravilno usposobljenosti. Dejstvo, da tožnik za svoje delovno mesto nima ustrezne izobrazbe, je izrecno navedeno tudi v drugem odstavku VII. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2000, ki je bila sklenjena na podlagi uveljavitve novega sistema plač. S to pogodbo je bil tožnik razvrščen v 14. plačilni razred, po letu 2000 pa je napredoval samo za en plačilni razred dne 3. 12. 2003. Na podlagi tega napredovanja je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi dne 24. 12. 2004. Tožnik je napredoval iz naslova delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo seznam delavcev z dne 3. 12. 2003, na katerem so navedeni vsi delavci, ki so napredovali iz naslova delovne uspešnosti in izpise iz kadrovske evidence, kjer je jasno navedeno, da je tožnik napredoval za en plačilni razred na podlagi delovne uspešnosti. Vse navedene listine sta pojasnila tudi priči J.B. in S.V., sodišče prve stopnje pa njunih izpovedb ni upoštevalo. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpovedbo tožnikovih sodelavcev, ki so zatrjevali, da je dober delavec. Dejstvo, da je nekdo dober delavec, pa še ne dokazuje napredovanja iz naslova večopravilne usposobljenosti. Sodišče bi moralo upoštevati listine o napredovanju in uradne podatke tožene stranke (zapisi v kadrovski evidenci). Ker so priče jasno povedale, da je bilo napredovanje zaradi večopravilne usposobljenosti zelo redko oziroma izjemno, pomeni, da je logično, da so zaposleni na seznamu z dne 3. 12. 2003 napredovali zaradi delovne uspešnosti. Tožena stranka je tudi v letu 2009 spremenila sistem nagrajevanja in je dodatek iz naslova večopravilne usposobljenosti sploh ukinila. Glede na to mnenje komisije za razlago kolektivne pogodbe, ki se nanaša na 33. člen kolektivne pogodbe (ki ga sicer sodišče prve stopnje ni upoštevalo) nima nobenega pomena.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo dela plače iz naslova dodatka za večopravilno usposobljenost za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2008, na podlagi 34. člena tarifnega dela kolektivne pogodbe tožene stranke (podjetniška kolektivna pogodba; A1), ki je določal, da se delavcem na akordu ali normi, ki so večopravilno usposobljeni, obračuna dodatek v višini 5 % za vsak plačilni razred napredovanja na osnovi kriterija večopravilne usposobljenosti. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 12. 2004 (A2), ki je v I. členu določala, da bo tožnik začel z delom na delovnem mestu samostojni keramik, SM 127, 1. 1. 2004 in da sklepa delovno razmerje za nedoločen čas. V V. točki te pogodbe je bilo določeno, da je delovno mesto tožnika razvrščeno v 4. tarifni razred in 12. plačilni razred, osnovna delavčeva plača pa je razvrščena v 15. plačilni razred. Pred navedeno pogodbo je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 21. 7. 2000 (B7), iz katere izhaja, da bo začel z delom na delovnem mestu samostojni keramik, SM 127, 1. 8. 2000 dalje (I. in II. člen pogodbe o zaposlitvi) v VII. členu te pogodbe pa je bilo tožnikovo delovno mesto prav tako razvrščeno v 4. tarifni razred in 12. plačilni razred, njegova osnovna plača pa je bila razvrščena v 14. plačilni razred, ob upoštevanju zmanjšanja plače za en plačilni razred zaradi neustreznosti zahtevane izobrazbe.

Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval s tem, da je do njegovega napredovanja v spornem obdobju (samo napredovanje sicer med strankama niti ni bilo sporno) prišlo na podlagi kriterija večopravilne usposobljenosti. Tožena stranka pa je v postopku najprej zatrjevala, da je bilo tožnikovo napredovanje tako v letu 2000, kot v letu 2004 posledica njegove delovne uspešnosti (odgovor na tožbo), kasneje (pripravljalna vloga z dne 28. 10. 2009) pa je svoje navedbe v zvezi s tem delno spremenila tako, da je zatrjevala, da je tožnik napredoval za tri plačilne razrede v letu 2000 zaradi povečane zahtevnosti delovnega mesta, v letu 2004 pa za en plačilni razred zaradi delovne uspešnosti. Ob upoštevanju dejstva, da je pripadal delavcu dodatek iz 34. člena podjetniške kolektivne pogodbe le v primeru napredovanja na osnovi kriterija večopravilne usposobljenosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, na podlagi katerega kriterija oziroma merila je tožnik v spornem obdobju napredoval. Ta merila in plačilni razredi za napredovanje so sicer opredeljena v 9. členu podjetniške kolektivne pogodbe, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi povzelo 9. člen podjetniške kolektivne pogodbe. Na podlagi citiranega člena je bil delavec lahko razporejen v višji plačilni razred po petih merilih, med katerimi sta bila navedena tudi večopravilna usposobljenost (člen 9/c podjetniške kolektivne pogodbe) in nadpovprečna delovno uspešnost (člen 9/d podjetniške kolektivne pogodbe). Na podlagi tretjega odstavka 10. člena podjetniške kolektivne pogodbe je o napredovanju delavcev v okviru delovnega mesta na pisno utemeljen predlog vodij organizacijskih enot odločal generalni direktor D., pri čemer se je na osnovi sklepa generalnega direktorja D. o napredovanju delavcev izdal aneks k pogodbi o zaposlitvi (člen 10 podjetniške kolektivne pogodbe). Podjetniška kolektivna pogodba pa je dopuščala tudi znižanje osnovne plače – plačilnega razreda delavca in sicer v 11. členu, kjer je med drugim določala, da se delavcu osnovna plača zniža za en plačilni razred, če nima s sistemizacijo delovnih mest predpisane stopnje strokovne izobrazbe. Ta določba pa ni veljala za delavce, ki so razporejeni na delovno mesto do vključno 3. tarifnega razreda.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo, če je tožnik v vtoževanem obdobju napredoval po kriteriju večopravilne usposobljenosti (kot je zatrjeval sam) ali po kriteriju delovne uspešnosti oziroma zaradi povečane zahtevnosti delovnega mesta (kot je to navajala tožena stranka). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem tega odločilnega dejstva izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in posledično utemeljeno zaključilo, da je bila tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati dodatek za večopravilno usposobljenost v spornem obdobju. Ker glede vtoževane višine dodatka zadeva še ni bila zrela za odločanje, je sodišče prve stopnje v skladu s 315/2 členom ZPP odločilo, da bo z obravnavanjem višine tožbenega zahtevka (kot tudi glede pravdnih stroškov tega individualnega delovnega spora) odločalo po pravnomočnosti izpodbijane vmesne sodbe.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi nudijo oporo ugotovitvi, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju upravičen do dodatka iz naslova večopravilne usposobljenosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so lahko delavci pri toženi stranki napredovali na podlagi predloga vodje organizacijske enote, redkeje pa tudi na podlagi posebnega dogovora s predsednikom uprave (izpovedba priče J.B., tudi izpovedbi prič S.V., D.D., podjetniška kolektivna pogodba). V veliki večini primerov je bil torej podlaga za napredovanje delavca predlog delavčevega vodje. V zvezi s tem je tožena stranka vložila v spis tudi predlog za napredovanje tožnika z dne 24. 6. 2003 (B5), ki ga je izdelal tožnikov predpostavljeni delavec D.D.. Ta je kot priča izpovedal, da je bil tožnik večopravilno usposobljen in da je v zvezi s predlogom z dne 24. 6. 2003 (B5) predlagal tožnikovo napredovanje za tri plačilne razrede iz naslova večopravilne usposobljenosti tožnika. Po njegov D.D. pa ni znal pojasniti, zakaj tožnik, ki je napredoval zaradi večopravilne usposobljenosti, ni dobil dodatka tako kot ostali delavci, ki jih je prav tako predlagal za napredovanje iz naslova večopravilne usposobljenosti in ki so posledično prejeli tudi pripadajoči dodatek.

Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da tožnik ni napredoval na podlagi D.D. predloga z dne 24. 6. 2003 (kar je zatrdila tudi priča J.B.), temveč na podlagi delovne uspešnosti in sicer za en plačilni razred, vendar pa tožena stranka predloga, ki bi bil podlaga za napredovanje tožnika po kriteriju delovne uspešnosti (kot je bilo že ugotovljeno je delavec lahko napredoval le na podlagi predloga nadrejenega delavca oziroma po dogovoru s predsednikom uprave) ni predložila, kot tudi ni predložila drugih ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bil razlog za napredovanje tožnika v njegovi delovni uspešnosti oziroma zaradi povečane zahtevnosti tožnikovega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tem, da je tožnik do dodatka za večopravilno usposobljenost po 34. členu podjetniške kolektivne pogodbe, ustrezno in podrobno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu le sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa ugotavlja, da so le-te neutemeljene oziroma nimajo odločilnega vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares zapisalo, da je med strankama nesporno tudi dejstvo, da je bil tožnik večopravilno usposobljen, čeprav iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo to dejstvo med strankama kot nesporno ugotovljeno. Ker pa je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil tožnik večopravilno usposobljen (izpovedba prič D.D., B.V., D.B., S.V., izpovedba tožnika, B5) izpodbijana sodba zaradi tega ni nezakonita. Protispisna je pritožbena trditev tožene stranke, da tožnik nikoli ni zatrjeval večopravilne usposobljenosti, saj iz celotnega dokaznega postopka, še posebej pa iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 9. 9. 2009 (list št. 44, 45) izhaja prav nasprotno. V citirani pripravljalni vlogi je namreč tožnik izrecno navedel, da je bil in je še vedno večopravilno usposobljen in da je tudi napredoval v višje plačilne razrede na podlagi tega kriterija. Za ugotavljanje tega zatrjevanega dejstva je predlagal zaslišanje prič D.D., V.B., B.B. in D.B., ki jih je sodišče prve stopnje v postopku tudi zaslišalo in ki so potrdile tožnikovo večopravilno usposobljenost. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ni mogel napredovati zato, ker ni imel ustrezne izobrazbe. Iz točke 9/c podjetniške kolektivne pogodbe jasno izhaja, da dokazi za delavčevo usposobljenost (večopravilna usposobljenost) izhajajo iz njegove dejanske in ne formalne delovne usposobljenosti. Ker tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da do vtoževanega dodatka ni upravičen zato, ker je v spornem obdobju napredoval zaradi delovne uspešnosti, tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kot je bilo že ugotovljeno, je bil postopek napredovanja delavcev v višje plačilne razrede povezan s predlogom nadrejenega delavca oziroma sporazumom s predsednikom uprave, tožena stranka pa teh dokazov v spis ni vložila. Na drugačno odločitev sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča niso mogli vplivati niti podatki iz kadrovske evidence tožene stranke (B3), saj bi morali ti podatki temeljiti na odločitvi predsednika uprave tožene stranke, tožena stranka pa tega dokaza v spis ni vložila. Priča J.B. je sicer zatrdil, da je bil predlog za napredovanje tožnika s strani njegovega vodje predložen upravi in tudi potrjen v letu 2004, vendar tega predloga oziroma potrditve predloga s strani uprave tožena stranka v spis ni vložila. Razen tega je tudi priča S.V. pojasnila, da je bil v konkretnem primeru podlaga za napredovanje seznam delavcev predlaganih za napredovanje s 1. 1. 2004 in predlog vodje za napredovanje. Iz tega predloga z dne 13. 12. 2003 (B4) ne izhaja, po katerem kriteriju so bili delavci predlagani za napredovanje, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi tega predloga ugotoviti, da tožnik v spornem obdobju ni napredoval po kriteriju večopravilne usposobljenosti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na izpovedbe tožnikovih sodelavcev. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse odločilne dokaze (predlagane tudi s strani tožene stranke) za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev (tudi tistih, ki jih je zatrjevala tožena stranka), jih pravilno dokazno ocenilo in po njihovi medsebojni primerjavi utemeljeno zaključilo, da je tožnik dokazal, da je bil v spornem obdobju upravičen do izplačila dodatka po 34. členu podjetniške kolektivne pogodbe.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena pritožbena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških strank tega individualnega delovnega spora ni odločalo, ker jih nista priglasili.