Jedro

Če tožnik meni, da za začasno ureditev parkirišča ne potrebuje gradbenega dovoljenja, komunalnega prispevka, ki mu je bil odmerjen z izpodbijano odločbo, ne bo plačal - posledično mu gradbeno dovoljenje ne bo izdano.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 46.533,71 EUR za začasno ureditev parkirišča za gostinski objekt na zemljišču parc. št. 604/17 k.o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da odmera temelji na določbah Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 27/11, v nadaljevanju Odlok), da so bili podatki za izračun (površina parcele v izmeri 2169,50 m2) povzeti iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), da je bil komunalni prispevek odmerjen za primarno in sekundarno cestno omrežje in da je bil izračunani znesek pomnožen s faktorjem 2. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre v obravnavanem primeru za začasni objekt, zato toženka nima pravne podlage za zaračunavanje komunalnega prispevka. Objekt naj bi se po nastopu določenega razveznega pogoja odstranil. Nepravilno je sklicevanje na drugi odstavek 19. člena Odloka, saj se parkirišče izvaja za gostinski objekt, ki pa ga je mogoče klasificirati drugače, kot ga je upravni organ. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja stališča drugostopenjske odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi zaprosila Upravne enote Ljubljana, ki vodi postopek za izdajo gradbenega dovoljenja „za začasno ureditev parkirišča“ na zemljišču parc. št. 604/17 k.o. ... za potrebe gostinskega objekta, ki mu je priložila del investitorjevega (tožnikovega) PGD.

Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) v šestem odstavku 79. člena določa, da kadar se komunalni prispevek odmerja za potrebe gradnje, ga odmeri pristojni organ občinske uprave z odločbo na zahtevo zavezanca, ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. To pomeni, da je bil upravni organ v tej zadevi po prejemu obvestila upravne enote dolžan odmeriti komunalni prispevek za potrebe gradnje, saj ni sporno, da je tožnik zahteval, naj pristojni upravni organ izda gradbeno dovoljenje za parkirišče. Pri tem je nepomembno, za kako trajen objekt gre (tožnik pavšalno nakazuje na nastop „določenega razveznega pogoja“), saj trajanje rabe komunalne infrastrukture, na katero se bo objekt priključil, ni okoliščina, ki bi po ZPNačrt vplivala na odmero komunalnega prispevka. Tega je namreč dolžan plačati vsak investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt). V zadevi pa ni sporno, da tožnikovo parkirišče za svoje funkcioniranje potrebuje oz. se navezuje na zgrajeno občinsko primarno in sekundarno cestno omrežje.

Tožnik v tožbi navaja, da gre za že narejeno parkirišče, ki ga zgolj dodeluje, saj mu manjka asfaltna preplastitev. Navedeno je za odločitev nepomembno, saj se upravni organ v tem postopku ni bil dolžan ukvarjati z vprašanjem, ali je poseg, poimenovan kot začasna ureditev, gradnja v smislu določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ali ne, zadostuje, da o tem teče postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, pred izdajo katerega mora investitor plačati tudi predpisane dajatve (5. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Povedano drugače: če tožnik meni, da za začasno ureditev parkirišča ne potrebuje gradbenega dovoljenja, komunalnega prispevka, ki mu je bil odmerjen z izpodbijano odločbo, ne bo plačal – posledično mu gradbeno dovoljenje ne bo izdano.

Neutemeljeno je stališče, da naj bi se plačila komunalnega prispevka v konkretni zadevi podvajala. O tem bi bilo mogoče govoriti le, če bi tožnik za sporno parkirišče že plačal komunalni prispevek (bodisi v okviru komunalnega prispevka za gostinski objekt, bodisi posebej za ta parkirišča), česar pa ne trdi. Prav tako ne trdi, da so bile podane okoliščine za uporabo 20. člena Odloka (uveljavljanje že plačanih sredstev za opremljanje stavbnih zemljišč).

Tožnik v tožbi poudarja, da gre za izvedbo parkirnih mest h gostinskemu objektu in da zato ne pride v poštev uporaba 19. člena Odloka. Na čem temelji tako stališče, ni obrazloženo, zato se sodišče le na splošni ravni opredeljuje do uporabe tega člena.

Njegov prvi odstavek za obravnavani primer ni relevanten, saj se nanaša na dele stavb, ki so namenjeni parkiranju. V tej zadevi obravnavana parkirišča očitno niso obravnavana kot del stavbe, to je objekta s prostori (prim. 1.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1), saj gradbeno dovoljenje ni bilo zahtevano za stavbo.

Drugi odstavek 19. člena Odloka določa, da se za objekte, za katere se ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisna površina objekta, komunalni prispevek odmeri le od površine parcele, in sicer samo za ceste in pripadajoče objekte ter za tisto komunalno opremo, na katero se objekti priključujejo prek samostojnih priključkov; tako dobljeno vrednost komunalnega prispevka se pomnoži s faktorjem 2. Gre za določbo, ki je skladna s 5. členom Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka. Ta določa, da je neto tlorisna površina objekta seštevek vseh tlorisnih površin objekta in se izračuna po standardu SIST ISO 9836 (tretji odstavek), če pa gre za objekte, za katere se ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisne površine (npr. športna igrišča – op. sodišča), se komunalni prispevek odmeri le od površine parcele in dobljena vrednost pomnoži s faktorjem 2 (sedmi odstavek).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil komunalni prispevek odmerjen le od površine parcele in da je bil uporabljen omenjeni faktor. Kakšno zveza s to določbo Odloka naj bi imela okoliščina, da gre za gradnjo parkirišč za potrebe gostinskega objekta, iz tožbe ni razvidno, zato nadaljnji preizkus ni mogoč.

Drugostopenjski organ je v svoji odločbi poudaril, da gre v obravnavanem primeru glede na površino parkirišča za manj zahteven objekt, čemur tožnik ne oporeka. To pa pomeni, da za odmero komunalnega prispevka v tej zadevi ni ovire niti z vidika tretjega odstavka 19. člena Odloka, po katerem se komunalni prispevek ne odmeri za gradnjo nezahtevnih in enostavnih objektov v skladu z veljavnim predpisom o vrstah objektov glede na zahtevnost. V skladu s tretjim odstavku 3. člena Pravilnika o odmeri komunalnega prispevka mora biti v primeru, če se postopek odmere začne po uradni dolžnosti, potem ko občina od upravne enote prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, obvestilu priložen tisti del PGD, ki je potreben za odmero komunalnega prispevka. Tudi iz prvega odstavka 10. člena in prvega odstavka 11. člena Odloka izhaja, da se za objekt, ki je v fazi izdaje gradbenega dovoljenja, za površino parcele in neto tlorisno površino objekta, ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka, upošteva površina iz PGD.

To pomeni, da je podlaga za odmero lahko le dokumentacija, ki jo je investitor predložil v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, saj se komunalni prispevek odmerja zaradi gradnje, torej za točno tak objekt, za kakršnega želi investitor pridobiti gradbeno dovoljenje. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da bi ga moral upravni organ v tej zadevi posebej pozvati, naj predloži dokumentacijo, na podlagi katere bo vodil postopek.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).