Jedro

Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oz. ni ponudila ustreznih dokazov zanje, je bilo dolžno na to stranko opozoriti (materialno procesno vodstvo – 285. člen ZPP, tako tudi Ustavno sodišče npr. v odločbi Up 312/2003 z dne 15.9.2005). Prvostopenjsko sodišče je torej svojo dolžnost v okviru materialno procesnega vodstva opustilo, je pa tekom postopka tožeča stranka to storila. Če je stranka, preden je sodišče postopalo v okviru materialno procesnega vodstva, zamujeno nadoknadila, je očitek sodišča, da gre za prepozno uveljavljene dokaze oz. navedbe o dejstvih, procesno napačen.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu (prvi odstavek izreka)potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba v zavrnilnem delu glede izpraznitve zemljišča in plačila še 4.219,67 EUR na račun obresti ter v odločbi o stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožba zavrne in sodba v nerazveljavljenem a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in naložilo toženi stranki, da plača tožniku 6.601,96 EUR (6.355,27 EUR glavnice in 246,69 EUR obresti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2009 dalje do plačila, v petnajstih dneh ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo (za plačilo višjega zneska - tožeča stranka je vtoževala plačilo uporabnine v znesku 7.581,18 EUR na račun glavnice ter 4.466,36 EUR na račun obresti nateklih do 1.1.2009 ter da se tožencu naloži, da izprazni njeno zemljišče). Glede plačila uporabnine je glede glavnice višji tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja, glede obresti pa kolikor so te tekle pred 1.1.2007, z razlogi, da zakonite zamudne obresti tožniku ne gredo, tek zakonskih zamudnih obresti je bil v tem obdobju vezan na domačo valuto, tožnik pa uveljavlja mesečne zneske uporabnine, izražene v eurih, tudi za obdobje, ko euro v RS še ni bil plačilno sredstvo. Tožbeni zahtevek za izpraznitev zemljišča pa je sodišče zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala, da imata toženca na parceli tožnika št. 807/4 k.o. B. stvari. Očitalo je tožniku, da je glede izpraznitve zemljišča bil v tožbi skop, saj je navedel le, da gre za razne stvari, posodo in naprave, navedbe in dokazi v zvezi s tem (da gre za zloženko 30 odtočnih betonskih cevi, m3 peska in štiri železne profile, kar naj se dokazuje tudi z ogledom in fotografijami), podani na naroku dne 21.10.2008 pa so glede na določbo 286. člena v zvezi z drugim odstavkom 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozni, tožeča stranka je imela po mnenju sodišča vse možnosti, da to navede in predloži dokaze v tožbi oz. najkasneje na prvem naroku. Sodišče je stranke zaslišalo, toda zatrjevano dejstvo iz zaslišanja strank ne izhaja. Toženec pa je izpovedal, da so stvari na njegovi parceli. Ali gre res za poseg čez mejo, kar je sporno, je vprašanje, ki se tiče okoliščin, glede katerih niso bile podane pravočasne trditve in ponujeni dokazi. Iz zaslišanja pravdnih strank je mogoče ugotoviti le, da so določene toženčeve stvari v bližini (4-15m) sporne garaže, to pa še ne dokazuje, da so na parceli, ki je last tožeče stranke oz. na zemljišču ob garaži. Zoper sodbo sta se pritožili tako tožeča kot tožena stranka. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge, predlagata razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in priglašata pritožbene stroške.

Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe, glede zavrnitve zahtevka na izpraznitev zemljišča ob garaži, prvenstveno očita sodišču, da v sodbi ni naveden predpis, po katerem naj bi bila tožeča stranka z navedbami in dokaznimi predlogi prekludirana. Opozarja, da je prišlo do „odprtja razprave o tem, kje se nahaja kup peska, kje so zložene cevi in železo“ potem, ko je bila prva sodba po pritožbi razveljavljena, zato so navedbe in dokazni predlogi tožeče stranke na prvem naroku po razveljavitvi pravočasni. Opozarja, da je bil predlagan ogled glede lege stvari in tudi kje so mejniki, ki dokazujejo potek meje med zemljiščema strank, ki so v naravi postavljeni in nesporni. Sodišče bi enostavno, z opravo ogleda, tako ugotovilo potek meje in dejstvo, kje se nahajajo stvari toženca, torej ali na zemljišču tožene stranke ali na zemljišču tožeče stranke. Sodba nima razlogov o tem, zakaj ogleda sodišče ni izvedlo, z ogledom bi se ugotovila navedena bistvena okoliščina. Dejansko stanje je zato nepravilno ugotovljeno, postopek je kršen, in je zato tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno, zavrnitev zahtevka za odstranitev premičnin je v nasprotju s predpisi o varstvu lastninske pravice tožnikovega zemljišča, na katerega je toženec stvari navozil. Sodišče ne pove, kateri je predpis, po katerem naj bi bil denarni zahtevek tožnika, postavljen v tožbi dne 26.6.2001 in nato dopolnjen glede poteka časa, zastaran in zakaj ne gredo obresti. Sodbe ni mogoče zato niti preizkusiti. Ob sojenju je bil euro domača valuta. Ob vložitvi tožbe pa je bila domača valuta slovenski tolar. Menjalno razmerje med obema valutama pa je zakonsko določeno po tečaju, ki je nespremenjen. Zato tožniku gredo in je mogoče izračunati zamudne obresti za tolarsko protivrednost denarne terjatve tudi, če je izražena v euru, pa je nastala v sit. Nepravilna je zato odločitev, da tožniku ne gredo obresti pred 1.1.2007. Tožniku je celo obresti izračunala banka in izračunu tožena stranka ni oporekala. Tudi ne moremo govoriti o zastaranju, saj gre za zahtevek (plačilo uporabnine z obrestmi), ki je povezan z izpraznitvenim zahtevkom garaže po tožbi z dne 22.6.2001, takrat je bilo zastaranje za vse denarne zahtevke, ki so tožniku nastali iz toženčeve nezakonite posesti garaže, pretrgano, tožnik pa ima tudi izvršljivo sodbo, ki tožencu nalaga izpraznitev garaže. Podani so zato vsi pritožbeni razlogi. Nepravilna je tudi stroškovna odločba glede na delen uspeh strank v postopku, dejstvo je, da je tožeča stranka v pravdi s pretežnim delom uspela.

Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbe navaja, da je bilo res toženi stranki naloženo, da izprazni garažo, vendar pa jo po ugotovitvah izvedenca predmetni objekt, glede katerega je izračunana uporabnina, sestavljen iz garažnega dela v izmeri 30,25 m² in kletnega dela v izmeri 16,19 m² ter sta objekta ločena z vrati. Ne more sodišče ob taki ugotovitvi prisoditi uporabnino tudi za kletni del. Sodišče sicer v sodbi navaja, da je bilo na ogledu med strankama nesporno, da gre za prostora, ki predstavljata celoten objekt, to pa še ne pomeni, da je kletni prostor imela tožena stranka v posesti. To je povzeto iz zaslišanja izvedenca, ki pa ni oseba, ki bi ugotavljala sporna dejstva. Če se zahteva izpraznitev garaže, in zaradi njene uporabe uporabnino, bi moralo sodišče prisoditi uporabnino le za garažo in ne za celoten objekt, ki obsega tudi klet. Sicer pa tožena stranka garaže in tudi celotnega objekta ni uporabljala v letu 2008, to izhaja iz zaslišanja tožnika na naroku dne 21.10.2008. V tem delu je zato ugodilni del sodbe že iz tega razloga nepravilen. Ni torej raziskano ali je tožeča stranka upravičena do uveljavljanja uporabnine za celotni ali le za garažni del, in tudi ne okoliščine, ki se tičejo vprašanja, do kdaj je tožena stranka garažo uporabljala. V tej smeri je treba dokazni postopek dopolniti, šele za tem bo mogoče o zahtevku znova odločiti.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, je pa delno utemeljena pritožba tožeče stranke.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka je uveljavljala plačilo uporabnine, zahtevala je vrnitev koristi od uporabe brez pravne podlage in je torej ob vložitvi tožbe opredmetila le to v (tedaj) tolarskem znesku (junij 2001). Ker je tedaj zahtevala plačilo uporabnine le za tri pretekle mesece, in tekom postopka šele 29.10.2007 zahtevala plačilo uporabnine za določeno obdobje za nazaj, in naknadno še 9.1.2009, je prvostopenjsko sodišče pravilno materialnopravno pojasnilo, glede na določila tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, člen 371 in 372 – sedaj 346. in 347. člen Obligacijskega zakonika – OZ), da zahtevek za plačilo uporabnine zastara v petih letih, glede obresti pa je zastaralni rok trileten in ne drži očitek pritožbe, da razlogov in navedbe pravne podlage v sodbi glede zastaranja ni.

Upoštevaje dejanske ugotovitve in postavljeni zahtevek (tudi časovni vidik), je pravilna pravna presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek glede plačila določenih zneskov uporabnin (kolikor je bil ta postavljen po preteku petih let od zapadlosti) in tudi obresti (kolikor je bil postavljen po preteku treh let od zapadlosti) zastaran. Zmotne so pritožbene navedbe, da naj bi zahteva za izpraznitev garaže pomenila, da je prišlo do pretrganja zastaranja druge terjatve – glede plačila uporabnine. Podlage za tak sklep v zakonu ni (prim. 388. člen ZOR in 365. člen OZ), gre lahko za npr. vprašanje slabe vere toženca in teka zamudnih obresti (7. odst. 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR - sedaj 96. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 214. in 219. člen ZOR, sedaj 193. ter 198. člen OZ).

Pritrditi pa je pritožbi, ko graja zaključek sodbe, da obresti pred 1.1.2007 ne gredo. Po določbi 378. člena od 1.1.2002 dalje veljavnega OZ v primeru, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti in znaša obrestna mera 8% letno, če poseben zakon ne določa drugače. Po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), se je za obveznosti v domačem denarju uporabljala po tem zakonu določena zamudna obrestna mera (Ur. l. RS, št. 56/2003 s spremembami), enako prej ZPOMZO (Ur. l. RS 45/95). Pravno zgrešeno je torej stališče prvostopenjskega sodišča, da zakonske zamudne obresti od zneskov v eurih tožniku pred 1.1.2007 ne gredo. Do 1. januarja 2007 so bile pod zakonskimi zamudnimi obrestmi podrazumevane tiste obresti, ki so predpisane za obveznosti v domači valuti. Če gre v danem primeru za obveznost v domači valuti, ni ovire za njihovo priznanje v višini zakonske obrestne mere po ZPOMZO, saj gre za situacijo, ko je potreben le preračun vrednosti iz eurov v sit in obratno, kar trdi tudi pritožba (tečaj zamenjave 239,640 SIT za euro, ki je določen v Uredbi Sveta (ES) dne 11.7.2006 št. 1086/2006, glej tudi sodno prakso, npr. odločba VS RS II Ips 290/2006). Vendar sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da obresti od zneskov, izraženih v eurih, pred 1.1.2007 ne gredo, ni ugotavljalo ali in od kdaj je tožeča stranka upravičena do obresti od posamičnih zneskov uporabnin in tudi ne, kakšna je višina obrestne mere, in do kolikšnega zneska je na račun teh obresti tožeča stranka upravičena, dejansko stanje v tej smeri ni ugotovljeno. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da podatki spisa kažejo, da je izvedenec ugotovil, kolikšna bi bila primerna najemnina v času, ko je bil euro že nacionalna valuta in za preteklo obdobje štel, da so z leti zneski nižji upoštevaje „stopnjo inflacije območja uporabe Eura“. Tak princip ugotavljanja višine najemnine za nazaj je materialnopravno zmoten, ko je upoštevan princip inflacije v drugi valuti, kot način valorizacije (o tem ni dogovora – 372. člen OZ), toda stranki v pritožbi višine priznane uporabnine ne napadata, je pa to pomembno pri odgovoru na vprašanje po kateri obrestni meri tečejo obresti, glede na princip valutne klavzule, ali po ZPOMZO ali po nižji obrestni meri in bo tudi o tem moralo sodišče prve stopnje zavzeti razloge.

Nepravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za izpraznitev zemljišča. Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oz. ni ponudila ustreznih dokazov zanje, je bilo dolžno na to stranko opozoriti (materialno procesno vodstvo – 285. člen ZPP, tako tudi Ustavno sodišče npr. v odločbi Up 312/2003 z dne 15.9.2005). Prvostopenjsko sodišče je torej svojo dolžnost v okviru materialno procesnega vodstva opustilo, je pa tekom postopka tožeča stranka to storila, pojasnila točno katere predmete je na njenem zemljišču tožena stranka odložila in ponudila dokaze (z zaslišanjem strank, slike, ogled) in je bil tožnik celo zaslišan naknadno glede teh okoliščin, in tudi toženec (l. št. 63 in 64 spisa). Če je stranka, preden je sodišče postopalo v okviru materialno procesnega vodstva, zamujeno nadoknadila, je očitek sodišča, da gre za prepozno uveljavljene dokaze oz. navedbe o dejstvih, procesno napačen. V okviru trditev in predlaganih dokazov bi torej moralo sodišče prve stopnje ugotoviti relevantno dejansko stanje (gre za negatorno tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice po 42. členu ZTLR, sedaj enako 99. člen SPZ), in je odločilno dejstvo dejstvo vznemirjanja ter dejansko stanje ni ugotovljeno, ter je treba za ugotovitev dejanskega stanja izvesti predlagane dokaze (npr. dokaz z ogledom ni bil niti izveden). Ob tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da zahtevek kot ga je tožeča stranka postavila (izpraznitev zemljišča) niti ni določen. V takem primeru pride v poštev najprej ravnanje po 108. členu ZPP (vrnitev v popravo) in če pomanjkljivost ni odpravljena, zavrženje tožbe (5. odst. 108. člena ZPP) ter je določenost tožbenega zahtevka sploh procesni pogoj za popolnost tožbe. Zahtevek prostorsko je določen, za ugotovitev istovetnosti stvari pa bi bilo potrebno dodatno sklepanje, katere stvari je odložila tožena stranka. Ker se s tožbo torej zahteva prenehanje vznemirjanja tako, da se „izprazni zemljišče“, bi moralo biti jasno, ali in katere stvari so tiste, ki jih je treba odstraniti z zemljišča tožeče stranke, pa ni, in izrek zato ni razumljiv, ter je že zato podana bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu delno razveljavilo (kolikor je na račun obresti višji tožbeni zahtevek zavrnjen in glede zavrnitve zahtevka za izpraznitev zemljišča) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Prvostopenjsko sodišče bo moralo v nadaljevanju tožečo stranko glede dela zahtevka pozvati, da tožbo popravi, če bo tožeča stranka to storila, pa izvesti predlagane dokaze, tudi ogled, saj ima tožeča stranka pravico, da zatrjevana dejstva tudi dokazuje. Glede uporabnine pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti glede na gornje napotke od kdaj in po kakšni obrestni meri gredo tožeči stranki obresti od prisojenih zneskov na račun uporabnine zaradi zamude tožene stranke, da bo lahko odločilo o utemeljenosti zahtevka.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka uporabljala celoten objekt, torej garažo s kletjo. Sam toženec je, ko je bil zaslišan, izpovedal, da ima v garaži stvari zaklenjene, izvedenec pa je ugotovil, da gre za enoten objekt, ki meri 46,44 m². Upoštevaje dejstvo, da sta toženca v drugi pravdi vtoževala lastnino na tem objektu in površino opredelilo na 47,16 m², predstavljajo sprenevedanja pritožbene navedbe o tem, da sta uporabljala le del objekta, torej le garažo, in da toženca kleti ne uporabljata. Pritožba oporeka zaključku, da gre tožniku uporabnina tudi za leto 2008, konkretnih razlogov ni, razen tega, da se sklicuje na izpovedbo tožnika, ki pa je izpovedal, da ima tožena stranka v garaži še vedno svoje stvari. Pritožbeni razlogi torej niso podani ter je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke (ki glede višine uporabnine sodbe ne napada) zavrnilo, saj tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni zasledilo in sodbo v ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je sodba delno razveljavljena po pritožbi tožnika, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločbo o stroških in odločitev o pritožbenih stroških tožnika pridržalo za končno odločitev, tožena stranka pa zaradi neuspeha v pritožbenem postopku sama trpi svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).