Jedro

Izrek izpodbijane odločbe nima (izrecnega) zavrnilnega dela, temveč negativna odločitev samo implicitno izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Izrek tako ni skladen z 213. členom ZUP, ker ni oblikovan tako, da bi jasno vseboval tudi zavrnilni del. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj toženec določenih stroškov ni priznal kot upravičenih, še več - iz obrazložitve sploh ni jasno razvidno, da določeni stroški, ki jih je tožnica (očitno) štela kot upravičene, niso bili priznani, temveč lahko do takšnega sklepa pripelje šele vsebina tožničine vloge, s katero se je prijavila na Javni poziv.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 36021-236/2019-4 z dne 21. 10. 2019, se v 1. in 3. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega po stopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju: toženec) je z izpodbijano odločbo, št. 36021-236/2019-4 z dne 21. 10. 2019, odločil, da je tožnica upravičena do finančne spodbude v obliki nepovratnih sredstev v višini do 10.831,77 EUR za novo naložbo v ukrepa: C - toplotna izolacija stropa proti neogrevanemu prostoru ali stropa v sestavi ravnih ali poševnih streh in D - zamenjava oken z energijsko učinkovitimi okni, ki izpolnjujeta pogoje javnega poziva, oba v stavbi z naslovom A., na zemljišču s parc. št. 1192/79 k.o. ... in s številko dela stavbe 353/4 (1. točka izreka). V nadaljevanju je bilo odločeno še, kako bo finančna spodbuda izplačana (2. točka izreka), da je tožnici s finančno spodbudo dodeljena pomoč _de minimis_ v višini 10.831,77 EUR (3. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica pri tožencu 12. 3. 2019 vložila popolno in pravočasno vlogo za dodelitev finančne spodbude v obliki nepovratnih sredstev za zgoraj opisana ukrepa (v nadaljevanju: vloga), ki ji je priložila zahtevano dokumentacijo. Kot ugotavlja toženec, tožnica sodi med upravičene osebe po 2. točki Javnega poziva 51FS-PO18 Finančne spodbude za nove naložbe v učinkovito rabo in obnovljive vire energije (Uradni list RS, št. 65/18 in 30/19, v nadaljevanju: Javni poziv), je lastnica stavbe, v kateri se bosta izvajala ukrepa in bo udeležena pri sofinanciranju predmetne naložbe, zato je upravičena predlagateljica za dodelitev finančne spodbude. Zahtevane pogoje iz 1., 2., 5. in 7. točke Javnega poziva izpolnjujeta tudi načrtovana ukrepa. Toženec nato pojasnjuje, da je višina dodeljene finančne pomoči po _de minimis_ sestavljena iz nepovratnih sredstev v višini 10.831,77 EUR, pri čemer iz tožničine izjave o prejeti pomoči izhaja, da skupna višina pomoči _de minimis_, ki jo bo prejela, in že prejete pomoči v zadnjih treh letih, ni oziroma ne bo presegla 200.000,00 EUR oziroma 100.000,00 EUR, če vlagatelj deluje v sektorju cestnega prevoza blaga in potniškega prometa. Iz tožničine izjave o prejeti pomoči izhaja tudi, da se prejeta finančna pomoč ne kumulira z nobeno drugo državno pomočjo ali s pomočjo _de minimis_ oziroma drugimi finančnimi sredstvi Evropske skupnosti, ob upoštevanju istih upravičenih stroškov, ki se deloma ali v celoti prekrivajo, če bi bila s tako kumulacijo presežena največja intenzivnost pomoči. Toženec v nadaljevanju navaja, da iz predračuna izvajalca, ki ga je tožnica priložila vlogi, in Priloge Javnega poziva izhaja, da znašajo upravičeni stroški naložbe 54.158,84 EUR, pri čemer gre za novo naložbo v ukrepa. Za to novo naložbo se na podlagi 4.b točke Javnega poziva, ki določa, da višina nepovratnih sredstev znaša do 20 % upravičenih stroškov naložbe, dodelijo sledeča nepovratna sredstva: za ukrep zamenjave zunanjega stavbnega pohištva (obseg ukrepa 20,78 m2), katerega upravičeni stroški znašajo 6.635,35 EUR, nepovratna sredstva v višini 1.327,07 EUR, in za ukrep toplotne izolacije strehe ali stropa proti neogrevanemu prostoru, katerega upravičeni stroški znašajo 47.523,49 EUR, nepovratna sredstva v višini 9.504,70 EUR. Skupni znesek finančne spodbude tako znaša 10.831,77 EUR. Toženec pojasni še, da tožnici za ukrepa ni bila dodeljena spodbuda s strani drugih dobaviteljev, kot tudi ne kohezijska sredstva za iste upravičene stroške oziroma nepovratna finančna sredstva po tem Javnem pozivu, zato je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbijano odločbo izpodbija delno, in sicer v 1. in 3. točki izreka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v 1. in 3. točki izreka odpravi in v zadevi odloči samo tako, da je tožnica upravičena do finančne spodbude v obliki nepovratnih sredstev v višini do 20.725,92 EUR, ter se ji s finančno spodbudo dodeljena pomoč _de minimis_ v tej višini dodeli, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi v delu 1. točke izreka, v katerem tožnici ni bila priznana upravičenost do finančne spodbude v obliki nepovratnih sredstev do višine 9.894,15 EUR (oziroma do skupne višine 20.725,92 EUR), in v delu 3. točke izreka, v katerem tožnici ni bila dodeljena pomoč de minimis v višini 9.894,15 EUR (oziroma v skupni višini 20.725,92 EUR), in v tem delu zadevo vrne tožencu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženec povrne stroške tega postopka.

4. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba ustrezna v delu, v katerem je bilo tožničini vlogi ugodeno, tožnica pa se z njo ne strinja v delu, v katerem je bila njena vloga zavrnjena. Izpodbijana odločba je v tem delu neustrezna in nezakonita že iz razloga, ker niti iz njenega izreka niti iz obrazložitve ni mogoče neposredno razbrati, da tožničini vlogi ni bilo ugodeno v celoti. Še več - iz obrazložitve celo izhaja, da je bila tožničina vloga popolna ter je vsebovala vso zahtevano dokumentacijo. Glede upravičenih stroškov je nato določeno, da ti znašajo 54.158,84 EUR, vendar iz tožničine vloge, natančneje priloge Dokument identifikacije investicijskega projekta, št. 28-2/2019 (v nadaljevanju: DIIP), izhaja, da znaša vrednost tožničine naložbe 103.629,61 EUR oziroma 126.428,21 EUR z DDV, pri čemer znaša strošek za ukrep C (menjava strehe) 96.645,03 EUR in strošek ukrepa D (zamenjava oken) 6.984,58 EUR. Ker je toženec štel, da upravičeni stroški naložbe znašajo 54.158,84 EUR, skupni stroški, ki jih je s svojo vlogo uveljavljala tožnica, pa znašajo 103.629,61 EUR, tožnici niso bili priznani upravičeni stroški v višini 49.470,77 EUR. To pomeni, da je bila tožnici (glede na to, da se po Javnem pozivu lahko priznajo sredstva v višini do 20 % naložbe) priznana finančna spodbuda, ki je za 9.894,15 EUR nižja od tiste, do katere bi bila upravičena ob pravilnem odločanju toženca. Pri tem ni nikjer pojasnjeno, na kakšen način je toženec izračunal upravičene stroške oziroma v katerem delu v vlogi specificiranih stroškov ni priznal ter zakaj. To pa tožnici onemogoča argumentacijo, zakaj je izpodbijana odločba vsebinsko nepravilna, saj ji ni znano, zakaj in v katerem delu je bila njena vloga zavrnjena. Tožnica se je s tem v zvezi sicer obrnila na toženca, a je v odgovorih prejela skopo stališče, ki tudi sicer (kot poznejša korespondenca) ne more nadomestiti neobrazložene odločbe. Ker negativna odločitev iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja, je izpodbijana odločba v nasprotju z 213. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), po katerem je treba v izreku odločiti o vseh zahtevkih strank. Tožnica še navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe (glede na višino dodeljenih sredstev za posamezen ukrep) izhaja, da je bila tožničina vloga zavrnjena v približno polovičnem znesku v zvezi z ukrepom C, zato v zadevi ne gre za molk organa, saj je odločitev toženca o zavrnilnem delu, ki je izrek ne vsebuje, razvidna iz obrazložitve. Pri tem pa tudi obrazložitev zavrnilnega dela ni ustrezna in je v nasprotju z 214. členom ZUP. Glede na navedeno je v zadevi podana bistvena kršitev določb postopka.

5. Kot nadaljuje tožnica, izpodbijana odločba izrecno ne navaja, v katerem delu se tožničini specificirani stroški niso šteli kot upravičeni stroški, vendar tožnica, glede na podatke iz obrazložitve izpodbijane odločbe in kasnejše korespondence ugotavlja, da so bili stroški, povezani z zamenjavo oken, skoraj v celoti priznani. Kar se tiče stroškov toplotne izolacije stropa, pa je bil priznan približno polovičen znesek, ki se (skoraj natančno) ujema s stroškom strešnih panelov. To bi pomenilo, da je toženec skoraj v celoti priznal stroške nabave panelov, v celoti pa zavrnil strošek njihove vgradnje, pri čemer za takšno odločitev ni imel pravne podlage. Kot pojasnjuje, se bo z izvedbo ukrepa obstoječa strešna kritina, ki je brez termoizolacijskega sloja, zamenjala s strešnimi paneli z izolacijskim jedrom, pri čemer je vgradnja toplotne izolacije mogoča le na način, da se v celoti odstrani obstoječa strešna konstrukcija in nato opravi montaža novih termoizolacijskih strešnih panelov. Ker je toženec priznal nabavno vrednost strešnih panelov kot upravičen strošek, vprašanje ustreznosti izolacije očitno ni sporno. Po Prilogi, ki je sestavni del Javnega poziva, in v kateri so določeni tehnični pogoji in upravičeni stroški naložbe, pa bi moral kot upravičene stroške priznati tudi stroške vgradnje izolacije. Drži, da je v Prilogi Javnega poziva navedeno, da upravičeni stroški vključujejo tudi odstranitev in ponovno vgradnjo elementov stavbe, povezanih z izvedbo ukrepa, pri čemer so izvzeti elementi, povezani z nakupom in vgradnjo nove strešne kritine, kar je verjetno bistveni razlog za zavrnitev teh stroškov, vendar je treba razumeti, da so strešni paneli, ki so vsebovani v tožničinem projektu, hkrati izolacija in kritina. Pri panelih izolacije od kritine ni mogoče ločiti, ker gre za enotne kose. Dejstvo, da zaradi oblike izolacije, ki jo je izbrala tožnica, po njeni vgradnji ni potrebna dodatna vgradnja kritine, ni in ne more biti razlog za neupoštevanje stroškov vgradnje izolacije. Tožnica zaključuje, da tudi stroški krovskih del, povezani z demontažo obstoječe strešne kritine in vgradnjo termoizolacijskih strešnih panelov, sodijo med upravičene stroške ukrepa C. Kot dokaze tožnica v tožbi predlaga Javni poziv; Prilogo Javnega poziva - Tehnični pogoji, upravičeni stroški in priloge; svojo vlogo z dne 11. 3. 2019; Dokument identifikacije investicijskega projekta, št. 28-2/2019; izpodbijano odločbo; upravni spis zadeve; elektronsko korespondenco med strankama; svoje zaslišanje in postavitev izvedenca gradbeno energijske oziroma druge ustrezne stroke.

6. Toženec, ki je sodišču predložil upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da so na podlagi 5. točke Javnega poziva upravičeni stroški naložbe določeni v Prilogi - Tehnični pogoji, upravičeni stroški in priloge, ki je sestavni del Javnega poziva. Upravičeni stroški ukrepa toplotne izolacije stropa so opredeljeni v drugem odstavku pododdelka C in jih toženec v nadaljevanju povzema. Nato navaja, da je, upoštevajoč predračunsko vrednost investicije, zaključil, da so v zvezi z ukrepom toplotne izolacije stropa priznani le stroški nakupa toplotne izolacije v višini 47.523,64 EUR, ne pa tudi strošek odstranitve obstoječe strehe v višini 1.453,89 EUR, krovska dela v višini 50.628,20 EUR, strošek strelovoda v višini 2.075,00 EUR in odvoz kritine v višini 380,00 EUR, glede na to, da Javni poziv določa, da upravičen strošek ni odstranitev in ponovna vgradnja elementov, povezanih z nakupom in vgradnjo nove strešne kritine. Držijo tožbeni ugovori, da to iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Predračuni kot obvezna sestavina vloge so namreč praviloma vedno pripravljeni tako, da zajemajo izvedbo celotne naložbe, torej vključujejo tudi stroške, ki niso upravičeni stroški po javnem pozivu, pri čemer toženec vlagateljev ne poziva na predložitev predračunov, ki bodo vsebovali le upravičene stroške oziroma ne izdaja delnih odločb, temveč upošteva le tiste stroške na predračunu, ki jih javni poziv določa kot upravičene. V nasprotnem primeru nobena odločba ne bi bila v celoti pozitivna, temveč vselej delno zavrnilna, kar bi podaljšalo postopek odločanja. Ponavlja, da strošek odstranitve in ponovne vgradnje elementov stavbe, povezan z nakupom in vgradnjo strešne kritine, ni upravičen strošek po Javnem pozivu, kar je tožnici sporočil tudi po elektronski pošti dne 25. 10. 2019. Zaključuje, da se skuša pri pripravi posameznega javnega poziva slediti napredku tehnike, vendar to ni vselej mogoče. Tako v Javnem pozivu ni bila predvidena izvedba izolacije stropa na način, da paneli predstavljajo hkrati toplotno izolacijo in strešno kritino, je pa bila taka izvedba predvidena s poznejšim javnim pozivom, na katerega se tožnica, kljub temu, da je bila nanj opozorjena, ni prijavila. Sklepno toženec predlaga, da sodišče tožbo zavrne in tožnici naloži, da mu povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2020 vztraja pri tožbenih navedbah in dodaja, da ustaljeno ravnanje toženca temu še ne daje podlage za ravnanje v nasprotju z določili ZUP, konkretno 213. členom. Toženec sam priznava, da Javni poziv (vsaj kar se tiče izolacijskih strešnih panelov) ni bil posrečeno oblikovan. To napako je sicer pozneje saniral z objavo novega javnega poziva, s čemer priznava, da je bila tožničina rešitev ustrezna in bi se ji pri odločanju o vlogi, vloženi po novem pozivu, v celoti priznali tudi stroški vgradnje panelov. To pa bi se ji moralo priznati tudi po predmetnem Javnem pozivu iz v tožbi obrazloženih razlogov, ki jih je tožnica ponavlja s poudarkom, da je Javni poziv treba gledati kot celoto in se pri razlagi njegovih določb posluževati tudi drugih metod razlage, ne zgolj jezikovne. Tožničina investicija ni bila usmerjena v vgradnjo nove strešne kritine, ampak v energetsko sanacijo stavbe, tega cilja, ki mu je Javni poziv namenjen, pa brez vgradnje panelov ni mogoče doseči. Četudi v Javnem pozivu ni predvidena izvedba izolacije stropa na način, da paneli hkrati predstavljajo toplotno izolacijo in strešno kritino, tak način tudi ni bil izrecno izključen. Sklepno tožnica navaja, da vloge ni pripravljala samostojno, temveč se je večkrat telefonsko posvetovala s pri tožencu zaposleno svetovalko, in pridobila pojasnilo, da je izvedba izolacije stropa z vgradnjo izolacijskih strešnih panelov skladna z določbami Priloge in Javnega poziva. Očitno pa svetovalec, ki je obravnaval tožničino vlogo, ni bil istega mnenja, pri čemer je o tožničini vlogi odločal kar 7 mesecev, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 146.g člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1), ki določa 90 dnevni rok za izdajo odločbe. S tem toženec ni samo kršil navedene določbe, temveč je tožnici povzročil tudi škodo. Če bi bila namreč tožnici izpodbijana odločba izdana pravočasno, bi bila seznanjena z odločitvijo, zato bi se prijavila na naslednji javni poziv, na katerega se pozneje (zaradi že začete investicije) ni mogla prijaviti. V dokazne namene predlaga še zaslišanje pri tožencu zaposlene svetovalke B. B. 8. Toženec v vlogi z dne 22. 6. 2020 navaja, da poznejša objava javnega poziva, ki je predvideval sofinanciranje tehnične rešitve, kot jo je izbrala tožnica, ne pomeni, da je tožnica upravičena do sofinanciranja po predmetnem Javnem pozivu. Četudi je s takšnim načinom dosežena energetska sanacija stavbe, to ne pomeni, da je takšna investicija (v celoti) upravičena do nepovratne finančne spodbude; do te so upravičeni zgolj v Javnem pozivu navedeni ukrepi, ki izpolnjujejo tudi druge z Javnim pozivom določene pogoje, in ne vse investicije, ki prispevajo k energetski učinkovitosti stavbe. V zvezi z očitki o trajanju postopka toženec še pojasnjuje, da kršitev instrukcijskega roka ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, glede tožbenih ugovorov, da je izpodbijana odločba, glede na zagotovila svetovalke, pomenila presenečenje, pa dodaja, da ni v praksi toženca, da bi njegovi zaposleni dajali ustna zagotovila. Tožnica takšnih navedb tudi sicer ni podkrepila s kakršnimikoli verodostojnimi dokazi.

9. Tožnica v vlogi z dne 27. 7. 2020 dodatno navaja, da bi med stroške, ki niso neposredno povezani z montažo strešnih panelov, morda lahko šteli stroške strelovoda in snegolovov ter odtočnih žlebov, cevi in kolen, ostali stroški pa sodijo med upravičene stroške, ki se povezani samo z montažo izolacijskih panelov, in v nobenem primeru niso vezani na montažo strešne kritine.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženca, s katero je bila tožnici na podlagi njene prijave na Javni poziv odobrena finančna spodbuda za nove naložbe v učinkovito rabo in obnovljive vire energije v višini 10.831,77 EUR. Glavna očitka, ki ju tožnica v zvezi z izpodbijano odločbo naslavlja na toženca, sta, da toženec v izreku ni odločil o celotnem predmetu zadeve in neobrazloženost izpodbijane odločbe oziroma pomanjkanje odločilnih razlogov v njej, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Pri tem med strankama ni sporno, da se je tožnica pravočasno prijavila na Javni poziv, da je bila njena vloga popolna, da je lastnica stavbe na oziroma v kateri se bosta izvajala ukrepa, da je upravičena oseba po 2. točki Javnega poziva in da ukrepa izpolnjujeta zahtevane pogoje. Sporno pa je, kateri so in koliko znašajo upravičeni stroški naložbe.

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženec javni finančni sklad po predpisih o javnih skladih, ki spodbuja trajnostni razvoj s financiranjem naložb za preprečevanje, odpravljanje ali zmanjšanje obremenjevanja okolja (prvi odstavek 143. člena ZVO-1). V javnem interesu izvaja med drugim ukrepe učinkovite rabe energije ter spodbuja naložbe s področja razvoja ali uporabe okoljskih tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja (3. in 4. točka drugega odstavka 144. člena ZVO-1). Za opravljanje teh dejavnosti toženec kot instrument uporablja tudi nepovratna sredstva (4. točka prvega odstavka 146. člena ZVO-1). Ta sredstva se dodeljujejo na podlagi javnega poziva ali javnega razpisa (prvi odstavek 146.c člena ZVO-1). Z javnim pozivom se določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog; razpisana sredstva pa se do svoje porabe dodeljujejo po vrstnem redu prispetja popolnih vlog (prvi odstavek 146.d člena ZVO-1). Toženec pri odločanju o dodelitvi sredstev na podlagi javnega poziva odloča v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, razen kolikor ZVO-1 ne določa drugače, odločitev pa sprejme z odločbo (tretji odstavek 146.d člena in prvi odstavek 146.g člena ZVO-1). Po drugem odstavku 146.g člena ZVO-1 se z odločbo odloči o namenu, za katerega se sredstva dodeljujejo, višini dodeljenih sredstev, roku za izvedbo naložbe, za katero se sredstva dodeljujejo, pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, za pridobitev sredstev in rok za njihovo izpolnitev, roku za predložitev dokumentacije za izplačilo dodeljenih sredstev in drugih vprašanjih, ki jih določajo splošni pogoji poslovanja toženca glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa.

13. Kot je razvidno iz povzetka tožbe, tožnica najprej ugovarja, da toženec o njenem zahtevku ni odločil (v celoti) v izreku izpodbijane odločbe. Po 213. členu ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek), izrek pa mora biti kratek in določen (šesti odstavek). Izrek odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Izreka namreč ni mogoče dopolnjevati ali pojasnjevati z obrazložitvijo, saj le izrek pridobi pravne učinke in je predmet pravnih sredstev oziroma sodne kontrole.1 V konkretni zadevi med strankama ni sporno, da je izrek izpodbijane odločbe zasnovan tako, da je tožnici dodeljena finančna spodbuda glede na upravičene stroške tožnice, torej tiste stroške, ki jih je toženec štel oziroma priznal kot upravičene, pri čemer lahko znaša višina dodeljenih nepovratnih sredstev do 20 % upravičenih stroškov naložbe (točka 4.b Javnega poziva). Nesporno je tudi in iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnica v svoji vlogi kot stroške naložbe prijavila stroške v višini 103.629,61 EUR, toženec pa ji je kot upravičene stroške priznal stroške v višini 54.158,84 EUR. Pri tem izrek izpodbijane odločbe nima (izrecnega) zavrnilnega dela, temveč negativna odločitev samo implicitno izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Toženec v odgovoru na tožbo sicer pojasnjuje, da takšen ustaljen način odločanja narekujejo razlogi ekonomičnosti, saj prijavitelji svoji vlogi na javni poziv praviloma predložijo predračun, iz katerega ne izhajajo zgolj upravičeni stroški po konkretnem javnem pozivu, temveč celotna vrednost investicije, vendar sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ne gre za takšno situacijo. Tožnica v vlogi namreč ni uveljavljala (tudi) stroškov, ki ne bi bili vezani na predmetni Javni poziv, saj je v vlogi kot naložbo, za katero pričakuje sredstva, označila vse uveljavljene stroške, torej tudi tiste, za katere toženec meni, da niso upravičeni. Toženec pa je, kot že predhodno pojasnjeno, v izreku izpodbijane odločbe odločil le o dodeljeni finančni spodbudi v višini 10.831,77 EUR glede na upravičene stroške naložbe v višini 54.158,84 EUR, pri čemer šele iz obrazložitve izpodbijane odločbe posredno izhaja zavrnitev dela z vlogo prijavljenih stroškov, in sicer stroškov, vezanih na ukrep toplotne izolacije stropa. Izrek izpodbijane odločbe po povedanem ni skladen z navedeno zakonsko določbo, ker ni oblikovan tako, da bi jasno vseboval tudi zavrnilni del (213. člen ZUP)

14. V zvezi z drugim tožbenim ugovorom, ki se nanaša na obrazložitev izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da mora ta po določbi 214. člena ZUP obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe predpisane vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Pri tem sodišče dodaja, da pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Kot ugotavlja sodišče, je toženec v zvezi z višino upravičenih stroškov v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel le, da iz vlogi predloženega predračuna izvajalca in Priloge Javnega poziva, v kateri je določeno, kaj so upravičeni stroški naložbe, izhaja, da znašajo upravičeni stroški tožničine naložbe 54.158,84 EUR, pri čemer med strankama ni sporno, da je tožnica v vlogi kot upravičene stroške prijavila stroške v višini 103.629,61 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ni razvidno, zakaj toženec določenih stroškov ni priznal kot upravičenih, še več - iz obrazložitve sploh ni jasno razvidno, da določeni stroški, ki jih je tožnica (očitno) štela kot upravičene, niso bili priznani, temveč lahko do takšnega sklepa pripelje šele vsebina tožničine vloge, s katero se je prijavila na Javni poziv.

15. Sodišče po povedanem ugotavlja, da izrek izpodbijane odločbe ni skladen z 213. členom ZUP, odločitev pa v dejanskem in pravnem pogledu tudi ni ustrezno obrazložena (214. člen ZUP), zato izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo v izpodbijani 1. in 3. točki izreka odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo v tem delu vrnilo tožencu v ponovni postopek. Pri tem sodišče pojasnjuje, da zaradi narave navedene kršitve in vsebine izreka izpodbijane odločbe sodišče tehnično ni moglo odpraviti neobstoječega dela izpodbijane odločbe. Bo pa toženec v ponovnem postopku, v katerem je vezan na pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), moral upoštevati, da sodišče glede na formalno opredelitev tožbenega predloga in vsebino tožbenih navedb, vsebinsko ni presojalo zakonitosti dodelitve finančne spodbude v višini do 10.831,77 EUR, katere upravičenost v tem delu med strankama niti ni sporna. Tožnica je sicer predlagala izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar takšno odločanje sodišča po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 pomeni zgolj možnost sodišča, ki jo kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, česar pa tožnica ne zatrjuje.

17. Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo in na njej izvedlo predlagane dokaze, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnica po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik.

19. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

20. Sodišče sklepno dodaja, da toženec do povrnitve stroškov postopka ni upravičen, saj je sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, o stroških postopka odločalo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se stroški postopka povrnejo (samo) tožniku, toženec pa je dolžan plačati prisojeni znesek.

1 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana, 2020, str. 436 do 442.