Jedro

Revident mora sam izkazati pogoje za dovoljenost revizije. Dejanska in pravna situacija v zadevah, na katere se sklicuje revident, se razlikuje od situacije v obravnavani zadevi, zato ne gre za odstop od sodne prakse, torej ne gre za formalno pravno vprašanje in zato revizija ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka (revident) dne 5. 3. 2010 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčnega urada L. z dne 20. 6. 2008. Z izpodbijano prvostopno odločbo je bilo revidentu naloženo plačilo cene za objavo sklepa o izbrisu in objavo izbrisa pravne osebe A., v znesku 116,16 EUR. Revidentova pritožba zoper izpodbijano prvostopno odločbo je bila z odločbo Ministrstva za finance z dne 27. 7. 2009, zavrnjena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih, na primer v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008), ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident utemeljuje dovoljenost revizije na 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer navaja, da glede pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v obravnavani zadevi, prvostopna sodišča različno postopajo.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Dejanska in pravna situacija v izvršilnih zadevah, na katere se sklicuje revident, se razlikuje od situacije v obravnavani zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 33. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod Republika Slovenija izterja ceno, ki jo je plačala za objavo izbrisa iz sodnega registra, od družbenikov osebne družbe oziroma družbe z omejeno odgovornostjo oziroma delničarjev delniške družbe po postopku, določenem za izterjavo davčnega dolga. Revident se v reviziji sklicuje na sodno prakso izvršilnih sodišč ter odločbo Ustavnega sodišča RS, ki se nanašajo na odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, ki je prenehala. V obravnavani zadevi pa gre za terjatev, ki nastane med Republiko Slovenijo in družbeniki samimi. Glede na navedeno revident ni izkazal obstoja pogoja, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega izmed pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

9. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo, zato revident na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.