Jedro

Če je prosilec vložil vlogo za pridobitev državljanstva po 14. čl. ZDS pred 25.3.1994, 3. odst. navedenega člena pa je začel veljati 25.3.1994, to ne pomeni, da se je z odločbo, izdano po 25.3.1994 poseglo v pridobljene pravice prosilca. 3. odst. 14. čl. ZDS je namreč začel veljati pred iztekom upravnega postopka. Kasnejšo spremembo zakona ni mogoče šteti za retroaktivno uporabo zakona. Če upravni organ ni odločil o vlogi prosilca v predpisanem roku, lahko prosilec sproži upravni spor zaradi molka organa po 26. členu ZUS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji R.E. za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije njenih mladoletnih otrok R.N., roj... v Ljubljani in R.A., roj... v Ljubljani. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnica slovenska državljanka in je 30.3.1993 vložila prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo tudi njenih mladoletnih otrok N. in A., ki sta rojena v Ljubljani, družina pa živi na ... v Republiki Hrvatski. Tožena stranka tudi ugotavlja, da sta ob vložitvi prošnje otroka izpolnjevala pogoje za sprejem v državljanstvo po 3. odstavku 14. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ker pa se je z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije navedeno zakonito določilo spremenilo z veljavnostjo od 25.3.1994 dalje, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, otroka več ne izpolnjujeta nobenih pogojev za pridobitev državljanstva in zato tožena stranka prošnji tožnice ni ugodila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka izdala negativno odločbo šele po letu in pol od vložitve prošnje tožnice za sprejem v državljanstvo njenih otrok, s čemer je tožena stranka kršila formalne in materialne predpise, ker se sklicije na predpis, ki je začel veljati šele eno leto po vložitvi vloge za pridobitev državljanstva. Tožena stranka je upoštevala predpise, ki so veljali v času izdaje izpodbijane odločbe, ne pa predpise, veljavne v času vložitve vloge, zaradi česar je kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in določbe Ustave Republike Slovenije, ki državljanom zagotavljajo enakost pred zakonom in pravico do pravnega varstva. Tožničina otroka sta izpolnjevala vse pogoje po ZDRS za pridobitev državljanstva, če bi tožena stranka v predpisanem roku izdala upravno odločbo, saj je bil zakoniti predpis spremenjen šele po letu dni od vložene prošnje za sprejem v državljanstvo. Predpis se je spremenil pozneje, po vložitvi vloge torej na škodo otrok, zaradi česar se v tem primeru ne bi smel uporabiti novejši predpis, saj gre za pravno vprašanje retroaktivnosti predpisa. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tej stvari ni sporno, da je tožeča stranka ob vložitvi vloge za sprejem v državljanstvo nedoletnih N. in A. dne 30.3.1993 izpolnjevala predpisane pogoje po 3. odstavku 14. člena ZDRS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92), v katerem je bilo določeno, da če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če za to zaprosita oba roditelja, ne glede na to kje živi otrok. S spremembo ZDRS (Uradni list RS, št. 13/94), ki je začela veljati 25.3.1994, se je navedeno zakonito določilo spremenilo, tako da otroka tožnice, ki ne živita v Sloveniji, nista več izpolnjevala pogojev za pridobitev državljanstva. Ker je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo po spremembi predpisa, je morala spremembo upoštevati, saj upravni organ ne odloča po veljavnih predpisih na dan vložitve vloge, temveč po predpisih, ki veljajo na dan izdaje odločbe, če zakon ne določa drugače. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 13/94) ne določa drugače za vloge vložene po 14. členu zakona pred njegovo spremembo. Ob vložitvi vloge za sprejem v državljanstvo, določba 3. odstavka 14. člena zakona še ni veljala. Ta dopolnitev zakona je začela veljati dne 25.3.1994. Čeprav je tožnica vložila vlogo za pridobitev državljanstva pred 25.3.1994, to ne pomeni, da se je z uporabo te določbe poseglo v pridobljene pravice tožnikov. Zakon o državljanstvu v 15. členu namreč jasno določa, da postane prosilec za državljanstvo z naturalizacijo državljan Republike Slovenije šele z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva. Izpodbijana odločba, da se tožničini prošnji ne ugodi, je bila izdana 20.9.1994 in pooblaščenki tožnice vročena dne 12.10.1994, torej po uveljavitvi spremembe in dopolnitve zakona. Zato z izpodbijano odločbo ni moglo biti poseženo v zatrjevano tožničino pravico, ker sporna odločba temelji na zakonski določbi, ki je začela veljati pred iztekom upravnega postopka in glede na citirano določbo 15. člena zakona take uporabe ni mogoče šteti za retroaktivno uporabo zakona.

Na odločitev tudi ne more vplivati okoliščina, da tožena stranka o tožničini vlogi ni odločila v predpisanem roku. Iz tega razloga bi tožnica mogla sprožiti upravni spor zaradi molka organa (26. člen ZUS), drugih posledic, ki bi vplivale na samo odločitev, pa nima.

Po navedenem je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče po 2. odstavku 42. člena ZUS zavrnilo. Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).