Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če bi stranka v novem predlogu za začasno odredbo lahko navajala dejstva, ki so obstajala že v času prvega predloga, bi to pomenilo obid pravnomočnosti sklepa o prvem predlogu. Dejstva, na katera se opira prvi sklep o začasni odredbi, morajo biti namreč zavarovana zoper nove (drugačne) navedbe v novem predlogu, ki pomenijo zgolj uveljavljanje subjektivnih novot, ne pa objektivnih.
Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26.1.2000, opr. št. VIII Pg 84/99-12, zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na plačilo najemnine po pogodbi o zakupu in izvajanju sejemskih dejavnosti z dne 2.9.1998 na žiro račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (in ne na račun tožene stranke), saj je o takem predlogu odločilo že s sklepom z dne 17.11.1999, opr. št. VIII Pg 84/99-7 (2. tč. izreka).
Tožeča stranka se je proti prvonavedenemu sklepu pritožila.
Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predlagala pa razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka je s predlogoma z dne 12.10.1999 (redna št. 2) in z dne 22.12.1999 (redna št. 9) uveljavljala po predmetu in po obsegu identično začasno odredbo, in sicer na plačilo najemnine po pogodbi o zakupu in izvajanju sejemske dejavnosti z dne 2.9.1998 na žiro račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (in ne na račun tožene stranke), s tem da je tako prvi kot drugi predlog temeljila na obstoju nevarnosti, da bo tožena stranka brez izdaje začasne odredbe onemogočila ali precej otežila izterjavo denarne terjatve, s tem da bo svoje premoženje oz.
svoja sredstva odtujila, jih skrila ali kako drugače z njimi razpolagala (2. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)).
Edina razlika med prvim in drugim predlogom je v tem, da je tožeča stranka v predlogu z dne 22.12.1999 obstoj nevarnosti (zatrjevane v predlogu z dne 12.10.1999 (list. št. 16)) konkretizirala z izvedenskim mnenjem z dne 16.12.1999 (priloga A/8), pri katerem gre za zasebno izvedensko mnenje, saj je tožeča stranka sama najela izvedenca, ki je na podlagi analize poslovanja in bilančnih postavk tožene stranke podal mnenje o njenih računovodskih izkazih; tožeča stranka pa je to mnenje predložila sodišču, ki ga je sprejelo kot njene (strokovne) navedbe.
Te navedbe (v predlogu z dne 22.12.1999) torej predstavljajo dopolnitev navedb iz predloga z dne 12.10.1999, saj tožeča stranka ni navedla nobenih dejanskih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je obravnavano dejansko stanje spremenilo tako, da bi opravičevalo izdajo že predlagane in zavrnjene začasne odredbe (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.3.1999, opr. št. I Cpg 306/99).
Uveljavljala je namreč subjektivne (ne pa objektivne) novote, vezane na že uveljavljano dejansko stanje, historični dogodek oz. časovno obdobje 1994 - 1998. Ker v novem predlogu za začasno odredbo ni dopustno navajati dejstev, ki so obstajala že ob vložitvi prvega predloga, da bi tako sodišče prišlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, ker morajo biti torej dejstva, na katera se opira odločba, zavarovana zoper nove (drugačne) navedbe, se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno razumelo bistvo vezanosti na elemente prvega (zavrnilnega) sklepa o začasni odredbi in da z zavrženjem drugega predloga pravilno ni dovolilo, da bi se obšla pravnomočnost sklepa o zavrnitvi prvega predloga.
Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. tč. 365. čl. "novega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo uveljavljano dejansko stanje kot historični dogodek (praemisa minor), na katero je nato pravilno uporabilo materialno pravo (praemisa maior), le da se je pri tem namesto na 2. odst. 278. čl. ZIZ očitno po pomoti sklicevalo na 2. odst. 178. čl. ZIZ. Pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih (absolutnih) bistvenih postopkovnih kršitev.