Jedro

Razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti, ko je izpostavilo, da obdolženec kontinuirano izvaja psihično in fizično nasilje zoper mater, da je bil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja zoper isto oškodovanko (pa tudi zaradi drugih kaznivih dejanj) v preteklosti že procesiran, da naj bi očitno mu dejanje storil v času preizkusne dobe in da naj bi vzrok za taka ravnanja bila obdolženčeva odvisnost od alkohola, zaradi katere bi se sicer po pravnomočni sodbi moral zdraviti, pa se tega očitno ne drži, zagovornik izrecno ne izpodbija, vsekakor pa vse navedene okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bo izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. To pa še zlasti glede na ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke, da je obdolženec odvisen od več drog in da dokler od njih ne bo abstiniral (za abstinence se šteje, če eno leto ne uživa nobenih drog), je podana verjetnost kriminalnega recidiva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu A. S. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko zatrjuje, da pogoji za podaljšanje pripora niso podani in da ne obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti in predlaga odpravo pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče, v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni, dokazi priskrbljeni tekom preiskave, na katerih temelji tudi vložena obtožnica, pa so utemeljen sum dodatno potrdili. Glede na vsebino dokazov, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku in tekom preiskave, katerih vsebino je sodišče prve stopnje nazorno povzelo v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pravilnosti povzetka vsebine dokazov pa zagovornik ne problematizira, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sklicevanje na vsebino izpovedbe oškodovanke premalo, da bi lahko govorili o utemeljenem sumu. Sodišče prve stopnje se namreč pri presojanju obstoja utemeljenega suma ni oprlo zgolj na izpovedbo oškodovanke, ki se sicer res nekoliko razlikuje od navedb oškodovanke ob prijavi kaznivega dejanja, temveč tudi na pričevanji prič M. J. in policista G. E., ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja, ter zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja z dne 19. 2. 2021, kar vse je sodišče prve stopnje korektno analiziralo v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. M. J. sicer res ni bila neposredno navzoča ob tem, ko naj bi obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, vendar je vedela povedati o tem, v kakšnem stanju je videla oškodovanko obravnavanega dne in kaj ji je oškodovanka povedala v zvezi z obdolženčevim početjem, policist E. pa je izpovedal o zaznanih poškodbah, ki da so bile posledica obdolženčevega ravnanja in jih je ocenil kot sveže, torej da izvirajo iz obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Vse navedeno nedvomno zadošča za ugotovitev obstoja utemeljenega suma, medtem ko navedbe, da poškodbe na vratih oškodovankine spalnice izvirajo iz drugih dogodkov, da je tudi oškodovanka zmerjala obdolženca in izvajala verbalno nasilje nad njim že praktično od njegovega rojstva dalje, da je obdolženca zaničevala, da ji ni mogoče verjeti, da se je v spalnico zaklenila, ker se je bala, da ji bo obdolženec kaj naredil, presegajo obseg ugotavljanja utemeljenega suma, saj predstavljajo podajanje lastne dokazne ocene, ki pa je pridržana razpravljajočemu senatu in je stvar nadaljnjega postopka. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita v obtožnici in v nasprotju z zagovornikom meni, da je verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. 6. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju nasilja v družini, ker niso izpolnjeni vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ker naj bi pri predmetnem kaznivem dejanju morala biti izkazana trajajoča in ponavljajoča se dejanja storilca, enkratno dejanje pa ne more povzročiti posledic, ki se zahtevajo za to kaznivo dejanje. Po obtožbi se obdolžencu očita, da je nasilje zoper oškodovanko izvajal v času od 12. 2. do 19. 2. 2021, pri čemer je podrobno opisano s kakšnimi ravnanji naj bi obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj in na ta način uresničil tudi ta zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja. Tako ni mogoče slediti zagovornikovim navedbam, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1, za katero pa glede na predpisano kazen pripora sploh ni dopustno odrediti.

7. Tudi v izkazanost objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki nakazujejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec ob izpustitvi na prostost ponovil kaznivo dejanje in nadaljeval z izvrševanjem nasilja nad materjo, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje v 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti, ko je izpostavilo, da obdolženec kontinuirano izvaja psihično in fizično nasilje zoper mater, da je bil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja zoper isto oškodovanko (pa tudi zaradi drugih kaznivih dejanj) v preteklosti že procesiran, da naj bi očitno mu dejanje storil v času preizkusne dobe in da naj bi vzrok za taka ravnanja bila obdolženčeva odvisnost od alkohola, zaradi katere bi se sicer po pravnomočni sodbi moral zdraviti, pa se tega očitno ne drži, zagovornik izrecno ne izpodbija, vsekakor pa vse navedene okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bo izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. To pa še zlasti glede na ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke, da je obdolženec odvisen od več drog in da dokler od njih ne bo abstiniral (za abstinence se šteje, če eno leto ne uživa nobenih drog), je podana verjetnost kriminalnega recidiva.

8. V okviru presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora kot najstrožjega omejevalnega ukrepa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da varnosti oškodovanke in morebitnih drugih oškodovancev, glede na izkazane okoliščine na strani storilca, ni mogoče zagotoviti na drugačen način kot s priporom, ki je tudi sorazmeren, ker je zlo, ki bo z omejitvijo svobode gibanja povzročeno obdolžencu, neprimerno manjše od zla, ki ga sam s kontinuiranimi nasilnimi ravnanji povzroča oškodovanki, in zato varovanje osebne in telesne integritete ter zagotovitev varnosti oškodovanke nedvomno pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Zagovornik zaključke sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora izpodbija zgolj z navedbami, da bi bilo mogoče isti cilj doseči že z odreditvijo prepovedi približevanja in da bi obdolženec med trajanjem tega ukrepa lahko prebival pri svojem prijatelju F. P. iz M. ali v motelu. Takim navedbam ni mogoče slediti, saj morajo za odreditev milejšega ukrepa biti izkazane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se bo obdolženec takega ukrepa držal. Ob upoštevanju, da obdolženca od ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja ni odvrnila niti pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta in enajstih mesecev zapora, saj naj bi sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil tekom trajanja preizkusne dobe, in da ni izvrševal določenega mu varstvenega nadzorstva v okviru te prejšnje pogojne obsodbe z zdravljenjem odvisnosti od alkohola in prepovedanih drog, ni realno pričakovati, da bi bilo mogoče zgolj s prepovedjo približevanja učinkovito doseči zasledovani cilj, tj. varnost oškodovanke. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da zoper obdolženca ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa.

9. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.