Jedro

V sporu zaradi plačila razlike v plači in odpravnine je pasivno legitimiran le delavčev delodajalec - pravna oseba (prvotožena stranka), ne pa tudi direktor pravnega prednika tožnikovega delodajalca (drugotožena stranka), ki je s tožnikom podpisal PZ.

Ker gre za trejatev iz delovnega razmerja in tožnik tudi ni upnik drugotožene stranke, ne pride v poštev določba 6. člena ZGD glede spregleda pravne osebnosti.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba in sklep na novo glasita:

"1. Prvotožena stranka je dolžna tožniku plačati na račun neizplačanih plač za čas od meseca januarja 2001 do aprila 2001 v tolarski protivrednosti 3000 DEM neto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca do plačila ter od obračunanih bruto zneskov plač odvesti pristojnim organom vse pripadajoče davke in prispevke; na račun odpravnine plačati tožniku znesek 1.963.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.2.2001 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Višji zahtevek tožnika zoper prvotoženo stranko iz naslova odpravnine ter v celoti zahtevki tožnika zoper drugotoženo stranko iz nadomestila plače in odpravnine, se zavrnejo.

3. Odločitev o zavrnitvi ugovora drugotožene stranke, ki se nanaša na njeno stvarno pristojnost in pasivno legitimacijo, se razveljavi.

4. Prvotožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 284.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

5. Tožnik je dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 727.486,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." Prvotožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 79.700,00 SIT, v roku 8 dni.

Tožnik je dolžan drugotoženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 131.372,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati na račun neizplačanih plač za mesece od januarja 2001 do aprila 2001 po

120.000,00 SIT neto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter od obračunanega bruto zneska plač pristojnim organom plačati vse pripadajoče davke in prispevke, na račun odpravnine pa plačati tožniku znesek 1.963.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.2.2001 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (1. tč. izreka), zavrnilo pa višji zahtevek tožnika iz naslova plač in odpravnine (2. tč. izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 320.307,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, v 8 dneh da ne bo izvršbe (3. tč.

izreka). Poleg tega je s sklepom zavrnilo ugovor drugotožene stranke glede njene stvarne pristojnosti in pasivne legitimacije.

Zoper navedeno sodbo in sklep sta se pritožila tožnik in drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati dogovora z dne 27.4.2001 med njim in drugotoženo stranko, saj nima nikakršne dokazne vrednosti. Napisala ga je drugotožena stranka in je brez ustreznega žiga. Tudi ni navedeno v dogovoru, kdo je zastopnik družbe. Sodišče bi moralo glede višine plač in odpravnine izhajati iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, po kateri mu pripada neto plača v višini 3000 DEM mesečno ter odpravnina ob razrešitvi v višini 24 mesečnih plač. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da gre pri njej za fizično osebo in ne za delodajalca, zaradi česar ni pasivno legitimirana stranka. Tudi ne gre za razloge spregleda pravne osebnosti oz. da je na tej podlagi zavezana poravnati tožniku zaostale prejemke iz delovnega razmerja. V kolikor je v spornem obdobju prevzela določene posle prvotožene stranke, je to storila iz razloga, da je rešila družbo pred finančnim propadom in izplačala delavcem zaostale plače. Tožnik kot direktor ni delal vestno. Ni izpolnil dogovorjenih obveznosti iz pisnega dogovora z dne 27.4.2001. Če bi to storil, bi iz tega naslova prejel vsa dogovorjena plačila.

Pri prvotoženi stranki ni bil formalno nikoli razrešen funkcije.

Sam se je odjavil iz delovnega razmerja. Zato ne more biti upravičen do odpravnine. Ker ima prvotožena stranka sedaj drugega lastnika, bi se lahko v postopek pritegnilo tudi njega.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo in sklep tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz.

podrejeno, da odločitve razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo drugotožene stranke navaja, da razlogi njene pritožbe niso utemeljeni. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v delu, ki ga izpodbija.

Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Predmet preizkusa sodbe in sklepa so samo odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na drugotoženo stranko, ne pa tudi odločitve zoper prvotoženo stranko, saj se ta stranka zoper sodbo ni pritožila.

Zato je postala zadeva v obsegu odločitve o zahtevkih zoper prvotoženo stranko (glede plačila nadomestila plače in odpravnine) pravnomočna. Poleg tega je pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijanih odločitev ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izdanima sodbo in sklepom kot izvedenim postopkom na prvi stopnji ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče glede presoje določenih materialnopravnih odločitev v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da gre v sporu za presojo dogodkov in poslovanja prvotožene stranke v času od meseca januarja 2001 do aprila 2001, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, saj se je z dnem

1.5.2001 zaposlil pri drugem delodajalcu. Tožnik je bil v tem času direktor prvotožene stranke, ki formalno ni bil nikoli razrešen s strani organa, ki ga je imenoval. Tako mu je trajala funkcija direktorja najkasneje do dne 17.5.2001, ko sta družbenika R. V. in R. J. prodala prvotoženo stranko novemu lastniku Š. M., ki je postal tudi njen direktor. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi z dne 15.10.1997 direktor tožene stranke, na podlagi katere je imel dogovorjeno mesečno neto plačo v višini 3000 DEM. Pogodbo o zaposlitvi je s strani prvotožene stranke oz.

njenega pravnega prednika I. podpisal R. V., ki ima v sporu položaj drugotožene stranke. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča drugotožena stranka ne more biti tožnikov delodajalec, saj je to lahko samo prvotožena stranka v svojstvu pravne osebe. Zato iz tega razloga v sporu ne more biti pasivno legitimirana stranka.

Poleg tega drugotožena stranka v nasprotju z zmotnim materialnopravnim stališčem v izpodbijani sodbi ne more odgovarjati oz. biti zavezana za poravnavo denarnih obveznosti do tožnika v skladu z določbo 6. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 - 6/99), saj tožnik nasproti drugotoženi stranki ni imel položaja upnika, ki bi bil poslovno oškodovan v odnosu do družbe. Nadalje ni izkazana odgovornost drugotožene stranke, ki se nanaša na poseganje v upravljanje, na sprejete napačne poslovne odločitve in v tej posledici za zmanjšanje premoženja družbe, saj tega listinski dokazi ne potrjujejo. Nenazadnje in kar je za presojo tega vprašanja pomembno, je dejstvo, da prvotožena stranka v spornem obdobju ni prišla v takšno poslovno stanje, da bi se zoper njo uvedel stečaj oz. bi drugače nasploh prenehala obstajati. Čeprav je bila kapitalno prodana drugemu lastniku, je še vedno vpisana v sodni register in deluje kot gospodarska družba. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi drugotožene stranke in v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP v izpodbijanem delu sodbe spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo vse tožnikove zahtevke v obsegu, ki se nanašajo zoper drugotoženo stranko. V posledici takšne presoje ni bilo več podlage za zavrnitev ugovora navedene stranke, ki se je nanašal na njeno stvarno pristojnost in pasivno legitimacijo. Zato je pritožbeno sodišče takšno odločitev v izpodbijanem sklepu razveljavilo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik s strani prvotožene stranke oz. organa, ki ga je imenoval na funkcijo direktorja, ni bil nikoli razrešen v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi.

Funkcija direktorja mu je prenehala najkasneje z dnem 17.5.2001, ko je bila prvotožena stranka prodana novemu lastniku, ki je postal tudi njen direktor. V tej zvezi ne more biti sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo za veljavno razrešitev primopredajo poslov, opravljeno med tožnikom in drugotoženo stranko dne 12.2.2001, saj iz izvedenih listinskih dokazov ne izhaja nikakršna ugotovitev, da je tožniku s tem datumom prenehala funkcija direktorja. Tudi ne more biti sprejemljiv pisni dogovor med tožnikom in drugotoženo stranko z dne

27.4.2001, saj je ta listina brez ustreznega žiga prvotožene stranke ter formalne navedbe zastopnika družbe. Takšen dogovor vsebuje le zapisane medsebojne pravice in obveznosti, kaj mora tožnik še napraviti, da bo upravičen do določenih prejemkov.

Poleg tega med strankama ni bilo ničesar dogovorjenega glede tožnikovega nadaljnjega statusa pri prvotoženi stranki. Zato se kot listina ne more upoštevati za verodostojno podlago, v skladu s katero bi se lahko presojale dogovorjene pravice in obveznosti med strankama.

Glede na to, da tožnik pri prvotoženi stranki formalno ni bil nikoli razrešen s funkcije direktorja, ne more biti upravičen do izplačila odpravnine bodisi po določbah pogodbe o zaposlitvi ali določbah ZGD. Vendar je v nasprotju z zmotno odločitvijo v izpodbijani sodbi, ko mu je sodišče priznalo mesečno plačo samo v višini 120.000,00 SIT, upravičen do višje plače, to je do plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, saj mu ta v spornem času ni bila nikoli zmanjšana oz. spremenjena z morebitnim aneksom k pogodbi. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijane sodbe ugodilo tožnikovi pritožbi in v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo odločitev o prisojeni višini nadomestila plače ter za čas od meseca januarja do aprila 2001 priznalo tožniku vsakokratno mesečno plačo v tolarski protivrednosti 3000 DEM neto, ki jo je naložilo v plačilo prvotoženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Za naprej pa ne, ker se je z dnem 30.4.2001 odjavil iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki ter se v nadaljevanju zaposlil pri drugem delodajalcu.

Čeprav tožnik iz že ugotovljenih materialnopravnih razlogov ni upravičen do plačila odpravnine, pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti takšne odločitve, ki se nanaša na obveznost plačila prvotožene stranke in iz tega naslova zavrniti zahtevek, saj se prvotožena stranka v sporu ni pritožila. Zato bi bila takšna sprememba v nasprotju z interesi tožnika, ki se je poleg drugotožene stranke v sporu edini pritožil (359. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na tako sprejete in obrazložene dejanske in pravne razloge v celoti ugodilo pritožbi drugotožene stranke ter zoper to stranko zavrnilo tožnikove zahtevke. Na drugi strani je delno ugodilo pritožbi tožnika samo v obsegu prisojenega višjega nadomestila plače, za kar je za plačilo zavezana prvotožena stranka. V preostalem pa je zavrnilo njegovo pritožbo (odločitve je v izreku zaradi preglednosti na novo oblikovalo), kot je to razvidno iz spremenjene sodbe in sklepa tega sodišča. Pritožbeno sodišče je v skladu s tako spremenjeno izpodbijano sodbo in sklepom moralo ponovno odločiti o stroških postopka na prvi stopnji, ki sta jih priglasila tožnik in drugotožena stranka. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino tožnikovih skupnih stroškov 795.527,00 SIT, ki bi mu pripadali, če bi v sporu z zahtevki v celoti uspel. Vendar je bil tožnik v sporu v primerjavi z višino zahtevanih denarnih dajatev in sedaj na novo prisojenimi zneski uspešen v višini 35,7 %, kar pomeni, da je v takšnem odstotku upravičen do povrnitve stroškov, ki po izračunu pritožbenega sodišča znašajo 284.000,00 SIT.

Stroške v tej višini mu je dolžna povrniti prvotožena stranka.

Ker tožnik z zahtevki zoper drugotoženo stranko ni uspel, glede navedene stranke pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo stroške v višini 727.486,00 SIT, je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti takšen znesek stroškov postopka na prvi stopnji, kot je vse razvidno iz izreka te sodbe.

Tožnik in drugotožena stranka sta v pritožbenem postopku v zvezi z vloženima pritožbama priglasila stroške. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik s pritožbo delno, drugotožena stranka pa v celoti uspela. Pritožbeno sodišče je priznalo tožniku za sorazmeren pritožbeni uspeh za pritožbo 375 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko (Ur. l. RS, št. 67/03) in 20 % DDV znaša 49.500,00 SIT, k temu znesku mu je pritožbeno sodišče priznalo še 1/4 vrednosti plačane takse za pritožbo v višini

30.200,00 SIT, to je skupaj 79.700,00 SIT pritožbenih stroškov, ki jih je naložilo v plačilo prvotoženi stranki. Nadalje je pritožbeno sodišče priznalo drugotoženi stranki za pritožbo 625 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko in 20 % DDV znaša

82.500,00 SIT, k temu znesku ji je priznalo še 48.872,00 SIT plačane takse za pritožbo, to je skupaj 131.372,00 SIT.

Ugotovljene pritožbene stroške drugotožene stranke je naložilo v plačilo tožniku, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Odločitev o stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.