Jedro

Iz opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja izhajajo znaki dokončanega kaznivega dejanja ponarejanja listin (saj je obdolženka s predložitvijo ponarejenega šolskega spričevala, ponarejeno listino uporabila kot pravo). Vendar pa tega kaznivega dejanja obdolženka sploh ni bila obtožena; niti ni tega moč upoštevati kot obteževalno okoliščino pri izreku kazni, kot to v pritožbi predlaga državni tožilec. Sprememba pravne opredelitve dejanja v tej smeri (kar sicer s pritožbo niti ni bilo uveljavljano) pa bi bila v škodo obdolženke, ki se ji po opisu sedaj očitanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine v izreku sodbe sodišča prve stopnje, očita le poskus kaznivega dejanja (ne pa dokončano kaznivo dejanje).

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo poskusa kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ v zvezi s 22. členom KZ. Obdolženki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po določbi 69. člena KZ je obdolženki odvzelo ponarejno spričevalo; v plačilo pa ji je naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno, zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena ZKP) pritožil državni tožilec ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izreku o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolženki zviša določeno kazen in trajanje preizkusne dobe. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo težo dejanja, ker ni upoštevalo, da je obdolženka s kaznivim dejanjem uresničila tudi znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu KZ; kakor tudi, da so takšna kazniva dejanja v porastu.

Višji državni tožilec iz Ljubljane XY je v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi državnega tožilca, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženki, ki dosedaj tudi še ni bila kaznovana, utemeljeno izreklo kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, katere izrek tudi državni tožilec v pritožbi ne izpodbija. Ob ugotovljenih olajševalnih okoliščinah (odkrito priznanje in obžalovanje dejanja, obdolženkine družinske razmere ter, da je dejanje ostalo pri poskusu), pa je sodišče prve stopnje pri določitvi višine kazni, pravilno ocenilo tudi težo dejanja in stopnjo obdolženkine krivde. Tudi preizkusna doba enega leta je po oceni sodišča druge stopnje dovolj dolga, da bo v njej obdolženka s svojim nadaljnim ravnanjem lahko opravičila zaupanje sodišča, dano ji z izrekom te kazenske sankcije ter so tako navedbe v pritožbi, da je uporaba ponarejenih listin dosegla alarmantne razsežnosti, česar sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije obdolženiki ni upoštevalo, neutemeljene.

Pritrditi je sicer navedbam v pritožbi, da iz opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja izhajajo znaki dokončanega kaznivega dejanja ponarejanja listin (saj je obdolženka s predložitvijo ponarejenega šolskega spričevala, ponarejeno listino uporabila kot pravo). Vendar pa tega kaznivega dejanja obdolženka sploh ni bila obtožena; niti ni tega moč upoštevati kot obteževalno okoliščino pri izreku kazni, kot to v pritožbi predlaga državni tožilec. Sprememba pravne opredelitve dejanja v tej smeri (kar sicer s pritožbo niti ni bilo uveljavljano) pa bi bila v škodo obdolženke, ki se ji po opisu sedaj očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, očita le poskus kaznivega dejanja (ne pa dokončano kaznivo dejanje).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženke, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.