Jedro

Za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja za nazaj v rednem postopku tožena stranka nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1. To sicer ne pomeni, da takšne odločba za naprej ne bi smela izdati in da bi bila tudi takšna odločba že sama po sebi nična – vendar kot navedeno le z veljavnostjo v naprej in z deklariranjem dejstva, da je podlaga za izplačevanje, ki izhaja že iz zakona, prenehala.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 5. 6. 2008 in 7. 7. 2008, s katerima je bilo z 18. 1. 2008 ustavljeno izplačevanje delne invalidske pokojnine tožniku. Razsodilo je, da se tožniku s 5. 6. 2008 ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine, priznane z odločbo tožene stranke z dne 11. 11. 2005. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se odpravi druga odločba tožene stranke z dne 5. 6. 2008, s katero je bila tožnikova zahteva za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine zavrnjena, in da se mu prizna pravice do delne invalidske pokojnine tudi od 6. 6. 2008 dalje. Ugotovilo jo, da je bil tožnik 18. 1. 2006 izbrisan iz poslovnega registra kot samostojni podjetnik. V evidenci brezposelnih oseb je bil od 3. 10. 2006 ter ni prejemnik denarnega nadomestila ali denarne pomoči. Ker izpodbijani odločbi nista bili izdani v postopku izrednih pravnih sredstev, se lahko izplačevanje delne invalidske pokojnine ustavi le v naprej.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo vložila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine z dne 5. 6. 2008 in 7. 7. 2008. Obrazložilo je, da je bilo izplačevanje delne invalidske pokojnine z odločbama tožene stranke z dne 5. 6. 2008 in 7. 7. 2008 pravilno ustavljeno za nazaj z 18. 1. 2006 v skladu s prvim odstavkom 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Že v 2. točki izreka odločbe o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine z dne 11. 11. 2005 je bilo določeno, ob kakšnih pogojih oziroma do kdaj se bo ta izplačevala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da mu je bilo retroaktivno poseženo v pravnomočno priznano pravico. Izrek, po katerem se v odločbi z dne 5. 6. 2008 ustavlja izplačevanje s 18. 1. 2006 – torej za nazaj, je neizvršljiv, zato je odločba nična. Izrek bi bil izvršljiv, če bi zavarovancu z določenim dnem prenehala pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede vprašanja izvršljivosti odločbe o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj. Sodišče druge stopnje je zadostno obrazložilo dejansko in pravno podlago svoje odločitve, preverjanje vsebinske pravilnosti odločitve pa je stvar uporabe materialnega prava.

8. V odločbi tožene stranke z dne 11. 11. 2005, s katero je bila revidentu priznana pravica do delne invalidske pokojnine, je bil v 2. točki izreka opisan pogoj za njeno izplačevanje. Tako je bilo odločeno, da se zavarovancu oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela v mesečnem znesku za nazaj. Revident je bil 18. 1. 2006 izbrisan iz poslovnega registra kot s. p., vendar tega tedaj ni javil toženi stranki, ki je bila s tem dejstvom seznanjena 23. 5. 2008 iz njegove zapisniške izjave. Na zavod za zaposlovanje se je prijavil 3. 10. 2006 – slabih 9 mesecev po prenehanju opravljanja dejavnosti, pri čemer ni postal prejemnik nadomestila niti denarne pomoči. Tožena stranka in sodišče druge stopnje sta odločitev o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine oprli na prvi odstavek 159. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Ob tem pa sta sodišči zavzeli drugačni stališči o učinkovanju ustavitve izplačevanja – prva stopnja je vezala učinkovanje odločbe le v naprej po izdaji prvostopenjske odločbe (od 5. 6. 2008), ker tudi na podlagi 159. člena ZPIZ-1, v postopku, ki ni bil postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, ni mogoče ustaviti izplačila delne invalidske pokojnine za nazaj, medtem ko se je pritožbeno sodišče strinjalo s stališče tožene stranke glede ustavitve za nazaj od izbrisa iz poslovnega registra dalje (od 18. 1. 2006).

9. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje narave odločbe tožene stranke z dne 5. 6. 2008 o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj in dokončne odločbe z dne 7. 7. 2008. Po presoji revizijskega sodišča v določbah ZPIZ-1 za izdajo takšne odločbe ni pravne podlage. Dodatno tudi zato, ker je tožena stranka s takšno določbo dejansko odvzela tožniku pravico do delne pokojnine, čeprav za to ob izdaji ni imela pravne podlage.

10. Zavarovanec pridobi pravico do delne invalidske pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice z izplačevanjem vezano na daljše časovno obdobje, v katerem se lahko spreminja dejansko stanje in s tem pravna podlaga za priznanje in uživanje pravice, je prvotno priznana pravica varovana in obstoji v naprej le, če še obstojijo vsi pogoji za njeno priznanje oz. izplačevanje. Ko si ti spremenijo tako, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, je zavarovanec ne more (sme) več uživati (1). Če zavarovanec zamolči relevantne spremembe dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč izplačane zneske pokojnine na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti (če je ta podana), sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. V tem primeru ima izrecno pravno podlago (v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih) za izdajo odločbe o o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno (tretji odstavek 275. člena ZPIZ-1) (2).

11. Za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja za nazaj v rednem postopku (!) pa tožena stranka nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1. To sicer ne pomeni, da takšne odločba za naprej ne bi smela izdati in da bi bila tudi takšna odločba že sama po sebi nična – vendar kot navedeno le z veljavnostjo v naprej in z deklariranjem dejstva, da je podlaga za izplačevanje, ki izhaja že iz zakona, prenehala. Takšna odločba bi imela ugotovitveno naravo – ustavitev izplačevanja je v sferi tožene stranke. Kadar zavod izda odločbo, ki gre v njegovo „korist“ in jo sam izvršuje, o prisilni izvršljivosti te odločbe v smislu določb ZPIZ-1 in ZUP ni mogoče govoriti. Revident ima s tem v zvezi prav, da bi se odločba o ustavitvi izplačevanja že pojmovno lahko glasila le za naprej – na podlagi ugotovitve o prenehanju pravice ali pogojev za izplačevanje.

12. Ob ustavitvi izplačevanja za nazaj tožena stranka ni ugotovila le preplačila, temveč je z izdano odločbo dejansko posegla v pravnomočno urejeno razmerje. To v tej zadevi izhaja iz dokončne odločbe z dne 7. 7. 2008 (ki govori o tem, da zavarovanec nima pravice do delne invalidske pokojnine) in dejstva, da je z drugo odločbo z dne 5. 6. 2008, ki ni predmet revizije, tožena stranka odločila, da se tožnikova zahteva z dne 23. 5. 2008 za (novo) priznanje delne invalidske pokojnine zavrne – to pa predpostavlja, da je tožena stranka tudi sama štela, da je tožnik to pravico tudi izgubil. Takšen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS (3).

13. Tožena stranka očitno odločbo o ustavitvi izplačevanja za nazaj šteje tudi kot (dodatno) pravno podlago za izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov pokojnine, vendar neupravičeno – takšna odločba ne more predstavljati argumenta za utemeljenost zahtevka zaradi povrnitve škode oziroma odločbe o neupravičeni obogatitvi. V tej odločbi (po 275. členu ZPIZ-1) mora tožena stranka utemeljiti odsotnost pravne podlage za izplačilo po določbah ZPIZ-1 in v skladu s pravili o vračanju neupravičeno pridobljenega.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Op. št. (1): Zato ZPIZ-1 pri spremembah, ki vplivajo na priznane pravice, zahteva od zavarovanca javljanje novih dejstev (prvi odstavek 185. člena ZPIZ-1), saj ima le ta največ informacij o svojih osebnih okoliščinah.

Op. št. (2): Tudi odločba o ugotovitvi preplačila po 275. členu ZPIZ-1 mora izhajati iz ugotovitve o neizpolnjevanju pogojev za izplačevanje z določenim datumom.

Op. št. (3): Ob takšni dejanski naravi izpodbijane odločbe je mogoče tudi ugotoviti, da je tožnik pravico do delne invalidske pokojnine pridobil že v v času zavarovanja (z odločbo z dne 11. 11. 2005) in je ni mogel izgubiti na podlagi 97. člena ZPIZ-1, saj ta ne govori o izgubi pravice do delne pokojnine, temveč le o njeni pridobitvi in se nanaša na zavarovance, ki te pravice še niso imeli (pod pogojem, da se v 30 dneh prijavijo pri zavodu za zaposlovanje). Na drugi strani ZPIZ-1 v 93. členu pravico do delne pokojnine daje tudi zavarovancem, ki so izgubili delo brez lastne volje ali krivde ali zavarovancem, ki so prekinili delovno razmerje po lastni volji in krivdi; to vpliva le na višino delne pokojnine (2. alineja tretjega odstavka in peti odstavek 93. člena ZPIZ-1). Pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine v takšnem primeru je sicer prijava pri zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju (162. člen ZPIZ-1 v povezavi s tretjim odstavkom 159. člena ZPIZ-1), vendar tožnik na zavodu ni bil prijavljen le do oktobra 2006, nato pa. Zato tožena stranka ob izdaji izpodbijanih odločb v določbah ZPIZ-1 tudi ni imela podlage za odvzem pravic tožniku. Odločba o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine tožniku z dne 11. 11. 2005 z opredelitvijo, da se delna pokojnina izplačuje zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje, za dneve dela in druge dneve, za katere ima pravico do nadomestila za čas odsotnosti, tako še zdaleč ne pokrije primerov, v katerih že ZPIZ-1 predvideva pridobitev pravice in izplačevanje delne invalidska pokojnine, sploh pa ne posebnega razveznega pogoja – tako kot je to obrazložilo sodišče druge stopnje.