Jedro

Ker so potekli vsi roki za vložitev tožbe, določeni v 83. členu ZTPDR, je sodišče tožbo zavrglo.

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na sodbo tujega sodišča, ki v R Sloveniji ni priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 1.10.1993. Sodišče je tako odločilo potem, ko je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo po preteku vseh rokov za vložitev tožbe, ki jih določa Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.

Zoper zgoraj navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je s pravnomočno sodbo Občinskega sodišča v Peči z dne 25.6.1993 št. 132/92 odločeno, da je tožnikovo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. S tožbo, ki jo je vložil tožnik pri pristojnem sodišču v Kranju, pa uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja, vrnitev na delo in povračilo osebnega dohodka. Glede na to, da gre v tem postopku za ugotovitveno tožbo in plačilo odškodnine v obliki osebnega dohodka, meni, da niso zamujeni roki za sodno varstvo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Za tožečo stranko je vložil pritožbo tudi odvetnik H.N.A. iz Peči iz R Srbije, katere pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker niso izpolnjeni pogoji o vzajemnosti, pod katerimi bi lahko, skladno z Zakonom o odvetništvu (Ur.l. RS št. 18/93), na podlagi 3. odst. 2. čl., zastopal stranko pred sodiščem v R Sloveniji odvetnik iz druge države.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je prvostopno sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru za ugotovitveno tožbo in plačilo odškodnine v obliki osebnega dohodka.

1. odst. 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje in ga je moralo glede na določbo 1. odst. 68. čl. navedenega zakona uporabiti sodišče prve stopnje, namreč določa, da v primeru, če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka, v kolikor pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano. V takih primerih sodišče namreč odloča, kot je določeno v 24. členu navedenega zakona. Tako pritožbena navedba, da gre za ugotovitveni zahtevek, ne drži. Glede navedb v pritožbi, da je bilo o tožnikovem prenehanju delovnega razmerja že odločeno s pravnomočno sodbo Občinskega sodišča v Peči z dne 25.6.1993 št. 132/92 in da gre sedaj le za ugotovitveni zahtevek, pa je že zavzelo stališče sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da gre za odločitev tujega sodišča, ki je R Slovenija ni priznala in je zato to sodišče ne more obravnavati in šteti kot pravnomočno. Z obširno obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede navedene sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja in je ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je tako, potem, ko je ugotovilo, da so potekli roki za vložitev tožbe, ki so določeni v 83. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. RS št. 60/89, 42/90), pravilno ravnalo, ko je tožbo, v skladu z določbo 1. odst. 282. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), zavrglo.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije, na temelju določbe 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94).