Jedro

Ponovna prošnja za azil se obravnava po vsebini le, če so v njej navedeni drugi razlogi za azil kot v predhodni prošnji, sicer se nova prošnja zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB 1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 1.6.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo ponovno (drugo) prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker razlogi, ki jih je navedel v tej drugi prošnji z dne 7.3.2005 za zapustitev izvorne države niso v ničemer spremenjeni, odkar je podal prvo prošnjo za azil, to je bilo 8.10.2004. Še vedno se namreč po svojih navedbah v prošnji ne more vrniti v izvorno državo, ker se boji maščevanja držine, s katero je v konfliktu. Ker torej ne gre za nove okoliščine, je tožena stranka na podlagi 41. člena ZAzil njegovo prošnjo za priznanje azila zavrgla.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Strinjalo se je s tem, da razlogi, ki jih je tožnik za priznanje azila navedel v drugi prošnji, niso v ničemer drugačni kot razlogi, ki jih je navedel v prvi prošnji. Ker se torej razmere za tožnika v izvorni državi niso spremenile, njegova prva prošnja za azil pa je bila pravnomočno zavrnjena v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 35/2005-2 z dne 19.1.2005, kot očitno neutemeljena, je presodilo, da so podane okoliščine za zavrženje druge prošnje po 41. členu ZAzil. Okoliščine, ki jih navaja, namreč, da so se v obdobju od prve prošnje pa do sedaj sorodniki osebe, ki jo je tožnik ranil z nožem, trikrat zglasili pri njegovi ženi v izvorni državi in jih povedali, da mu ne sledi nič dobrega, če se vrne domov, ne pomenijo, da so se za tožnika okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Sodišče o zadevi kljub predlogu ni odločalo na glavni obravnavi, ker tožnik niti v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma dokazov, ki bi dokazovali, da bi se za tožnika po pravnomočni odločitvi glede prve prošnje razmere v izvorni državi spremenile tako, da bi bilo njegovo drugo prošnjo treba obravnavati meritorno.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb upravnega postopka in napačne uporabe materialnih predpisov. Meni, da je sklep tožene stranke in prvostopnega sodišča, da se za tožnika okoliščine po izdaji prve zavrnilne odločbe niso spremenile, napačen. Tožnika iščejo osebe, ki želijo izvršiti krvno maščevanje, dodatno pa tudi vojaške enote, in sicer zaradi dezerterstva iz vojske. V zvezi s tem je tudi njegova poškodba očesa. Preganjan je torej tudi zaradi političnega prepričanja, zaradi česar je podan materialni pogoj za vložitev nove prošnje za azil. Če bi ga sodišče zaslišalo, bi se dejansko stanje razjasnilo do te mere, da bi se lahko ugotovilo, da bi bilo njegovo življenje v primeru ponovne vrnitve v izvorno državo ogroženo, ter da bi bil po vsej verjetnosti likvidiran. Ker ga sodišče ni zaslišalo, čeprav je to v tožbi predlagal, je storjena bistvena kršitev pravil postopka, in je že zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V 41. členu ZAzil je določeno, da prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora sklep tožene stranke, s katerim je bila na podlagi 41. člena ZAzil zavržena tožnikova druga prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča in tožene stranke v tem primeru pravilna in zakonita. Tožnik je namreč v drugi prošnji za azil kot razlog za pobeg iz izvorne države navedel isti razlog, kar je tudi sam poudaril. Kot nove je navedel le okoliščine, da so v času njegovega bivanja v Sloveniji njegovo ženo in otroke trikrat obiskali sorodniki osebe, ki jo je ranil z nožem, in da so rekli, da se mu ne obeta nič dobrega, če se vrne nazaj. To mu je povedala žena po telefonu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa te okoliščine, da ga v izvorni državi iščejo sorodniki osebe, ki jo je ranil z nožem, in iz istih razlogov tudi policija, ne predstavljajo novih okoliščin oziroma novih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba njegovo novo prošnjo obravnavati meritorno.

Pritožbene navedbe, da ga dodatno iščejo vojaške osebe zaradi dezertiranja iz vojske, kar naj bi pomenilo, da je preganjan zaradi političnega prepričanja, pa so pritožbene novote, ki pa jih glede na 71. člen ZUS pritožnik ne sme navajati, če ne izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče glede na navedeno določbo ZUS ta nova dejstva zavrača kot nedopustna v pritožbenem postopku, saj tožnik niti ne pojasni, zakaj teh dejstev ni navajal pred izdajo prvostopne sodbe, zlasti pa, zakaj tega ni izpovedal že ob podajanju nove prošnje na zapisnik pri toženi stranki, kjer je bil izrecno vprašan, ali so se okoliščine za priznanje azila pri njem bistveno spremenile glede na prejšnjo vlogo.

Kot neutemeljen zavrača pritožbeno sodišče tudi pritožbeni ugovor glede kršitev pravil postopka zaradi neoprave glavne obravnave. V tem upravnem sporu je namreč prvostopno sodišče presojalo zgolj zakonitost sklepa o zavrženju vloge na podlagi 41. člena ZAzil. Ker tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale na spremenjene okoliščine, torej na to, da bi bilo treba njegovo novo prošnjo za azil obravnavati po vsebini, zato neoprava glavne obravnave ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.