Jedro

Služnost stanovanja tožnikovemu bratu daje pravico rabiti predmetno stanovanje za svoje potrebe in potrebe članov svoje družine, ne pa tudi oddajati stanovanja v najem tožencu brez tožnikovega soglasja. Lastnik stanovanja je namreč tožnik, ki s strani toženca ni dolžan trpeti posegov v svojo lastninsko pravico.

Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico in s tem praviloma tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej vsaj hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam. Ni nepomembno, ali stanovanje uporablja ena ali več oseb, saj število stanovalcev neposredno vpliva na obrabo stanovanja, torej na spreminjanje (slabšanje) njegove substance, kar tudi pomeni prikrajšanje.

Ocena vrednosti tržne najemnine ni nek matematični izračun, temveč ocena, hipotetični približek, in tudi izvedenska mnenja več izvedencev glede iste nepremičnine ne bodo popolnoma enaka, kar pa še ne pomeni, da je izvedensko mnenje nepravilno oziroma da je višina tržne najemnine napačno ugotovljena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Tožnik je lastnik stanovanja, v katerem prebiva njegov brat A. A., ki ima na podlagi sodne poravnave z dne 15. 6. 2023 vknjiženo dosmrtno pravico služnosti stanovanja. Tožnik je s tožbo zahteval toženčevo izselitev iz stanovanja1 in plačilo uporabnine za obdobje od 1. 1. 2021 do 1. 5. 2022,2 ko je toženec stanovanje uporabljal brez pravnega naslova. Navajal je, da nikoli ni podal soglasja za vselitev in bivanje toženca v stanovanju in ni privolil v brezplačno uporabo stanovanja. Toženec je navajal, da se je v stanovanje vselil s soglasjem in dovoljenjem tožnika; v stanovanju uporablja samo eno sobo s souporabo hodnika in kopalnice, ostale prostore pa uporablja tožnikov brat. Od aprila 2020 tožniku preko A. A. plačuje najemnino 70 EUR in polovico stroškov.

2.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec v roku 15 dni dolžan tožniku plačati znesek 5.163,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.112,19 EUR od 19. 5. 2022 dalje do plačila in od zneska 3.051,26 EUR od 24. 3. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka); v presežku, to je za zakonske zamudne obresti, ki od zneska 2.112,19 EUR tečejo od 1. 5. 2022 do 18. 5. 2022, je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano). Zaradi delnega umika tožbe je pravdni postopek ustavilo v delu, v katerem je tožnik zahteval izpraznitev stanovanja (III. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano), in v delu za plačilo zneska 1.412,55 EUR s pripadki (IV. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano). Tožbo je zavrglo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je toženec stanovanje uporabljal nezakonito na podlagi 111. člena SZ-1,3 ker z lastnikom ni sklenil najemne pogodbe (V. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano). Glede stroškov je odločilo, da je dolžan toženec v roku 15 dni po vročitvi sklepa o višini stroškov, tožniku povrniti 89 % njegovih pravdnih stroškov (VI. točka izreka) in da je dolžan tožnik v roku 15 dni po vročitvi sklepa o višini stroškov, povrniti 11 % pravdnih stroškov toženca, ki je upravičen do brezplačne pravne pomoči, v korist proračuna Republike Slovenije (VII. točka izreka).

Pritožbene navedbe:

3.Zoper odločitev v I., VI. in VII. točki izreka se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni, v celoti zavrne tožbeni zahtevek in naloži vse stroške postopka v plačilo tožniku. Spremembi tožbe z dne 28. 6. 2023 in z dne 19. 3. 2024 nista privilegirani. Tožnik je z vlogo z dne 28. 6. 2023 zahtevek glede uporabnine razširil šele po opravljenem prvem naroku, zato je prekludiran. Podobno toženec navaja tudi za drugo spremembo tožbe z dne 19. 3. 2024, ki jo je tožnik vložil bistveno po prvem naroku za glavno obravnavo in po tem, ko je izvedenec gradbene stroke že izdelal izvedensko mnenje. Toženec trdi, da ne gre za isto dejansko podlago, ker gre za povsem različna obdobja in bi moral tožnik opredeliti vsa dejstva in dokaze, iz katerih izhaja njegov zahtevek. Spremembi tožbe nista dopustni niti iz razloga smotrnosti, saj bistveno povečujeta stroške in trajanje postopka. Sodišče bi moralo glede dejstev v razširjenem obdobju ponovno zaslišati stranke in pričo ter pridobiti dodatno izvedensko mnenje. S tem, ko je sodišče v zvezi z dodatno vtoževanim obdobjem upoštevalo navedbe in dokazne predloge tožnika, s katerimi je bil prekludiran, je kršilo pravila o prekluziji in 286. člen ZPP.4 Nadalje toženec glede poprave in delnega umika tožbe navaja, da je sodišče narobe štelo, da gre pri vlogi z dne 17. 6. 2024 za popravo očitne pomote. Tožnikovo vlogo z dne 17. 6. 2024 je treba šteti za delni umik tožbe in ne za popravo pisne pomote. Posledično je stroškovni sklep nezakonit, ker sodišče tega ni pravilno upoštevalo. Tožnik je zahtevek glede izselitve iz stanovanja umaknil prepozno. Ni prikrajšanja na strani tožnika in s tem neupravičene obogatitve, saj v stanovanju brezplačno biva že tožnikov brat in tožnikov materialni položaj ni nič drugačen, če stanovanje souporablja tudi toženec. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo prikrajšanje na strani tožnika, konkretnega prikrajšanja ali okoliščin v zvezi z njim pa sploh ni ugotavljalo. Sklicuje se na stališče sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2023 z dne 19. 7. 2020. Glede dejanskega stanja navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da med strankama ni bila sklenjena ustna najemna pogodba, da toženec ni plačeval ničesar za bivanje in da toženec ni uporabljal le sobe, ampak celo stanovanje. Ni ugotovilo, da se je toženec v stanovanje vselil s soglasjem tožnika, najprej brezplačno, nato pa je od aprila 2020 plačeval najemnino za sobo s souporabo kopalnice in hodnika in polovico pripadajočih stroškov. Sodišče ni upoštevalo, da povsem drugačno dejansko stanje izhaja iz pisne izjave A. A. in izpovedi toženca, prav tako pri tistih delih izpovedi priče, ki nasprotujejo njegovi pisni izjavi, ni kritično upoštevalo medsebojnega odnosa priče in tožnika, ki sta brata. Pritožba graja tudi odločitev sodišča glede višine uporabnine. Izvedensko mnenje je nepravilno. Sodišče je nezakonito zavrnilo dokazni predlog toženca za imenovanje novega izvedenca, zavrnitve tega dokaznega predloga ni vsebinsko obrazložilo.

4.Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Odločitev pritožbenega sodišča:

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožba uvodoma navaja, da je sodišče nezakonito dopustilo spremembi tožbe z dne 28. 6. 2023 in z dne 19. 3. 2024. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožnik z vlogo z dne 28. 6. 2023 razširil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval uporabnino še za obdobje od 19. 5. 2022 do 28. 6. 2023, torej dodatnih 13 mesecev, kar znese še dodatnih 2.600 EUR, skupaj torej 6.000 EUR. V vlogi z dne 19. 3. 2024 pa je ponovno zvišal zahtevek in sicer je zahteval uporabnino še za obdobje od 29. 6. 2023 do 19. 3. 2024, kar namesto 6.000 EUR znese 7.576 EUR. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe z dne 28. 6. 2023 s sklepom dopustilo na naroku 8. 9. 2023, o spremenjeni tožbi z dne 19. 3. 2024 pa je odločilo s sklepom z dne 30. 7. 2024 in spremembo dovolilo. V obeh primerih se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 186. člen ZPP,5 ker gre za privilegirano spremembo tožbe, saj prvotni in spremenjeni tožbeni zahtevek izhajata iz iste dejanske podlage - toženec stanovanje, katerega lastnik je tožnik, uporablja brez pravnega naslova. Ob nadaljnjem upoštevanju dejstva, da je tožnik tožbeni zahtevek iz naslova uporabnine za isto stanovanje po vložitvi tožbe povečal zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, katerih obstoj v postopku niti ni sporen,6 pri tem pa je dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka vseskozi ostala enaka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obeh primerih za (tipično, šolsko) privilegirano spremembo tožbe in privolitev toženca ni potrebna, zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je spremembi tožbe dopustilo. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je podan razlog smotrnosti (prvi odstavek 185. člena ZPP),7 zaradi česar bi sodišče kljub nasprotovanju toženca dovolilo spremembo tožbe. Dovolitev spremembe tožbe je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje novih tožb in če je mogoče že zbrano procesno gradivo uporabiti tudi pri odločanju o spremenjeni tožbi, razen če gre za zavlačevanje postopka.8 Za slednje pa v konkretnem primeru ne gre, kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

7.Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je bil tožnik z navedbami in dokaznimi predlogi iz vlog z dni 28. 6. 2023 in 19. 3. 2024 za dodatno vtoževano obdobje prekludiran. Ne glede na pravila o prekluziji so upoštevne tudi kasnejše navedbe in dokazni predlogi, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla podati do zaključka prvega naroka ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). V tem primeru je že zgoraj implicirano stališče pritožbenega sodišča, da so podane take okoliščine.

8.Pavšalen je očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov toženca z zaslišanjem strank in priče glede dejstev v dodatno vtoževanem obdobju, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter tožencu onemogočilo dokazovanje navedb za dodatno vtoževano obdobje. Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so se nanašali na ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, da je toženec celotno stanovanje uporabljal brez pravnega naslova in s tožnikom ni imel sklenjene ustne najemne pogodbe ter tožniku ni plačeval najemnine. Spremembi tožbe temeljita na istem dejanskem stanju, zato sodišče ni ponovno izvajalo istih dokazov z zaslišanjem strank in priče, kot je to predlagal toženec. Prav tako toženec ni pojasnil, katero pravno pomembno dejstvo naj bi bilo v dodatno vtoževanem obdobju drugačno, da bi ga sodišče moralo ugotavljati s predlaganimi dokazi.

9.Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da gre pri vlogi z dne 17. 6. 2024 za popravo očitne pomote in ne za delni umik tožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v vlogi z dne 17. 6. 2024 popravil pisno pomoto, ker je v vlogi z dne 19. 3. 2024 napačno zapisal, da razširja tožbeni zahtevek za 14 mesecev (namesto 9 mesecev), medtem ko je obdobje od 29. 6. 2023 do 19. 3. 2024 pravilno navedel, skladno s tem je tudi popravil zahtevani znesek in pravilno zahteval 6.576 EUR. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da gre za odpravo očitne pisne in računske pomote. V konkretnem primeru je tožnik pravilno označil obdobje, za katerega razširja tožbeni zahtevek, zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za napako, ki jo je mogoče ugotoviti neposredno. Dejstvo, da je tožnik narobe označil število mesecev, za katere razširja tožbeni zahtevek, kakor tudi dejstvo, da je posledično tudi napačno izračunal zahtevani znesek uporabnine, ne pomeni delnega umika tožbe, kot to v pritožbi zmotno navaja toženec.

10.Ne drži, da je tožnik zahtevek glede izselitve iz stanovanja umaknil prepozno. Iz spisa izhaja, da se je toženec iz stanovanja izselil 24. 3. 2024, kar je navedel v vlogi z dne 9. 4. 2024, tožnik pa je ta del zahtevka umaknil 22. 4. 2024. Glede na to, da je tožnik tožbeni zahtevek na izpraznitev umaknil v enem mesecu po izselitvi toženca iz stanovanja in v tem času tudi niso nastali nobeni dodatni stroški postopka v zvezi s tem delom zahtevka, ni mogoče šteti, da ga je umaknil prepozno. Posledično je tudi stroškovni del izpodbijane odločbe pravilen.

11.Tožnik zahteva uporabnino, ker je toženec uporabil tujo stvar v svojo korist. Gre za verzijski zahtevek, urejen v 198. členu OZ,9 ki določa, da lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od tistega, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS10 določba 198. člena OZ izhaja iz splošnega pravila 190. člena OZ, tako da morajo biti izpolnjene splošne predpostavke: 1. poleg obogatitve na strani toženca tudi 2. prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena, 3. vzročna zveza in 4. odsotnost pravnega temelja (odsotnost privolitve v prikrajšanje, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede obstoja privolitve na tožencu).

Pritožba glede uporabnine navaja, da ni podano tožnikovo prikrajšanje, saj v stanovanju brezplačno biva že tožnikov brat in tožnik nima nobenih materialnih koristi od stanovanja. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da ima tožnikov brat na podlagi sodne poravnave z dne 15. 6. 2023 vknjiženo dosmrtno pravico služnosti stanovanja, medtem ko toženec take pravice nima.

12.je služnost stanovanja osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca. Nadalje je v tretjem odstavku 247. člena SPZ izrecno določeno, da se izvrševanje služnosti stanovanja ne more prenesti na tretjo osebo. Zato služnost stanovanja tožnikovemu bratu daje pravico rabiti predmetno stanovanje za svoje potrebe in potrebe članov svoje družine, ne pa tudi oddajati stanovanja v najem tožencu brez tožnikovega soglasja. Lastnik stanovanja je namreč tožnik, ki s strani toženca ni dolžan trpeti posegov v svojo lastninsko pravico. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 56. in 57. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, dejstvo, da tožnik svojemu bratu dovoli brezplačno bivanje v stanovanju, še ne pomeni, da tako bivanje dovoli tudi tožencu. Za presojo prikrajšanja je bistveno, da je toženec tožnikovo nepremičnino uporabljal brez pravnega naslova, ne da bi tožniku plačal, zato je bil s tem obogaten. Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico in s tem praviloma tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej vsaj hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam. Ni nepomembno, ali stanovanje uporablja ena ali več oseb, saj število stanovalcev neposredno vpliva na obrabo stanovanja, torej na spreminjanje (slabšanje) njegove substance, kar tudi pomeni prikrajšanje. Korist toženca je že sama brezplačna uporaba tožnikove nepremičnine, za katero bi sicer moral plačati denarno nadomestilo.¹² Po presoji pritožbenega sodišča je prikrajšanje na strani tožnika podano, prav tako pa tudi obogatitev na strani toženca.

13.Ni primerljiva sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2023 z dne 19. 7. 2023, na katero se toženec sklicuje v pritožbi, češ da v primeru, ko je lastnikova lastninska pravica izvotljena vseh lastninskih upravičenj, ne more biti niti hipotetičnega prikrajšanja. Sodba temelji na popolnoma drugačnem dejanskem stanju.¹³ Sklicevanje toženca na citirano sodbo je parcialno, iz teksta iztrgano in netočno, saj je Vrhovno sodišče RS kot primer, ko je lastniku zaradi posebnih okoliščin (začasno) onemogočena uporaba stvari, pa tudi druga upravičenja iz lastninske pravice in v tem primeru ne more biti hipotetičnega prikrajšanja, ker je lastnikova lastninska pravica izvotljena vseh lastninskih upravičenj, izpostavilo zaseg predmetov v okviru kazenskega postopka.¹⁴ Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico, kar praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam ali na njej kako drugače izvrševati lastninska upravičenja.¹⁵

14.Upoštevajoč navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prikrajšan zaradi nezakonitega bivanja toženca v stanovanju in zato upravičen do uporabnine, materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnik lastnik stanovanja, ki ga je toženec v obdobju od 1. 1. 2021 do 24. 3. 2024 uporabljal brez pravnega temelja, zato ima pravico, da mu toženec nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

15.Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje (45. do 57. točka obrazložitve izpodbijane odločbe) natančna, skrbna in preverljiva, sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožba v veliki meri ne vzpostavi konkretizirane, vsebinske polemike z razlogi sodišča prve stopnje, temveč velikokrat le ponavlja, da naj bi sodišče nekatera dejstva (da med strankama ni bila sklenjena ustna najemna pogodba, da toženec ni plačeval najemnine in da je toženec uporabljal celotno stanovanje) zmotno ugotovilo, čeprav to ne drži. Neutemeljen je očitek, da sodišče ni upoštevalo nasprotja med pisno izjavo priče A. A. in njegovo izpovedbo ter da ni kritično ovrednotilo medsebojnega odnosa priče in tožnika, ki sta brata. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da je sodnica prve stopnje stranki in priče neposredno zaslišala in si tako ustvarila neposreden vtis o prepričljivosti njihovih izpovedb (iudicatrix facti), kar je v dokazni oceni tudi skrbno, preverljivo in logično obrazloženo, pritožba pa te dokazne ocene argumentirano niti ne napada. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in podrobno ugotavljalo obstoj posameznih pravno pomembnih dejstev (da med strankama ni bila sklenjena ustna najemna pogodba, da toženec ni plačeval ničesar za bivanje v stanovanju in da toženec ni uporabljal le sobe, ampak celo stanovanje). V 45. do 57. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje glede (ne)sklenitve ustne najemne pogodbe obrazložilo, v katerih delih ni sledilo izpovedbi toženca in za to navedlo razloge (med drugim, da je toženec sam izpovedal, da je imel dogovor z A. A. - torej ne s tožnikom, in da s slednjim sploh ni imel komunikacije¹⁶ - 47. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija¹⁷). Pojasnilo je, da izpovedbi toženca in priče A. A. v posameznih delih nista bili prepričljivi in skladni, zato ju je ocenilo z vidika ostalih dokazov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je izpovedbo A. A. natančno primerjalo z vsebino njegove pisne izjave in nastala odstopanja tudi ustrezno obrazložilo. Okoliščina, da sodišče izpovedbo priče (ali listino) dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, kot povsem zgrešeno navaja toženec.

16.Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da stanovanje upravičeno zaseda na podlagi najemne pogodbe oziroma da bi imel kakšno drugo pravno podlago za uporabo spornega stanovanja. Prav tako ni uspel dokazati, da bi tožniku preko A. A. plačeval najemnino. V izogib ponavljanju in ker pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (v veliki meri le ponavlja toženčeve trditve s prve stopnje, na katere je sodba že odgovorila; graja dokazne ocene je parcialna in izpostavlja le dele izpovedb, ki so tožencu [domnevno] v korist), se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Smiselno enako velja za pritožbeno sklicevanje na višino dosojene uporabnine. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženec uporabljal polovico stanovanja, je pravilno kot izhodišče za določitev uporabnine upoštevalo polovico tržne najemnine za stanovanje.

17.Očitek, da je sodišče nezakonito zavrnilo dokazni predlog toženca za imenovanje novega izvedenca, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je do zavrnitve tega dokaznega predloga opredelilo v 62. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za gradbeništvo mag. B. B. in ocenilo, da je izvedenec nalogo opravil skrbno, strokovno in nepristransko ter ni podvomilo v njegovo verodostojnost in strokovnost, zaradi česar ni sledilo predlogu toženca za angažiranje novega izvedenca. Pogoji za postavitev novega izvedenca, ki jih določata drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP,¹⁸ tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podani. Sodna praksa je zavzela stališče, da nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca.¹⁹ Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Pri tem velja upoštevati, da ocena vrednosti tržne najemnine ni nek matematični izračun, temveč ocena, hipotetični približek, in tudi izvedenska mnenja več izvedencev glede iste nepremičnine ne bodo popolnoma enaka, kar pa še ne pomeni, da je izvedensko mnenje nepravilno oziroma da je višina tržne najemnine napačno ugotovljena. Izvedenec je svoje metode v izvedenskem mnenju ustrezno obrazložil, na pripombe toženca je odgovoril v dopolnitvi izvedenskega mnenja in med svojim zaslišanjem na naroku, kjer je tudi pooblaščenec toženca imel možnost postavljati vprašanja (iz 8. strani zapisnika z dne 25. 4. 2025 je razvidno, da stranki za izvedenca po njegovem zaslišanju nimata več vprašanj), zato je ponovno pritožbeno odpiranje tem, ki so že bile predmet obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, neupoštevno. Pritožba tudi ne pojasni, kakšna (kolikšna) bi bila po njenem mnenju pravilna tržna najemnina oziroma kako naj bi zatrjevane izvedenčeve napake vplivale na višino zahtevka. Sodišče prve stopnje je izvedenčeve ugotovitve v sodbi povzelo in se tudi opredelilo do vseh toženčevih pripomb na izvedensko mnenje (67. do 70. točka obrazložitve). Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in zaključkom sodišča prve stopnje, da je izvedenec mnenje izdelal skrbno in strokovno, zato v zvezi s tem postavitev drugega izvedenca ni bila potrebna, na mnenju temelječi zaključki sodišča prve stopnje pa so pravilni.

18.Glede na vse povedano in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških:

19.Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam kriti svoje pritožbene stroške. Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.

-------------------------------