Jedro

Osmi člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Url.list RS štev. 17/91-I) določa razmerje med dinarjem in tolarjem upoštevajoč stanje, zatečeno na dan uveljavitve zakona dne 8.10.1991. Odločilno za uporabo omenjenega zakonskega določila je samo, da je terjatev nastala (bil denarni znesek izražen) pred 8.10.1991, in da je bil znesek izražen v dinarjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 257.147,00 SIT z zamudnimi obrestmi, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka meni, da je neveljavna pogodba, s katero je podjetje S. iz S. odstopilo tožeči stranki svoje terjatve proti toženi stranki. Neveljavna naj bi bila zato, ker Banka Slovenije za odstop terjatev ni dala dovoljenja tako, kot je to v času sklenitve pogodbe o odstopu terjatev zahteval Sklep o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine (pb Ur. list RS štev.

29/91-I).

Neupoštevanje omenjenega sklepa v obravnavanem primeru ni zmotna uporaba materialnega prava. To pa predvsem zato, ker predmet pogodbe o odstopu terjatve ni bila terjatev, izražena v konvertibilni valuti, cedent pa je bila makedonska pravna oseba. Gre torej za situacijo, na katero se določbe omenjenega sklepa ne nanašajo (3. člen sklepa). Zato je pogodba o odstopu terjatve veljavna, s tem pa je tudi podana aktivna legitimacija tožeče stranke.

Osmi člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 17/91-I; v nadaljevanju: zakon) določa razmerje med dinarjem in tolarjem upoštevajoč stanje, zatečeno na dan uveljavitve zakona dne 8.10.1991 (10. člen zakona). Tožeči stranki prisojeni znesek so obračunane obresti, po ugotovitvah sodišča prve stopnje obračunane od terjatev, zapadlih v plačilo pred 8.10.1991. Gre torej za stanje, zatečeno na dan 8.10.1991. Kolikor dinarjev je tožena stranka dolgovala pred 8.10.1991, toliko tolarjev dolguje od 8.10.1991 dalje. Glede na določbo v 8. členu zakona "...se šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije", drugačne razlage ni. Čim je bila terjatev po 8. členu zakona preoblikovana v tolarsko terjatev, na njeno višino zaradi tega, ker je bila pred 8.10.1991 izražena v dinarjih, ni vplival niti čas plačila niti kraj, kjer ima (je imel prvotni) upnik svoj sedež. Odločilno za uporabo omenjenega zakonskega določila je samo, da je terjatev nastala (bil denarni znesek izražen) pred 8.10.1991, in da je bil znesek izražen v dinarjih. Zato drugačne razlage 8. člena zakona ni mogoče utemeljevati z razmišljanjem, kako bi bilo, če bi na enak način ugotavljali višino terjatve, izražene v neki konvertibilni valuti. Zakon ureja v svojem osmem členu samo začetek uporabe denarne enote Republike Slovenije in s tega vidika tudi njeno razmerje do dinarja, ne pa do kakšne druge valute.

Glede na navedeno ni uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava. Ker sta sodišči tudi sicer materialnopravno pravilno odločili, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).