Jedro

Regresni zahtevek tožeče stranke je zastaral, saj je od izplačila odškodnin do vložitve predloga za izvršbo poteklo več kot 3 leta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi zastaranja vtoževane terjatve zavarovalnice sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 6. 2012, opr. št. VL 89015/2012, razveljavilo za prvega dolžnika Z. A. tudi v dajatvenem in stroškovnem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da mora tožeča stranka v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki povrniti 861,54 EUR pravdnih stroškov, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka meni, da je sodišče zmotno in napačno presojalo podlago (odškodninske) odgovornosti tožene stranke ter posledično napačno uporabilo materialno podlago pri odločitvi glede zastaranja tožbenega zahtevka. Podlago odgovornosti bi moralo iskati ne le v sklenjeni pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, pač pa tudi in predvsem v določilu 152. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem namesto imetnika nevarne stvari odgovarja enako kot on tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo. Imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena in upravičena z njo ravnati, je odgovoren za škodo, ki nastane od nje. Prav tako je podlaga odgovornosti določilo 21. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), po katerem zavarovalnica vstopi v pravice oškodovanca nasproti osebi, ki je odgovorna za škodo, ko je voznik vozilo uporabljal nepooblaščeno. Poudarja, da v načelu pridobi zavarovalnica po izplačilu odškodnine regresno pravico nasproti vsaki osebi, ki je odgovorna za nastanek zavarovalnega primera, ne glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo, in je potrebno torej upoštevati, da gre za obravnavo škodnega dogodka ter uporabiti splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Zato je zmoten zaključek sodišča, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče uporabiti splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Upoštevajoč vsa dejstva ter predložene in izvedene dokaze so nedvomno podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, s tem pa tudi temelj obravnavanega škodnega dogodka. Tožena stranka je kot lastnik in imetnik nevarne stvari objektivno odgovorna za škodne posledice, ki nastanejo iz obratovanja te stvari, zato mora dokazati neobstoj vzročne zveze med njenim ravnanjem in vožnjo nepooblaščene osebe. Tega pa toženec ni uspel dokazati. Tožeča stranka nadalje navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja tožbenega zahtevka. Zmoten je zaključek, od kdaj teče zastaralni rok oz. od kdaj je tožeča stranka razpolagala s podatki za plačilo škode oškodovancem. Meni, da je zastaranje tožbenega zahtevka zavarovalnice potrebno presojati po 353. členu OZ in upoštevati tudi, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Z vložitvijo obtožnice 28. 9. 2011 zoper voznika in povzročitelja nesreče je bilo zastaranje kazenskega pregona pretrgano, kar je v skladu z določbo drugega odstavka 353. člena OZ imelo za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, zastaranje pa začne znova teči šele naslednji dan po pravnomočnosti kazenske sodbe. Tožeča stranka tako vztraja, da je bil izvršilni predlog zoper toženo stranko, vložen 20. 6. 2012, vložen pravočasno. Stališče sodišča, da tožena stranka sama ni v nikakršni povezavi s samim kaznivim dejanjem in da se zato ne more uporabiti daljši, desetletni zastaralni rok, je napačno. Šele v predmetnem kazenskem postopku se je namreč v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, kdo je bil povzročitelj prometne nesreče (voznik) in odgovoren (in soodgovoren) za nastalo škodo. Podrejeno tožeča stranka navaja, da zahtevek ni zastaral še niti po pravilih o zastaranju odškodninske terjatve, kar predmetna terjatev nedvomno je. Tožeči stranki pred prejemom izvedenskega mnenja z dne 18. 10. 2010 ni moglo biti znano, kdo je vozil vozilo v času nesreče, zato posledično tudi ni mogla uveljavljati povrnitve škode iz naslova, iz katerega jo sedaj terja od tožene stranke. Gre za solidarno odgovornost tožene stranke s povzročiteljem prometne nesreče M. B. Med samim ravnanjem tožene stranke, ko je vozilo prepustila v uporabo slednjemu, pri čemer pa se je morala in mogla zavedati, da (močno) vinjenemu vozniku ne sme dati v uporabo svojega vozila, in storjenim kaznivim dejanjem obstaja tudi vzročna zveza. Tako je mogoče na podlagi 152. člena OZ toženo stranko vsekakor šteti za odgovorno osebo, saj je s svojim ravnanjem omogočila, da je do kaznivega dejanja oz. škodnega dogodka sploh prišlo. Oškodovanec bi tako lahko povrnitev škode zahteval neposredno tako od povzročitelja, kakor tudi od tožene stranke, saj oba odgovarjata solidarno. Terjatev tožeče stranke za povrnitev tega, kar je izplačala oškodovancem, pa ne more zastarati prej, preden bi zastarala terjatev oškodovanca nasproti odgovornim osebam, zato se zanje uporabljajo isti zastaralni roki.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.

Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka uveljavlja povračilo odškodnine (oziroma zakonsko limitirani znesek), ki jo je izplačala oškodovancem zaradi posledic prometne nesreče z dne 7. 7. 2005, katero je z osebnim avtomobilom v lasti tožene stranke (prvotno prvega dolžnika) povzročil B. M. (drugi dolžnik, zoper katerega je sklep o izvršbi postal pravnomočen) zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Vozilo je bilo v času prometne nezgode zavarovano pri tožeči stranki po polici št. 607-3561258, sklenjeni dne 28. 2. 2005, del katere so tudi Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04 (v nadaljevanju: Splošni pogoji).

6.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo podlago tožbenega zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka je predvsem zatrjevala, da sta toženec in voznik vozila, torej zavarovanec in sozavarovana oseba po sklenjeni zavarovalni pogodbi, glede na določbe 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (

ZOZP) in določbe Splošnih pogojev izgubila pravice iz zavarovanja, zaradi česar je zoper njiju uveljavljala povračilo zneska, ki ga je izplačala oškodovancem, oziroma zakonsko limitiran znesek. Sodišče prve stopnje je ob takih trditvah pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek zoper toženca kot lastnika vozila predstavlja t.i. regresni zahtevek zavarovalnice zoper njenega zavarovanca zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Pritožbeno sodišče sprejema razlago prvostopenjskega sodišča v 10. točki obrazložitve in in se nanjo povsem sklicuje ter je v izogib ponavljanju ne povzema. Ker gre za zahtevek, ki temelji na tožbeno zatrjevani zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je potrebno podlago odgovornosti tožene stranke iskati tudi in predvsem v določbah 152. člena OZ in 21. člena ZOZP. V ZOZP in Splošnih pogojih je določena odškodninska obveznost zaradi kršitve zavarovalne pogodbe, v Splošnih pogojih so nadalje določena (protipravna) ravnanja voznika zavarovanca in sozavarovane osebe (v tem primeru voznika), ki pomenijo podlago za to obveznost, dokazna pravila in ekskulpacijski razlogi. V takšnem sporu zavarovalnica dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo (da je oškodovancem utemeljeno izplačala odškodnine) in dejstvo (ravnanje), ki po Splošnih pogojih pomeni kršitev te pogodbe (s strani zavarovanca ali sozavarovane osebe); toženec pa se lahko razbremeni svoje odgovornosti tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali (in), da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo (nastanek škode). Tožbeni zahtevek ima odškodninsko naravo, ker plačilo odškodnine oškodovancem (3. osebi) predstavlja premoženjsko škodo zavarovalnice zaradi kršitve pogodbe. Določbe o objektivni odgovornosti pa se v takem sporu uporabljajo, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, le v okviru ugotavljanja utemeljenosti izplačila odškodnine oškodovancem. Podlage odgovornosti v obravnavanem primeru pa ni moč iskati niti v 21. členu ZOZP, kot meni pritožnica. Ta določa, da zavarovanje avtomobilske odgovornosti zajema tudi škodo, povzročeno z vozilom, ki ga je uporabljala nepooblaščena oseba, česar pa tožeča stranka ni trdila. Ravno nasprotno, zatrjevala je, da je voznik vozil po volji lastnika vozila in da je bil torej sozavarovana oseba (oseba, na katero se razširja zavarovalno kritje) in kot taka izgubila pravice iz zavarovanja zaradi vožnje pod vplivom alkohola in zapustitve kraja nesreče, ne da bi policiji posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.

7.

U staljeno stališče v sodni praksi je, da povračilni zahtevek zavarovalnice (regresni zahtevek) s podlago v drugem odstavku 7. člena ZOZP in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji zavarovanja, zastara v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu (tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 404/2009). Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Slednja pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, z zakonom določenim za zastaranje te obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, ta zastara v času, ki na splošno velja za terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb, tj. v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ).

Začetek teka zastaralnega roka je vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico od toženca terjati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ). Ta pa nastopi z izplačilom odškodnine oškodovancu. Besedilo Splošnih pogojev tožeče stranke, ki so del zavarovalne pogodbe in kot taki materialno pravo, ki ga je treba v tem sporu uporabiti, je jasno. V tretjem odstavku 3. člena Splošnih pogojev je določeno, da ima zavarovalnica pravico od zavarovanca in odgovornih oseb, ki so izgubile svoje pravice iz zavarovanja po prvem odstavku tega člena, uveljavljati povračilo izplačanih odškodnin, največ do zneska, ki ga določa ZOZP. Zavarovalnica torej to pravico pridobi z izplačilom zneskov oškodovancem. Zato dejstva, povezana z vprašanji, kdaj je zavarovalnica izvedela, kdo je vozilo vozil v času nesreče, za zadevo oziroma za rešitev ugovora zastaranja niso pomembna. Pomembno je le, kdaj je odškodnino oškodovancem dejansko plačala. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča, da je tožeča stranka izplačala odškodnino oškodovancema V. B. dne 31. 8. 2007, M. P. pa dne 5. 9. 2007. Tako glede teh dveh izplačanih zneskov, katerih povrnitev je tožeča stranka primarno uveljavljala, kakor tudi glede vseh preostalih izplačanih zneskov, in sicer E. M. dne 9. 5. 2007, M. M. dne 3. 1. 2008 in Vzajemni zdravstveni zavarovalnici dne 13. 6. 2008, je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je regresni zahtevek tožeče stranke zastaral, saj je od izplačila odškodnin do vložitve predloga za izvršbo tožeče stranke kot upnika dne 20. 6. 2012 preteklo več kot 3 leta. Pritožbeno sodišče se glede na obrazloženo podlago tožbenega zahtevka tožeče stranke, ne strinja s pritožbo, da je pretrganje zastaranja kazenskega pregona imelo za posledico tudi pretrganje odškodninskega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno zavrnilo stališče tožeče stranke, da je za zastaranje potrebno uporabiti določbe 353. člena OZ, ki določajo zastaralni rok za odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni neposredni oškodovanec iz prometne nesreče niti ni vstopila v njegov pravni položaj. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 357. člena OZ in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja.

8.

Pritožbeno uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje prito žbene stroške.