Jedro

S 25.6.1991 je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država (1. točka temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. list RS, št. 1/91). Glede Srbije (na območju katere je sedež obeh toženk) pa je znano, da je v sestavi Zvezne Republike Jugoslavije, ki se šteje (prav tako) za naslednico bivše SFRJ. Pravdni stranki - tožeča in toženi - so tako po 25.6.1991 subjekti različnih držav. Zato prihajajo v poštev za vročanje sodnih pisanj toženkama določila 136. člena ZPP (ki se kot predpis bivše zvezne države uporablja na podlagi 1. člena ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS). V 136. členu ZPP je določeno, da se vroča osebi ali ustanovi v tujini po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi določeno kaj drugega. Takšen mednarodni sporazum - pogodbo predstavlja - kar zadeva Slovenijo in ZRJ - Haaška konvencija o civilnem postopku z dne 1.9.1954 (Ur. list FLRJ, dodatek št. 6/62), ki veže tako Slovenijo kot ZRJ (zaradi pravnega nasledstva po bivši SFRJ). Po omenjeni konvenciji se lahko vroča bodisi po diplomatski poti in tedaj s prevodom v jeziku zaprošene države (1. člen konvencije) ali v dogovorjenem jeziku (drugi odstavek 3. člena) oziroma tudi neposredno po pošti (1. točka prvega odstavka 6. člena) torej brez prevoda, če naslovnik pošiljko sprejme (2. člen konvencije).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženkama, da morata nerazdelno plačati tožnici 834,90 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi in 324.000,00 SIT prav tako z zamudnimi obrestmi ter od 1.8.1995 dalje mesečno rento po 1.000 DEM. V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo in toženkama naložilo, da morata tožnici nerazdelno plačati tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo glede te stranke potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da naj se pobijana sodba razveljavi ali spremeni. Kršitev postopka vidi v tem, ker so ji bili vsi dokumenti in sodno pisanje vročeni v slovenskem jeziku in ji tako ni bila dana možnost obravnavanja. Tako je sodišče ravnalo, čeprav je večkrat zahtevala prevod listin v jezik ZRJ. Poudarja, da morajo biti stranke enakopravne v postopku in da morajo biti zato prevedena v njen jezik vsa sodna pisanja.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz povzetka sodb nižjih sodišč (in deloma podatkov spisa) izhaja, da je tožnica iztoževala v sporu plačilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je pretrpela zaradi moževe smrti, do katere je prišlo v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma delavec toženih strank, da sta toženi stranki še pred razpadom bivše SFRJ prejeli tožbo in poznejša sodna vabila na naroke, da je prva tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje z dne 30.6.1995 prejela 23.4.1996, da je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 30.4.1996 in v njej podala prošnjo za prevod sodbe (kar je pozneje še nekajkrat urgirala), da je sodišče druge stopnje s sodbo dne 4.3.1997 zavrnilo pritožbo prve toženke, da ji je bila ta sodba vročena po pošti 21.4.1997 in da je nato 15.5.1997 vložila revizijo v slovenskem jeziku.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pobijani sodbi tako iz razlogov, ki jih je uveljavljala revizija kot po določilu 386. člena ZPP, ki nalaga uradni preizkus v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Pri takem preizkusu revizijsko sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev.

Ta pravda je začela teči z vročitvijo tožbe tožencema 3. in 4.8.1988, še v času obstoja bivše SFRJ. Tedaj je še veljalo določilo 103. člena ZPP, po katerem se je vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljalo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku naroda, ki je bil v uradni rabi pri sodišču. Glede na taka določila ne more biti utemeljena revizijska graja o uporabi jezika glede vseh sodnih pisanj, ki so bila prvi toženki vročena do 25.6.1991 (to je do razpada bivše SFRJ), ker so bila do tedaj navedeni stranki dostavljena sodna pisanja na način kot ga omenja v reviziji, pravilno dostavljena.

Za postopek, opravljen po 25.6.1991, pa prihajajo v poštev druga procesna pravila o vročanju. Namreč s 25.6.1991 je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država (1. točka temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. list RS, št. 1/91). Glede Srbije (na območju katere je sedež obeh toženk) pa je znano, da je v sestavi Zvezne Republike Jugoslavije, ki se šteje (prav tako) za naslednico bivše SFRJ. Pravdni stranki - tožeča in toženi - so tako po 25.6.1991 subjekti različnih držav. Zato prihajajo v poštev za vročanje sodnih pisanj toženkama določila 136. člena ZPP (ki se kot predpis bivše zvezne države uporablja na podlagi 1. člena ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS). V 136. členu ZPP je določeno, da se vroča osebi ali ustanovi v tujini po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi določeno kaj drugega. Takšen mednarodni sporazum - pogodbo predstavlja - kar zadeva Slovenijo in ZRJ - Haaška konvencija o civilnem postopku z dne 1.9.1954 (Ur. list FLRJ, dodatek št. 6/62), ki veže tako Slovenijo kot ZRJ (zaradi pravnega nasledstva po bivši SFRJ). Po omenjeni konvenciji se lahko vroča bodisi po diplomatski poti in tedaj s prevodom v jeziku zaprošene države (1. člen konvencije) ali v dogovorjenem jeziku (drugi odstavek 3. člena) oziroma tudi neposredno po pošti (1. točka prvega odstavka 6. člena) torej brez prevoda, če naslovnik pošiljko sprejme (2. člen konvencije). Revidentka ni zatrjevala, da je prejem kakšne sodne pošiljke (med njimi sodbe sodišča prve ali druge stopnje) zavrnila (po podatkih spisa je šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje začela zahtevati prevod navedene sodbe). Zato je šteti, da je tudi sodbo sodišča prve stopnje prejela v skladu z določili spredaj navedene konvencije. Sicer pa bi kršitev določb 136. člena ZPP predstavljala relativno kršitev, ki bi jo bilo možno upoštevati, če bi ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Revizija revidentke v tej smeri ne vsebuje razlogov. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da revizija ni utemeljena iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Materialnopravni preizkus pobijanih sodb je pokazal, da je bilo materialno pravo, to je določila zakona o obligacijskih razmerjih, pravilno uporabljeno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj glede na dejanske ugotovitve pravilno priznali tožnici odškodnino za duševne bolečine zaradi moževe smrti (prvi odstavek 201. člena ZOR) in odškodnino za gmotno škodo (po določilu 185. ter naslednjih členov ZOR). Sodbi nižjih sodišč sta zato materialnopravno pravilni.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevnih in v reviziji uveljavljenih kršitev, je moralo revizijo prve toženke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).