Jedro

Predlog za obnovo postopka, ki ga tožnikov pooblaščenec ni vložil kot odvetnik, ampak kot univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikov predlog z dne 25. 2. 2010 za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo opr. št. Ps 2090/2006 z dne 13. 12. 2007, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 130/2008 z dne 4. 6. 2008. Sklenilo je tudi, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sklep se je zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da ga sodišče druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu v ponovno odločanje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče sklep o zavrženju izdalo z utemeljitvijo, da na podlagi spremenjene sodne prakse, ki izhaja iz predložene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ni možno zahtevati obnove postopka. Tožnik je v predlogu za obnovo postopka navedel zakonski razlog, na podlagi katerega zahteva obnovo ter tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen pravočasno ter dokaze, s katerimi je utemeljil navedbe v predlogu. Sodišče bi moralo vsebinsko oz. meritorno obravnavati predlog, z zavrženjem je bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Čeprav je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje predloga, v obrazložitvi sklepa ugotavlja, da razlog, na katerega se sklicuje tožnik, ne more biti obnovitveni razlog, ker gre za spremenjeno sodno prakso. Sodišče je meritorno obravnavalo predlog, tako obstaja nasprotje med odločitvijo in obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev po 14. in 15. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08). Glede zmotne uporabe materialnega prava se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 957/09 z dne 8. 1. 2010, s katero je ugodilo ustavni pritožbi ter razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar je utemeljilo z ugotovitvijo, da zavarovancu, ki je plačeval prispevke za obvezno pokojninsko zavarovanje pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni možno odrekati uveljavitve pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji. Odločitev sodišč naj bi pomenila kršitev načela enakosti pred zakonom in pravice do pokojnine po 50. čl. Ustave Republike Slovenije. Odločitev Ustavnega sodišča ne pomeni le spremembe sodne prakse, na tej podlagi je zato dovoljeno uveljavljati obnovo postopka na podlagi „druge sodbe“, kot določa 9. toč. 394. čl. ZPP. Tožnik je dokazal, da se sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je bil zavrnjena njegova pritožba, opira med drugim tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki je bila razveljavljena. Obnovitveni razlog je lahko zato tako druga sodna odločba oz. odločba kašnega drugega organa, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oz. odpravljena, kot tudi novo dejstvo, ki ga lahko tožnik šele sedaj uporabi, kar je obnovitveni razlog po 10. toč. 394. čl. ZPP. Edini način, da se odpravi neustavno in nezakonito stanje, je sprememba pravnomočne sodbe v njegovi zadevi ter v skladu z Ustavo, ki varuje človekove pravice, tožniku izplača pokojnina. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep sodišča prve stopnje, da se predlog za obnovo postopka zavrže je utemeljen, čeprav tudi iz drugačnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga ZPP, ki se za postopek v socialni sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) ureja v določbah od 394. do 401. čl. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, v obravnavanem primeru je bilo to s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 130/2008 z dne 4. 6. 2008, se lahko na predlog stranke obnovi iz razlogov, naštetih v 394. čl. ZPP. V 3. odst. 86. čl. ZPP je določeno, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. V 4. odst. 86. čl. ZPP je določena izjema, po kateri omenjeni pogoj ne velja v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Predlagatelj obnove postopka v tem socialnem sporu ni zatrjeval in tudi ne dokazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Tožnikov pooblaščenec predloga za obnovo postopka ni vložil kot odvetnik (kar je bil, kot izhaja iz listin v spisu, ko je dne 29. 1. 2008 vložil pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo), saj bi v tem primeru, kot določa 2. odst. 95. čl. ZPP, moral kot odvetnik predložiti novo pooblastilo, česar ni storil. Pooblastilo na listu št. 43 v sodnem spisu je tožnik dal univerzitetnemu diplomiranemu pravniku z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ne pa odvetniku. Če je pooblaščenec predlog za obnovo postopka vložil kot oseba, ki je opravila pravniški državni izpit oz. z njim izenačen izpit, je sklep sodišča prve stopnje pravilen, ker v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Sodišče prve stopnje je sicer navedene določbe ZPP spregledalo in odločitve ni utemeljilo z določbo prvega odstavka 91. čl. ZPP, ki določa, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v 3. odst. 86. čl. ZPP. Ne glede na navedeno sta sklep o zavrženju in posledično sklep, da tožnik sam nosi stroške postopka, pravilna in zakonita.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. toč. 365. čl. ZPP zavrnilo. Zaradi neuspele pritožbe tožnik stroške pritožbenega postopka, kot določa 154. čl. ZPP, nosi sam.