Jedro

Za uvedbo obnove postopka zaradi novih dejstev in dokazov zadošča, da se organ seznani z novimi dejstvi oz. dokazi, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Pri tem ni pravno pomembno, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in tudi ne, kje je davčni organ nova dejstva oz. dokaze dobil.

Izrek

Pritožba zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.3.2002, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada N.G., Izpostava A. z dne 20.11.2001. S tem sklepom je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka odmere dohodnine za leto 2000, ki je bila končana z odločbo istega prvostopnega organa z dne 7.6.2001. Obnova postopka je bila dovoljena na podlagi 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000), pri čemer se je za novo dejstvo štelo dejstvo, da je tožnik v letu 1999 prejemal obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi za odmero dohodnine ni navedel in zato pri odmeri niso bili upoštevani.

Ugotovljeno je bilo namreč, da mu je njegov delodajalec v letih 1999 in 2000 izplačal 1.080.587 tolarjev kot povračilo stroškov za nakup goriva za tovorno vozilo, za te nakupe pa je bilo ugotovljeno, da niso bili realizirani. Ta prihodek pa predstavlja prejemke v smislu 1. alinee 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 7/95, 44/96), torej za obdavčljive prejemke.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Svojo odločitev je oprlo na 1. točko 1. odstavka 260. člena, 1. odstavka 261. člena, 263. člena ZUP.

Pritrdilo je temu, da je novo dejstvo za obnovo postopka v obravnavanem primeru ugotovitev, da je tožnik v letu 2000 prejel prejemke, ki jih v napovedi za dohodnino ni izkazal. To je bilo ugotovljeno s primerjavo dokumentov pravne osebe A.G. z dokumenti družbe P. in tožnikovo napovedjo dohodnine. Davčni inšpektor je namreč ugotovil, da se kar 28 računov, ki naj bi jih tožnik prejel na bencinskem servisu A., ne ujema z vsebino računov, ki jih je v svojem knjigovodstvu pod isto številko in datumom vodila družba P. Ugotovljeno je bilo, da so pravilni računi, ki jih vodi družba P., iz katerih pa izhaja, da tožniku niso nastali stroški nakupa goriva v višini 1.080.587,12 tolarjev, ker do tega nakupa ni prišlo, in da je torej tožnik v obravnavanem obdobju prejel prejemke, ki jih ni mogoče šteti za povračilo stroškov v zvezi z delom in so zato upoštevajo v davčno osnovo za odmero dohodnine. Torej gre za dejstvo, ki bi v prvotnem postopku odmere dohodnine, kolikor bi bilo znano, verjetno pripeljalo do drugačne odločbe glede odmere tožnikove dohodnine za leto 2000. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbene očitke, da postopek ne bi smel biti obnovljen na podlagi zapisnika, temveč šele na podlagi dokončnega in pravnomočnega upravnega akta. Zavrnilo jih je zato, ker odločitev glede obnove postopkov oziroma tudi odločitev v obnovljenem postopku glede tožnikove dohodnine za leto 2000 ni odvisna od odločitve o pravilnosti in zakonitosti obračunavanja davka na dodano vrednost v letu 1999 in 2000 pri pravni osebi A.G., temveč je odvisna zgolj od presoje, ali in koliko novo dejstvo, da je tožnik prejemal v letu 2000 prihodke, vpliva na obračun njegove dohodnine. V obnovljenem postopku odmere dohodnine pa bo tožnik sodeloval kot stranka in bo imel možnost dokazovati, da nova dejstva niso bila pravilno ali resnično ugotovljena. Po presoji prvostopnega sodišča je izpodbijani sklep tudi izdan v predpisanih rokih, saj novo dejstvo glede tožnikove dohodnine izhaja iz dodatka k zapisniku o inšpekcijskem pregledu zakonitosti in pravilnosti obračunavanja davka na dodano vrednost v letu 1999 in 2000 pri pravni osebi A.G. z dne 8.11.2001. Šele v tem zapisniku so namreč verjetno izkazane vse navedene okoliščine, ne pa že v zapisniku z dne 3.7.2001. Ker je bil sklep o dovolitvi obnove izdan 20.11.2001, je bil torej izdan v roku enega meseca od kar je organ, ki odloča na prvi stopnji o obnovi postopka, zvedel za novo dejstvo.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa). Vztraja pri že podanih navedbah, dodaja pa še, da je bila pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici uvedena preiskava tudi zoper njega, vendar iz tega kazenskega postopka izhaja, da bo tožilstvo od pregona odstopilo, ker sta dve priči težko dosegljivi. Sprašuje se, kako ga je mogoče obremeniti za prejemek na podlagi listin, ki jih ni izdal sam oziroma na podlagi listin, ki so jih izdali delavci P. Prepričan je, da bo preiskava zoper njega ustavljena, saj ni prišlo do obogatitve, zato meni, da je obnova postopka preuranjena.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi napadeno sodbo in ugotovi, da je bila uvedba obnove postopka preuranjena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je mogoče dovoliti le, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabe novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

V obravnavanem primeru gre za obnovo odmere dohodnine za leto 2000, in sicer na podlagi novih dejstev in dokazov: dokumentov družbe A.G. in družbe P., d.o.o., navedenih v zapisniku davčne inšpekcije z dne 8.11.2001 v zvezi z zapisnikom z dne 3.7.2001. Iz te dokumentacije izhaja, da je družba A.G. v letu 2000 tožniku izplačala prejemke kot povračilo stroškov nakupa goriva za tovorno vozilo; iz listin pri podjetju P. pa je bilo ugotovljeno, da ne držijo računi, na podlagi katerih je prejel tožnik povračilo od A.G., temveč računi, ki jih je izdal P., ki pa so bistveno manjši kot jih je izkazoval A.G., in da je torej tožnik prejel višji prejemek, kot je bilo izkazanih računov za nakup goriva. To dejstvo pa kaže na to, da je tožnik v letu 2000 prejel prejemek, od katerega mu ni bila obračunana dohodnina, ker ga med svojimi prejemki v davčni napovedi ni izkazal. To pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadosten in kvalificiran razlog za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP.

Na odločitev v tej stvari ne vpliva potek preiskave oziroma kazenskega postopka, ker odmera davka od prejemka ni odvisna od tega, ali je bil prejemek pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja ali ne.

Pravna podlaga za to, da je davčni organ v obravnavanem postopku uporabil podatke, ki niso tožnikovi, je podana v določbah Zakona o davčni službi (ZDS, Uradni list RS, št. 18/96, 36/96 in 87/97), po katerih ima davčni inšpektor pravico in dolžnost pregledovati pravilnost in zakonitost davčnih napovedi, plačila davkov itd. (13. do 24. člen ZDS) in določb ZUP, ki se v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno, in določajo, da mora organ pred odločitvijo pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje (8. člen) in pri tem uporabiti vsa razpoložljiva dokazna sredstva, ki so za odločitev v stvari pravno pomembna (138. do 140. člen ter nadaljnji členi o ugotovitvenem postopku), ter v določbah o obnovi postopka, ki se lahko uvede po uradni dolžnosti, pri čemer ni določeno, da se ta lahko začne le na podlagi dejstev in dokazov, ki jih predloži stranka. Glede na to določbo je bila torej ob odločanju o uvedbi obnove postopka upravičeno uporabljena dokumentacija, pridobljena pri družbah A.G. in P. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.